Jedro

102a. čl. ZDR je procesna določba, ki delavca ščiti pred izgubo pravice do uveljavljanja sodnega varstva zaradi napačnega pravnega pouka, ko gre za prenehanje delovnega razmerja oz. izgubo zaposlitve. Te določbe ni moč razširiti z analogijo na druge vrste delodajalčevih odločitev, kot npr. na odločbo o razporeditvi, saj analogija v procesnem pravu ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča v ponovnem postopku tožbo, s katero tožnica izpodbija nedokončni sklep tožene stranke o razporeditvi z dne 20.3.2000 in zahteva izplačilo razlike v plači v višini neto zneska 660.398,00 SIT zaradi prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrglo ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 26.400,00 SIT pravdnih stroškov, vse v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2003 dalje do plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje pooblaščenec tožeče stranke iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno sklep) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V prvem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o tožbi po vsebinski plati in ni videlo ovir za dopustnost vložene tožbe, nasprotno, prvo sodišče je štelo, da je tožba pravočasna. Sedaj v ponovnem postopku pa se prvostopenjsko sodišče trudi z neprepričljivimi razlogi o tem, da je treba tožbo zavreči. Glede pravočasnosti in utemeljenosti vložene tožbe se tožeča stranka v celoti sklicuje na dosedanja razlogovanja v svojih pripravljalnih vlogah, ki naj se štejejo tudi kot pritožbene navedbe, še posebej pa izpostavlja, da se pritožnica ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da je dopis tožene stranke brez datuma in brez pravnega pouka potrebno smatrati kot sklep o zavrnitvi njenega ugovora. Takšen sklep bi namreč moral imeti popolnoma drugačno obliko, drugačno vsebino, prav tako pa bi ga moral izdati pritožbeni organ in ne prvostopenjski organ, ki je izdal sklep prve stopnje. Torej je sklep izdal nepristojni organ. Po mnenju pritožnice bi bilo stališče pritožbenega sodišča, sedaj pa tudi prvostopenjskega sodišča, glede pravnega pouka in vročanja v predmetni zadevi možno upoštevati le v primeru, če bi ji bil vročen zakonit sklep, iz katerega bi jasno izhajalo, da gre za drugostopni sklep pritožbenega organa, s katerim se je odločalo o njenem ugovoru po zakonitem postopku. Na podlagi navedenega je jasno, zakaj pritožnica meni, da gre pri dopisu, ki ga je prejela 10.5.2000, le za dodatno obrazložitev prvostopenjskega sklepa o razporeditvi, zaradi česar je tudi utemeljeno menila, da o njenem ugovoru oziroma pritožbi pristojni organ sploh še ni odločal. Zato je tudi utemeljeno menila, da gre za molk organa in vložila tožbo v tem smislu. Pritožnica ponovno opozarja, da bi moral o ugovoru odločiti pristojni organ, saj če pristojni organ ne odloči, gre za molk organa. Zato je tožba pravočasna in utemeljena.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper sodbo (pravilno sklep) z dne 11.7.2003 zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne vse nastale stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh pod izvršbo. Tožeča stranka v svoji pritožbi podaja svoja razlogovanja, ki jih je navajala že do sedaj. Kljub ponavljanju teh razlogovanj in izpostavljanju stališča, kakšen bi moral biti sklep o zavrnitvi njenega ugovora, tožeča stranka ni prepričljiva o tem, da je listino, katere izrek se glasi: "Ugovor na sklep se zavrne", mogoče smatrati zgolj kot dodatno obrazložitev prvostopnega sklepa. Tožeča stranka se je dobro zavedala, da je tožena stranka njen ugovor zavrnila, saj je to navedla uvodoma že v svoji pritožbi z dne 24.5.2000 (priloga A 10).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka navedenih v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je v ponovnem postopku pravilno v skladu z napotki pritožbenega sodišča tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede vseh pravno odločilnih dejstev, ki jih je pooblaščenka tožeče stranke navajala do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Pravilno pa se je opredelilo tudi do trditve pooblaščenca tožnice glede narave dopisa tožene stranke, ki ga je tožnica razumela kot dodatno obrazložitev prvostopnega sklepa in ne kot dokončni sklep.

Pritožbeno sodišče se glede pravočasnosti vložitve predmetne tožbe v celoti sklicuje na svoje razlogovanje v sklepu VDSS opr.št. Pdp 487/2002 z dne 6.12.2002, saj iz njega jasno izhaja, zakaj tožničina tožba ni vložena pravočasno. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

V spornem primeru je bistveno vprašanje le to, ali je tožnica tožbo prepozno vložila zato, ker dokončna odločba o razporeditvi ni vsebovala pravnega pouka, kar pa ne sme biti v škodo delavca. O tem pravnem vprašanju je pritožbeno sodišče zavzelo jasno stališče. Zakonsko določbo, da dokončna odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavcu, je možno tolmačiti in razlagati le skupaj s 1. odstavkom 102. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), kar pomeni, da je ta določba vezana izključno na sklep o prenehanju delovnega razmerja. To je tudi povsem logično in razumljivo glede na to, da na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja delavec izgubi zaposlitev in preide v sfero brezposelnosti. V konkretnem primeru pa je tožnica pred sodiščem prve stopnje izpodbijala sklep o razporeditvi, za katerega sicer velja, da ga je moral po predpisih, ki veljajo za sporno razmerje, upoštevajoč 23. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) izdati delodajalec v pisni obliki. Vendar pa kljub temu pri sklepu o razporeditvi, če dokončna razporeditvena odločba ni imela pravnega pouka, niso nastopile enake pravne posledice, kot v primeru dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. 102. a člen starega ZDR je bila v bistvu procesna določba, ki je delavca ščitila pred izgubo pravice do uveljavljanja sodnega varstva zaradi napačnega pravnega pouka v primeru, ko je šlo za prenehanje delovnega razmerja oziroma za izgubo zaposlitve. Ker je šlo pri tej določbi za izrazito procesno določbo, čeprav je bila vmeščena v materialni predpis, jo po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo mogoče razširjati z analogijo tudi na druge institute oziroma na druge vrste delodajalčevih odločitev, kot npr. na razporeditveno odločbo, saj analogija v procesnem pravu ni dopustna. Ob takem stališču je seveda povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica tožbo vložila prepozno. Po novi delovnopravni zakonodaji (86. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002), ki je dosledno izpeljala pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij, pa v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več pravnega pouka tako kot je to veljalo za sklep o prenehanju delovnega razmerja, ampak mora delodajalec delavca le opozoriti na pravno varstvo.

Pritožbeno sodišče je obrazložilo tudi zavrnitev ugovora pooblaščenke tožnice, s katerim je trdila, da sklep o razporeditvi ni postal dokončen zato, ker ni bil izdan, ampak zato, ker sklep, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor, tožnici ni bil nikoli vročen. To pa pomeni, da je pooblaščenka tožnice ves čas štela sklep o zavrnitvi ugovora za sklep in ne le za podrobnejšo obrazložitev prvostopenjskega sklepa, za kar se je začela zavzemati kasneje. S tem je pooblaščenka tožnice hotela doseči pravno situacijo kot je predvidena pri "molku drugostopnega organa", ki dopušča vložitev tožbe tudi po preteku 30 dnevnega roka. Da ne gre za molk organa, kar je začela pooblaščenka tožnice trditi v postopku pred razveljavitvijo sodbe s sklepom pritožbenega sodišča (pripravljalna vloga z dne 12.9.2000), na tem pa vztraja tudi novi pooblaščenec tožnice, saj trdi, da drugostopnega sklepa sploh ni bilo, oziroma, da ga je izdal nepristojni organ, pa dokazuje sama pritožba pooblaščenke tožnice z dne 24.5.2000 (priloga A 10), ki jo je naslovila na toženo stranko in ne na pristojno delovno sodišče. Iz nje jasno izhaja, da tožnica ni bila zadovoljna z odločbo, s katero je direktor delodajalca zavrnil njen ugovor. V tej pritožbi je pooblaščenka tožnice izrecno izpostavila, da se še enkrat obrača na toženo stranko zgolj zato, ker dokončni sklep, ki ga je izdal direktor tožene stranke, ni zakonit, saj nima vsebinskih razlogov oziroma le-ti niso obrazloženi. Že te vsebinske navedbe iz pritožbe pa kažejo na to, da bi pooblaščenka tožnice morala vložiti tožbo na pristojno delovno sodišče, s katero bi zahtevala razveljavitev sklepa o razporeditvi, kot tudi dokončnega sklepa drugostopnega organa, s katerim je bila potrjena razporeditvena odločba, česar pa ni storila, ampak je zmotno vložila še enkrat pritožbo na toženo stranko. Tožbo je tožnica vložila šele dne 23.6.2000, s katero pa je izpodbijala sklep o razporeditvi z dne 20.3.2000, za katerega je trdila, da ni postal dokončen. S tem je hotela doseči uporabo 105. člena ZDR, ki določa, da ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15 dnevnega roka iz 1. odst. 83. člena ZTPDR, če pristojni organ v organizaciji oziroma delodajalec v predpisanem roku ne odloči o ugovoru oziroma zahtevi delavca. Če bi šlo za molk organa, bi bila tako tožba pravočasna vložena, kar pa ne vzdrži, saj je tožena stranka z dokončnim sklepom odločila o tožničinem ugovoru. Ali je bil tak sklep zakonit ali ne in ali ga je izdal pristojni organ, pa bi lahko ugotavljalo sodišče le ob predpostavki, da bi bila tožba pravočasno vložena.

Ker je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča pravilno ravnalo in tožbo zavrglo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih tožena stranka krije sama (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).