Jedro

Presoja odmere pravične denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 51.235,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2008 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 53.765,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2008 dalje.

Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnik napada zavrnjenih 53.200,00 EUR ter zahteva prisojo nadaljnjih 5.000,00 EUR za telesne bolečine, 2.000,00 EUR za strah, 41.200,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 5.000,00 EUR za skaženost. Toženka pa izpodbija prisojenih 13.800,00 EUR ter zahteva zavrnitev za nadaljnjih 8.000,00 EUR za telesne bolečine, 3.800,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 2.000,00 EUR za skaženost. Obe pritožbi uveljavljata pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, tožnik pa še bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Oba pritožnika priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista podali.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba tožnika uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljuje z navedbo, da ga prvo sodišče ni v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo, da dopolni navedbe, v kolikor je že menilo, da kakšna dejstva manjkajo. V tem vidi kršitev 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnik utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni postavil trditvene podlage glede prizadetosti pri ukvarjanju s športnimi aktivnostmi in nezmožnostjo opravljanja poklica keramičarja. Tožnikove tožbene trditve, da ima trajne posledice, ki se kažejo v hoji z berglami, nezmožnosti hoje po stopnicah, po neravnem terenu, daljše hoje, nezmožnosti dvigovanja bremen, nezmožnosti izvajanja forsiranih gibov ter nezmožnostjo opravljanja fizičnih del kot je to lahko počel pred nezgodo, namreč vsebujejo tudi navedbe, iz katerih bi lahko izhajalo, da tožnik navaja, da je omejen tudi pri taki vrsti fizičnih aktivnosti, ki zahtevajo zatrjevane omejitve, kot so torej športno in poklicno udejstvovanje. Tožnik je o tem, da se njegove omejitve nanašajo tudi na rekreativno tekanje, hojo v gore in poklic keramičarja izpovedal na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7.10.2010. Res je, da tožnik povsem določnih trditev glede omejitev pri športnem udejstvovanju ni postavil, trditve glede opustitve poklica keramičarja pa je postavil šele v vlogi z dne 1.2.2011 (in ne 26.5.2011 kot je to ugotovilo prvo sodišče). Vendar je zahteva ZPP, da tožnik postavi trditve o določenih dejstvih, pomembna tudi zaradi zagotavljanja načela kontradiktornosti, ker mora nasprotna stranka vedeti, na kakšnih trditvah temelji zahtevek, da lahko stavi ustrezne nasprotne trditve in predlaga ustrezne nasprotne dokaze. Toženka pa niti nekoliko bolj posplošeno opisanih omejitev tožnikovih življenjskih aktivnosti ni prerekala. Nasprotno. Ne le, da ni nikoli nasprotovala trditvi tožnika, da je omejen pri opravljanju zatrjevanih del oziroma aktivnosti, ampak je celo iz njenih siceršnjih navedb, da je tožniku izplačala dve akontaciji za negmotno škodo, izhajalo, da teh dejstev sploh nima namena zanikati (214. člen ZPP). Zato sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko po tožniku zatrjevanih dejstev, ki utemeljujejo uporabo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ni upoštevalo. Postopanje sodišča po 285. členu ZPP, kakršnega zahteva pritožba, tako niti ni bilo potrebno, saj v tem delu dejansko stanje ni bilo sporno.

Postopkovni očitek se je tako izkazal za utemeljenega, ker prvo sodišče ni upoštevalo neprerekanih dejstev in je sodbo utemeljilo z dejstvi, ki jih je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca in tožnikove izpovedbe (prvi odstavek na osmi strani). Zato je bilo potrebno ugotovljeno kršitev odpraviti s tem, da se v dejansko podlago sodbe vključijo tudi omejitve na športnem in poklicnem področju (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Stališče toženke, da izostalo primerjanje odškodnine z drugimi podobnimi primeri pomeni nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni pravilno.

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo je v 179. in 182. členu OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode, ki ga povzemata obe pritožbi, je razviden iz razlogov na četrti do deveti strani prvostopenjske sodbe. Na tem mestu gre tako izpostaviti le, da gre, opisano s stališča travmatološke stroke, za stanje po travmatski poškodbi aortnega loka, raztrganju vranice, delnem pretrganju leve ledvice, vdoru zraka v prsno votlino desno, zlomu IX. rebra levo, zlomu leve nadlahtnice, odprtem zlomu zgornjega dela leve goleni, udarninsko – raztrganinskih ranah po obrazu, številnih odrgninah po telesu in okončinah ter pretresu možganov, opisano s stališča nevrološke stroke pa tudi še za stanje po postkomocionalnem sindromu, ki je izzvenel. Zdravljenje je trajalo približno leto in pol, hude trajne bolečine so trajale kar od 30 do 33 dni, še vedno pa trpi občasne zmerne do blage bolečine (prsni koš, trebušna stena, levo koleno). Med številnimi nevšečnostmi gre omeniti štiri operacije (ena od teh je bila težka kardiokirurška), dvakratno hospitalizacijo v skupnem trajanju 30 dni, 25 dni je bil popolnoma odvisen od drugih, dva meseca pa občasno odvisen od tuje pomoči. Tožnikovo stanje gre obravnavati predvsem v povezavi z ugotovitvami o minimalnem deficitu in nestabilnosti levega kolena, čustveni labilnosti, nagnjenosti k eksplozivnem reagiranju, zmanjšanem frustracijskem pragu, nezmožnosti večjih (daljših) fizičnih obremenitev in nesposobnosti za opravljanje težjih fizičnih del (dolgotrajnejši hoji, stoji). Tožnika je torej kot aktivnega moškega pri starosti 31 let, ki je bil športno aktiven, saj se je rekreativno ukvarjal s tekom in hojo v gore, ki je moral opustiti poklic keramičarja, popoškodbeno stanje naenkrat močno prizadelo na vseh področjih, tudi medosebnih odnosih. Zaradi zavedanja neposredne življenjske ogroženosti je utrpel kratkotrajen hipen strah, sekundarni je bil intenziven mesec dni, sedemnajst mesecev pa blag. Izrazite brazgotine segajo čez celotno področje prsnice, pod desno ključnico, na zatilje, na čelo ter levo roko in noge. V zvezi z izpostavljanjem prvostopno ugotovljenih dejstev so pritožbene navedbe obeh pravdnih strank nekoliko pretirane. Prvo sodišče je namreč z odmero odškodnine 35.000,00 EUR za telesne bolečine, 3.000,00 EUR za strah, 18.800,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 5.000,00 EUR za skaženost, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je pri odmeri odškodnin za vse štiri oblike škode v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Vsi zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Skupni odmerjeni znesek 61.800,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, nekoliko več kot 62 povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tudi primerjava z drugimi podobnimi primeri ne omogoča višje odškodnine.

Pritožbi se nista izkazali za utemeljeni, saj uveljavljani razlogi niso podani, pa tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, ne. Zato je bilo potrebno pritožbi zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

Pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jima nastali s pritožbo, saj s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).