18. 9. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe Emila Lovrečiča, Italija, ki ga zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji 18. septembra 2008

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 362/2005 z dne 18. 4. 2007 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64), Uredbe o spremembi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list SFRJ, št. 51/72) in 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik izpodbija 23. člen Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (v nadaljevanju Zdrž), ker naj bi mu na njegovi podlagi prenehalo jugoslovansko državljanstvo. Navaja, da je v teku upravni spor zaradi ugotovitve nezakonitosti tega prenehanja. Pobudnik izpodbija tudi 3. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij ter Uredbo o spremembi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije. Zaradi zavrnitve zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini pritožnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru. Vrhovno sodišče je svojo odločitev utemeljilo na stališču, po katerem je sodišče v pravdnem postopku vezano na pravnomočno upravno odločbo in ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo pravo pri izdaji upravne odločbe pravilno uporabljeno.

2.Izpodbijane določbe naj ne bi bile v skladu z Memorandumom o soglasju med vladami Italije, Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Združenimi državami Amerike in Jugoslavijo o Svobodnem tržaškem ozemlju (Uradni list FLRJ, MP, št. 6/54 – t. i. Londonski memorandum), s Splošno deklaracijo človekovih pravic (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1 Splošna deklaracija ZN) in z Ustavo. Ustavnemu sodišču predlaga tudi, naj ugotovi, da izpodbijana ureditev na območju, ki je bilo pod civilno upravo FLRJ, ni veljala in da so odločbe, izdane na njeni podlagi, brez pravnega učinka. Zato in ker naj bi bil pritožnik državljan Republike Italije, državljan Republike Slovenije in bivše SFRJ, izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in "prepovedi diskriminacije".

B.

3.Po 23. členu Zdrž je jugoslovanskemu državljanu, ki se je pred uveljavitvijo Zakona izselil iz Jugoslavije, živel v tujini in je pridobil državljanstvo države, katere narodnosti pripada, prenehalo jugoslovansko državljanstvo z dnem, ko je pridobil tuje državljanstvo, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno. Izpodbijani 3. člen pa je v Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, v nadaljevanju ZNZGP) dodal nov 7.a člen, ki je v prvem odstavku določal, da se nacionalizirajo in v državno last preidejo vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, v drugem odstavku pa, da izgubijo lastninsko pravico na nepremičninah v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji vsi jugoslovanski državljani, ki prestopijo v tuje državljanstvo. Njihove nepremičnine so prešle v državno last. Z izpodbijano spremembo Uredbe pa je bila črtana prepoved uporabe 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, v nadaljevanju ZNZGP), ki je veljala na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije.

4.Zdrž je prenehal veljati z dnem uveljavitve Zakona o državljanstvu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 58/76). Člen 7a ZNZGP je iz uporabe izključil Ustavni zakon za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90 – v nadaljevanju Ustavni zakon). S tem je Ustavni zakon sledil Ustavnemu amandmaju XCVI, ki je določil, da se v Republiki Sloveniji do nove ureditve ne uporabljajo določbe zveznih predpisov, ki ne ustrezajo doseženemu političnemu in gospodarskemu razvoju v Sloveniji, in določbe predpisov, ki so v nasprotju z Ustavo in zakoni Republike Slovenije. Torej tudi določbe izpodbijane uredbe ne veljajo več.

5.Ustavno sodišče praviloma presoja veljavne predpise. Na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja tudi predpise, ki v času vložitve pobude ne veljajo več, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti in nezakonitosti (prvi odstavek 47. člena ZUstS).

6.Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07 in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Tudi v teh primerih je predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude tudi izčrpanost pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da bi morala pobudnica trditve o domnevni neustavnosti ureditve, na kateri temelji morebitna odločitev o njenem primeru, uveljavljati že v postopku pred sodišči.

7.S sklicevanjem na nedokončan postopek v upravnem sporu pobudnik ni izkazal, da bi bile izpolnjene procesne predpostavke za oceno ustavnosti 23. člena Zdrž. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo iz razlogov, navedenih v sklepu št. U-I-174/05.

8.Pobudnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice. Ustavno pritožbo utemeljuje z navedbami, s katerimi po vsebini izraža le svoje nestrinjanje z nacionalizacijo. Že Vrhovno sodišče je pritožniku pojasnilo, zakaj pravilnosti nacionalizacije v pravdnem postopku ni mogoče preizkušati. To, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa samo po sebi ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Tudi očitek diskriminacije, tj. kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, je očitno neutemeljen. Pritožnik namreč diskriminacijo očita nacionalizaciji, do katere po njegovem mnenju ne bi smelo priti tudi zaradi državljanstev, na katera se sklicuje. Predmet ustavne pritožbe pa ni odločitev o nacionalizaciji, pravdni postopek za ugotovitev lastninske pravice pa tudi ni pravno sredstvo za izpodbijanje pravnomočne upravne odločbe.

9.Morebitne nepravilnosti in nezakonitosti v tedanjih postopkih izdaje odločb o nacionalizaciji premoženja tudi za presojo ustavnosti izpodbijanih predpisov niso relevantne. Po drugem odstavku 22. člena ZUstS ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov sicer obsega tudi oceno skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava. Vendar odločbe Ustavnega sodišča tudi v teh primerih lahko učinkujejo le na razmerja, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Morebitna ugotovitev obstoja okoliščine, da je bilo na podlagi ZNZGP nacionalizirano zemljišče, pa v sedanjih sodnih postopkih ne pomeni uporabe tega zakona, temveč ugotavljanje dejstev. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-195/93 z dne 19. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 41/97 in OdlUS VI, 92) pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 7.a člena ZNZGP zavrglo, ker je zakonodajalec z izključitvijo navedene določbe iz uporabe preprečil, da bi se v Republiki Sloveniji še nadalje vodili postopki podržavljanja premoženja tujih državljanov, tujih ustanov, javnopravnih oseb in slovenskih državljanov, ki so pridobili tuje državljanstvo. Navedeno odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da se od uveljavitve Ustavnega zakona izpodbijana določba 7.a člena ZNZGP v Sloveniji ne uporablja niti neposredno niti posredno. Pobudo je tako zavrglo, ker Ustavno sodišče ni pristojno za oceno skladnosti predpisov s prejšnjo ustavo in ne za oceno ustavnosti predpisov, ki v Republiki Sloveniji več ne veljajo. Že v citirani odločbi je Ustavno sodišče tudi pojasnilo, da je odločba o nacionalizaciji imela deklaratorni značaj, pravne posledice pa so za njuna pravna prednika nastopile 8. 10. 1972, ko se je jugoslovanska zakonodajna oblast razširila na območje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Če se 7.a člen ZNZGP v Sloveniji ne uporablja, se ne uporablja niti izpodbijana sprememba uredbe.

10.Po navedenem zatrjevane kršitve človekovih pravic niso podane, pobudnik pa ni izkazal pravnega interesa za vložitev pobude za oceno ustavnosti 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij in Uredbe o spremembi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, pobudo pa je tudi v tem delu zavrglo.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Ciril Ribičič. Sodnik Jan Zobec je bil izločen pri odločanju o zadevi. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik