Jedro

ZGO-1 ne vsebuje posebnih določb za pridobitev gradbenega dovoljenja za objekte, ki so bili zgrajeni brez njega, tj. za legalizacijo že izvedenih gradenj. Po ZGO-1 torej legalizacija objekta v smislu gradbenih predpisov ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja pod enakimi pogoji, ki jih predpisi določajo za gradnjo šele načrtovanega objekta. Tožnika se neutemeljeno sklicujeta, da so v primeru, ko je komunalna infrastruktura že položena in objekt nanjo priključen, pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja drugačni in da je potrebno upoštevati zatečeno stanje, ker ne pride do prekopa, razkopa, niti drugih del na zemljišču. Tega ZGO-1 v 66. členu, na katerega se sklicujeta, pa tudi v nobeni drugi določbi ne določa. Čeprav objekt že stoji, za izdajo gradbenega dovoljenja za tak objekt veljajo vse določbe, ki so predpisane za nove objekte. Med njimi je tudi pogoj, da mora imeti investitor pravico graditi tako objekt kot tudi komunalne priključke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožnika in strank z interesom se zavrneta.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravi organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za že zgrajeni stanovanjski objekt na zemljišču s parc. št. 913/7 in 914/7, obe k.o. ... (1. točka izreka), in ugotovil, da se zahtevku za povračilo stroškov postopka investitorjema ne ugodi (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da sta investitorja dne 8. 10. 2008 zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za že zgrajeni stanovanjski objekt z nadzidavo. Prvostopenjski organ je gradbeno dovoljenje izdal trikrat, vendar ga je drugostopenjski organ vsakič odpravil, nazadnje 25. 11. 2010. Postopek je bil nato dne 1. 6. 2011 zaradi ureditve meje prekinjen in se je nadaljeval 26. 10. 2016, ko je bila predložena dokončna odločba GURS o ureditvi meje med zemljišči parc. št. 912/1, 913/3, 913/11, 914/3 in 914/20 k.o. .... Dne 22. 7. 2017 sta investitorja zahtevek spremenila tako, da se nanaša na že zgrajeni stanovanjski objekt, brez nadzidave. Prvostopenjski organ je v nadaljevanju postopka ugotovil, da investitorja nimata vpisane služnosti za potek elektrike po parc. št. 913/11 k.o. ... v skladu s 56. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Za potek kanalizacije pa je v predloženi projektni dokumentaciji navedena tudi parc. št. 915/2 k.o. ..., ki ne obstaja. Investitorja sta bila pozvana, naj navedeta pravilno parcelno številko zemljišča, po katerem poteka kanalizacija ter na predložitev služnostne pogodbe za potek elektrike, vendar vloga do izdaje odločbe ni bila dopolnjena. Ker investitorja nista predložila dokaza, da imata izkazano pravico graditi, je prvostopenjski organ v skladu s pravno prakso, ki je bila uvedena na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 190/2010 z dne 7. 10. 2010, njuno zahtevo zavrnil. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi pritrjuje prvostopenjskemu organu glede neizkazane pravice graditi elektro priključek na parc. št. 913/11 k.o. .... Dejstvo, da so objekt in priključki obstoječi, na navedeno ne vpliva. Tako izhaja tudi iz sodbe I U 2141/2009 z dne 7. 10. 2010. 3. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da je toženka svojo odločitev napačno oprla na sodbo Upravnega sodišča št. I U 190/2010, na podlagi katere naj bi bila ustvarjena nova sodna praksa. Gre za drugačno situacijo, ko investitor zaradi neustavnosti občinskega odloka ni imel dostopa do svojega zemljišča z javne poti. V konkretnem primeru gre za podzemno komunalno infrastrukturo, ki je bila izvedena pred več desetletji in so vsi komunalni vodi že obstoječi, stavba pa na njih priključena. Četudi ZGO-1 predvideva enake pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja za obstoječe in šele načrtovane objekte, bi morala toženka upoštevati zatečeno stanje, ki je takšno, kot je, že več kot 20 let. Stavba je na komunalno omrežje priključena že več kot dve desetletji, kar posledično pomeni, da lastninska pravica lastnikov parcele ne bo vznemirjana. Ustrezna soglasja lastnika oziroma služnostne pravice je potrebno pridobiti zgolj v primeru, ko bi prišlo do prekopa, razkopa ali drugih del na zemljišču samem. V konkretnem primeru se to ne bo zgodilo, saj je objekt priključen na že obstoječo komunalno infrastrukturo. Služnostno pravico za to pa je izposlovalo že komunalno podjetje samo in se nanj tudi glasi. Nosilec služnostnih pravic podzemnih vodov so družbe, ki nastopajo kot upravljalec komunalnega omrežja in je tožnika nista potrebovala, ker je bila komunalna oprema že napeljana, tožnika pa sta se nanjo zgolj priklopila. Pogoje za izdajo gradbenega dovoljenje določa 66. člen ZGO-1; v obravnavani zadevi je merodajna 2. točka, ki predvideva soglasje za priključitev upravljalca komunalne infrastrukture. Tako soglasje pa sta tožnika pridobila. V nadaljevanju še navaja, da je po podatkih projektne dokumentacije priključek situiran na zemljišču investitorjev, in ne tretje osebe in bi bilo zato potrebno zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ugoditi. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Stranki z interesom v odgovoru na tožbo navajata, da je sklicevanje toženke na sodbo U 2141/2009 povsem ustrezno in skladno s sodno prakso, ki določa, da je treba v primeru, če vodovodni oziroma v konkretnem primeru električni priključek poteka po zemljišču, ki je v lasti tretje osebe, za pridobitev gradbenega dovoljenja izkazati pravico graditi za vsa zemljišča gradnje. To torej velja tudi za parcelo 913/11 k.o. ..., pa čeprav je objekt priključen že 20 let. Naziranje tožnikov, da bi morala toženka uporabiti 2. točko tretjega odstavka 66. člena ZGO-1, je zmotno, saj se pravica graditi preko zemljišča parc. št. 913/11 k.o. ... lahko veljavno pridobi le od lastnikov zemljišča parc. št. 913/11 k.o. .... Predlagata zavrnitev tožbe in zahtevata povračilo stroškov postopka. Dne 5. 11. 2018 sta stranki z interesom vložili še pripravljalno vlogo, v kateri podrobno opisujeta dogajanja in spore z investitorjema in njunim prednikom od leta 1978 dalje, ki pa jih sodišče ne povzema, ker opisane okoliščine za odločitev v tem upravnem sporu niso pravno relevantne.

6. Tožnika v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2018 še enkrat izpostavljata, da je lastnik voda dejanski upravljalec, tj. ... ali ... . Navajata tudi, da je zapis historiata medsebojnih odnosov neutemeljen.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Iz upravnega spisa izhaja, da sta tožnika dne 8. 10. 2008 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato toženka pravilno ugotavlja, da se po prvem odstavku 106. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) postopek konča po določbah ZGO-1. 9. ZGO-1 ne vsebuje posebnih določb za pridobitev gradbenega dovoljenja za objekte, ki so bili zgrajeni brez njega, tj. za legalizacijo že izvedenih gradenj. Po ZGO-1 torej legalizacija objekta v smislu gradbenih predpisov ne pomeni drugega kot izdajo gradbenega dovoljenja pod enakimi pogoji, ki jih predpisi določajo za gradnjo šele načrtovanega objekta. Tožnika se neutemeljeno sklicujeta, da so v primeru, ko je komunalna infrastruktura že položena in objekt nanjo priključen, pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja drugačni in da je potrebno upoštevati zatečeno stanje, ker ne pride do prekopa, razkopa, niti drugih del na zemljišču. Tega ZGO-1 v 66. členu, na katerega se sklicujeta, pa tudi v nobeni drugi določbi ne določa. Čeprav objekt že stoji, za izdajo gradbenega dovoljenja za tak objekt veljajo vse določbe, ki so predpisane za nove objekte. Med njimi je tudi pogoj, da mora imeti investitor pravico graditi tako objekt kot tudi komunalne priključke.1

10. Po 6. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 mora namreč pristojni organ, preden izda gradbeno dovoljenje, med drugim preveriti ali ima investitor pravico graditi. Prvi odstavek 56. člena ZGO-1 določa, da za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu velja: - izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini; - notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo, ki investitorju dovoljuje gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini; - pravnomočna sodna ali upravna odločba, ki izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na nepremičnini, ali; - druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini.

11. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je prvostopenjski organ dne 19. 3. 2018 tožnikoma poslal zadnje obvestilo pred zavrnitvijo. V tem obvestilu ju je pozval ne samo na predložitev dokazila o pravici graditi na parc. št. 913/11 k.o. ..., ampak ju je obvestil tudi o svoji ugotovitvi, da zemljišče parc. št. 915/2 k.o. ..., kjer po projektni dokumentaciji poteka kanalizacijski priključek, zemljiškoknjižno ne obstaja. Zato ju je pozval, da zahtevo v roku 8 dni dopolnita (tudi) tako, da navedeta pravilno parcelno številko za odmik in potek kanalizacije - opisno in grafično ter ju opozoril, da bo sicer odločil na podlagi predložene dokumentacije. Tožnika vloge v tej smeri nista dopolnila niti nista podala nobenega pojasnila. Toženka je izdajo gradbenega dovoljenja zavrnila tudi iz tega razloga, pri čemer tožnika v pritožbi in tožbi ne navajata nobenih konkretnih tožbenih razlogov, s katerimi bi nasprotovala ugotovitvi, da ta parcela ne obstaja ali uveljavljala, da je izkazano, da kanalizacija poteka po drugem zemljišču, za katerega je izkazana pravica graditi. Glede na to je po presoji sodišča odločitev toženke o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja že iz tega razloga utemeljena, saj tožnika kljub pozivu prvostopenjskega organa nista izkazala, na katerih nepremičninah poteka kanalizacija in ali imata na teh zemljiščih pravico graditi.

12. Pri tem se sodišče strinja s toženko, da glede na določbe ZGO-1, ki ne omogočajo drugačnega obravnavanja zahteve za pridobivanje gradbenega dovoljenja za legalizacijo objektov, zgrajenih brez gradbenega dovoljenja, tožnika tudi nista izkazala pravice graditi na nepremičnini parc. št. 913/11 k.o. ....

13. Tožnika sicer v tožbi med drugim navajata (tudi), da je priključek situiran na zemljišču investitorjev, in ne na zemljišču tretje osebe, kar pa predstavlja tožbeno novoto, ki je v tem upravnem sporu glede na določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) neupoštevna. V upravnem postopku namreč tožnika nista ugovarjala ugotovitvi upravnega organa, da električni priključek poteka preko zemljišča parc. št. 913/11 k.o. ..., ki je last strank z interesom in tega tudi nista dokazala.

14. Tožnika tudi neutemeljeno zatrjujeta, da je služnost na zemljišču parc.št. 913/11 k.o. ... pridobilo komunalno podjetje samo in da zato sama služnosti ne potrebujeta. Z navedbo, da gre za vod, ki je v lasti komunalnega podjetja in da ima komunalno podjetje na tem zemljišču ustanovljeno služnost, katera velja tudi za tožnika, tožnika dejansko zatrjujeta, da v tem delu ne gre za priključek, ampak za javno infrastrukturo. Komunalni priključek je namreč priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje (točka 6.3. prvega odstavka 2. člena ZGO-1) in je vezan na izgradnjo določenega objekta ter tako v zasebni lasti. Javna infrastruktura pa je tisto omrežje, ki služi izvajanju javne službe in torej ne more biti v zasebni lasti.2 Vendar je ta tožbena trditev, tj. da po tujem zemljišču ne poteka priključek, ampak komunalna javna infrastruktura, ostala na ravni pavšalne trditve, za katero pa tožnika v upravnem postopku in v tožbi tudi nista predlagala nobenega dokaza.

15. V zvezi s sklicevanjem na sodbo IU 190/2010 z dne 7. 10. 2010 se sodišče strinja s tožnikoma, da se nanaša na drugačno dejansko stanje, kar pa izrecno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, ki pojasni, da se nanaša na nezakonitost Odloka občine, ki določa kategorizacijo zasebnih zemljišč v javne ceste, torej na cesto, ki teče po zasebnem zemljišču, na katerem za dostop do objekta ni bila pridobljena služnostna pravica. Iz tega toženka pravilno zaključi, da iz sodbe izhaja, da četudi je objekt zgrajen in komunalna infrastruktura izvedena, pridobitev gradbenega dovoljenja brez služnosti za komunalno infrastrukturo, ki se nahaja na zasebnem zemljišču, ni mogoča. Odgovor na relevantno pravno vprašanje je torej enak kot v obravnavani zadevi, tako razlago predpisov pa potrjuje tudi sodba I U 2141/2009 z dne 7. 10. 2010, na katero se sklicuje drugostopenjski organ. Tožnika v tožbi ne navajata nobenih razlogov, zaradi katerih bi sodišče presojalo, ali bi bil odstop od te sodne prakse upravičen.

16. Nadalje iz upravnega spisa in iz tožbe izhaja, da tožnika zgolj smiselno zatrjujeta, da sta služnost priposestvovala. Po 217. členu Stvarnopravnega zakonika stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (prvi odstavek). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek). Vendar pa je ne glede na to pravilna ugotovitev toženke, da tožnika za izvedbo priključka električne napeljave preko zemljišča parc.št. 913/11 k.o. ... nista izkazala pravice graditi, saj nista priložila dokazil iz 56. člena ZGO-1. Če stranki z interesom služnostne pravice ne priznavata in zato nista pripravljena izdati posadne listine za vpis služnosti v zemljiško knjigo3, ki bi dokazovala obstoj služnosti z njenim vpisom v zemljiško knjigo, bi lahko stranki z interesom, če bi bila služnost res priposestvovana, pravico graditi izkazovali s sodbo pravdnega sodišča, ki bi ugotovilo njen obstoj (tretja alineja prvega odstavka 56. člena ZGO-1). Take listine pa nista predložila.

17. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

19. Ker stranki z interesom z navedbami v odgovoru na tožbo nista prispevali k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njun zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej I U 987/2015 z dne 7. 7. 2016, I U 2141/2009 z dne 7. 10. 2010 2 Glej X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019; točka 19. in 20. 3 Glej 1. točko 3. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)