Jedro

Pri primerjavi medsebojnih položajev odvetnikov in ostalih udeležencev sodnega postopka je treba upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, zaradi česar bi trditev, da so odvetniki z ostalimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, morala temeljiti tudi na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila na enakih načelih določanja višine plačil za storitve. Vrhovno sodišče je (v sodbi X Ips 27/2018) še navedlo, da bi zato za presojo, da se odvetnikovo plačilo neustavno razlikuje od neznižanega plačila ostalim udeležencem sodnega postopka, moral revident utemeljevati in izkazati, da tako znižanje odvetnikovega plačila poseže v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca in tolmača na podlagi navedenih pravilnikov.

Tožnik šele v predlogu za dopustitev revizije prvič zatrjuje okoliščine, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 27/2018, in s katerimi poleg teh, ki jih je navedel v tožbi, utemeljuje nedopustno neenako urejanje odvetnikovega plačila za opravljeno storitev. S temi navedbami pa ne more nadomestiti obrazložitve, zakaj je bilo v predlogu postavljeno pravno vprašanje pred Upravnim sodiščem rešeno napačno.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 41/2018 z dne 10. 9. 2018. S tem sklepom so bili tožniku (odvetniku) kot izvajalcu storitev brezplačne pravne pomoči odmerjeni nagrada in stroški v skupni višini 1.192,27 EUR, v presežku pa je bil njegov zahtevek zavrnjen.

2. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije.

3. Predlog ni popoln.

4. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V nasprotnem primeru se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

5. Predlagatelj kot sporno izpostavlja vprašanje, ali določba petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv),1 ki v primerih plačila dela odvetnika po uradni dolžnosti ali kot izvajalca brezplačne pravne pomoči plačilo znižuje na polovico, neustavno posega v bistveno enak sistem plačil za delo sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih ter Pravilnika o sodnih tolmačih2 v istem postopku. Pojasnjuje, da so tako Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT), h kateri mora dati soglasje pristojni minister, kot omenjena pravilnika sprejeti na podlagi zakona. Zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila. Poleg tega te podlage izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev in po vsebini urejajo plačilo za opravljeno delo na v bistvenem enak način. V nadaljevanju opravi primerjavo ureditve nekaterih nagrad po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih ter nagrad po OT (npr. za trajanje naroka, za čas potovanja na sodišče, za preglede in oglede, za delo ob nedeljah in praznikih). Predlagatelj meni, da te posamične primerjave kažejo, da je sistem plačil po OT in pravilnikih urejen v bistvenem enako, vendar le odvetnik zaradi sporne določbe ZOdv prejme polovično plačilo.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da predlagatelj s temi navedbami ni obrazložil, zakaj je Upravno sodišče nezakonito rešilo izpostavljeno pravno vprašanje. Navedeno pa je posledica dejstva, da vprašanje izhaja iz napačne predpostavke, da je Upravno sodišče neustavnost petega odstavka 17. člena ZOdv presojalo tudi z vidika oziroma ob primerjavi sistema plačil, vzpostavljenega v posamičnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odmeri nagrad za storitve posameznim udeležencem sodnega postopka. Izpodbijana sodba namreč ne temelji na ugotovitvah, kakšen sploh je sistem teh plačil oziroma na kakšnih načelih temeljijo nagrade v posameznem predpisu, niti na stališču, da OT in omenjena pravilnika ne urejajo plačila za opravljeno delo na enakih načelih določanja višine plačil za storitve. Razlog za to je, da predlagatelj tovrstnih okoliščin in stališča v tožbi sploh ni zatrjeval, kar izhaja tako iz obrazložitve sodbe v delu, kjer so povzete tožbene navedbe, kot iz same tožbe, priložene predlogu za dopustitev revizije (priloga A3).

7. Tako je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeno stališče, da naj bi bila določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker za ugotovitev o nedopustnem omejevanju plačil odvetnikov v primerjavi z izvedenci, cenilci, tolmači in vročevalci ne zadošča, da vsi omenjeni sodelujejo v sodnih postopkih in so za svoje delo plačani iz proračuna. Pri tem se je sklicevalo na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. S to sodbo je bila zavrnjena revizija v tožnikovi istovrstni zadevi, in sicer z utemeljitvijo, da je treba pri primerjavi medsebojnih položajev odvetnikov in ostalih udeležencev sodnega postopka upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, zaradi česar bi trditev, da so odvetniki z ostalimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, morala temeljiti tudi na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila na enakih načelih določanja višine plačil za storitve. Vrhovno sodišče je še navedlo, da bi zato za presojo, da se odvetnikovo plačilo neustavno razlikuje od neznižanega plačila ostalim udeležencem sodnega postopka, moral revident utemeljevati in izkazati, da tako znižanje odvetnikovega plačila poseže v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca in tolmača na podlagi navedenih pravilnikov.

8. V obravnavani zadevi torej tožnik šele v predlogu za dopustitev revizije prvič zatrjuje okoliščine, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 27/2018, in s katerimi poleg teh, ki jih je navedel v tožbi, utemeljuje nedopustno neenako urejanje odvetnikovega plačila za opravljeno storitev. S temi navedbami pa ne more nadomestiti obrazložitve, zakaj je bilo v predlogu postavljeno pravno vprašanje pred Upravnim sodiščem rešeno napačno.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena predlog za dopustitev revizije zavrglo.

1 Ta določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. 2 Namesto dveh ločenih pravilnikov je bil po izdaji izpodbijane odločbe sprejet nov Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, Ur. l. RS, št. 84/2018, ki velja od 1. 1. 2019 naprej.