Jedro

Ker postopek prenehanja delovnega razmerja ni bil zakonit, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno, tožniku ni moglo prenehati delovno razmerje in je zato odločitev o tem, da ga je drugotožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo od 16.1.1992 dalje, mu izplačati plačo in prejemke za ves čas za nazaj, kot če bi bil na delu, pravilna.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo odločbo in sklepe prvotožene stranke z dne 24.5.1991 in 10.7.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot presežnega delavca in odločilo, da tožniku delovno razmerje pri drugotoženi stranki ni prenehalo, ter da je drugotožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, s tem, da mu gredo od izplačanih prejemkov zamudne obresti. Sklenilo je tudi, da je drugotožena stranka dolžna povrniti tožniku nastale pravdne stroške v znesku 71.225,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo drugotožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, s sklepom pa jo je zavrglo v delu, kjer je ugotovilo, da drugotožena stranka za vložitev pritožbe ni bila legitimirana.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je drugotožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče napačno uporabilo določbo 15. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Med prvo in drugotoženo stranko ni bilo o prevzemu delavcev nobenega soglasja, niti ni bil prevzem urejen v splošnih aktih, temveč je prvotožena stranka s svojim aktom enostransko posegala v odločanje drugotožene stranke v zvezi z njeno kadrovsko politiko. Taka uporaba instituta prevzema delavcev pa ni dopustna. Zato tožniku delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo, ampak še traja in ga je zato ta dolžna pozvati nazaj na delo in mu izplačati vse, kar je bilo naloženo drugotoženi stranki. Drugotožena stranka je zato predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so uveljavljane. Revizija ne uveljavlja nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Vsebinsko je ostalo sporno samo vprašanje, kje je bil tožnik v delovnem razmerju 24.5.1991, ko mu je bila izdana odločba o prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi način prevzema delavcev in uporaba 15. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), kar v reviziji graja revident. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sledi zaključek, da je bil tožnik ob izdaji odločbe in tudi že prej (najmanj od 1.4.1991) v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki. To je razvidno predvsem iz seznama delavcev drugotožene stranke v spisu, iz katerega jasno izhaja, da je bil tožnik v seznamu zaposlenih v T., ki je pravni prednik drugotožene stranke na dan 1.4.1991. Nasprotno zatrjevanje drugotožene stranke, da tožnik ni bil nikoli v delovnem razmerju pri njej, je zato protispisno. Protispisno je tudi iz drugega razloga, saj je drugotožena stranka dne 16.1.1992, torej po poteku šestih mesecev od dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja kot trajnemu presežku, tožniku zaključila delovno knjižico kot delodajalec. Neurejen prevzem delavcev na podlagi akta o ustanovitvi nove družbe in morebitna neusklajena administracija med dvema gospodarskima subjektoma, ne more biti razlog za kakšen drugačen zaključek, še posebno pa ne tak, ki bi zaradi teh razlogov lahko bil v škodo delavcu.

Čeprav naslednja ugotovitev ne vpliva na odločitev v sporni zadevi, revizijsko sodišče zaradi drugačnega razlogovanja in uporabe materialnega prava nižjih sodišč, ugotavlja, da je bil tožnik v času izdaje sklepa v seznamu delavcev (v delovnem razmerju) drugotožene stranke, in zato v njegovem primeru ni bil pravilno ugotovljen obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavca, kot to določajo 33., 34. člen in predvsem 35. člen zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Obstoj trajno presežnih delavcev in sprejem programa je bil opravljen po nepristojnem organu, saj organi prvotožene stranke, glede na podatke v spisu, za to niso bili pooblaščeni. Po določbah 145.a in 145.b člena zakona o podjetjih (ZP - Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89 in 46/90), ki je veljal v letu 1991, bi bilo možno, da bi se več podjetij dogovorilo, da se določene pristojnosti prenesejo na eno od podjetij, vendar takega prenosa pristojnosti, kljub drugačni ugotovitvi nižjih sodišč, ki pa so povzela samo podatke iz programa reševanja presežne delovne sile, ni bilo. Iz akta o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini T., z dne 12.2.1991, ki ga je kot splošen akt treba obravnavati kot materialen predpis, ne izhaja, da bi si lastnica sredstev T. pridržala pravico opravljati posle skupnega pomena, prav tako pa to ne izhaja tudi iz nobenega drugega splošnega akta ali sklenjene pogodbe v spisu. Zato je bila pravilna odločitev že v obravnavani prvostopenjski sodbi (čeprav iz drugih razlogov), da sklepi prvotožene stranke o trajno presežnem delavcu, in posledično prenehanju delovnega razmerja, niso bili v skladu z veljavnimi predpisi. To pa pomeni, da ni bilo pravne osnove, na podlagi katere bi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje, v katerem je bil pri drugotoženi stranki.

Zaradi povedanega vprašanje, ki ga v tem revizijskem postopku navaja drugotožena stranka, ni problem reševanja trajno presežnih delavcev, zaradi katerega je tožnik pričel s postopkom, ampak je problem oziroma nerazumevanje med ustanoviteljem (lastnikom kapitala) in vodstvom podjetja (upravo), ki pa se ne more reševati z odločanjem o trajno presežnih delavcih. Zato v tem sporu za odločitev ni pomembno, ali je tožnik delovno razmerje pri drugotoženi stranki sklenil po predhodnem sporazumu obeh toženih strank, ali samo na podlagi akta ene od strank oziroma, ali in kako so bila uporabljena določila 15. člena ZTPDR, pomembno je samo, kje je bil v delovnem razmerju ko je bil spoznan za trajno presežnega. Ker postopek prenehanja delovnega razmerja ni bil zakonit, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno, tožniku tudi ni moglo prenehati delovno razmerje in je zato odločitev o tem, da ga je drugotožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo od 16.1.1992 dalje, mu izplačati plačo in prejemke za ves čas za nazaj, kot če bi bil na delu, pravilna.

Ker ni bilo ugotoviti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, pravilna pa je, čeprav z nekoliko drugačno uporabo materialnega prava, tudi odločitev nižjega sodišča, je revizijsko sodišče na podlagi določb 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP in ZP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).