Jedro

Tožnica je kot pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa tožene stranke spremenila pravo (javno) listino „opis dejanskega stanja“, ki jo je sestavil in izdal kot pooblaščena uradna oseba občinski redar, z namenom, da bi se uporabila kot prava in sicer tako, da je spremenila vsebino izjave na listini, s tem da je predrugačila oziroma spremenila datum izdaje listine in na spremenjeni listini ponaredila podpis redarja ter listino uporabila kot pravo z namenom, da bi pretrgala relativno zastaranje pregona storilca, saj je postopek o prekršku glede na datum izdaje zastaral, zaradi česar bi morala tožnica postopek ustaviti, ne pa izdati meritorne odločbe. S tem je tožnica storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivo dejanje ponareditve in uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 2. odstavku 259. člena KZ-1. Zato ji je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 1. alineji 111. člena ZDR, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnice pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (110. člen ZDR). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 2. 2008, z aneksom k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 25. 8. 2008 in aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 30. 4. 2009 in z dne 30. 4. 2010 ter sklep Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... (pravilno: ...) z dne 7. 7. 2010 in se ugotovi, da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz dela za čas od 3. 5. 2010 do 18. 4. 2011 vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, tj. od 15. dne v mesecu za pretekli mesec in ji povrniti stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki poleg prvostopenjskih pravdnih stroškov naloži še plačilo stroškov pritožbenega postopka oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Navaja, da v zadevi ni spora o tem, da iz računalniške aplikacije „A.“ v oddelku „B.“ izhaja, da je bilo v prekrškovni zadevi s številko ... (priloga A6) s šifro št. ..., ki jo uporablja tožnica, dne 29. 3. 2010 spremenjeno datumsko polje aplikacije s 17. 3. 2008 na 17. 6. 2008. Sodišče je pri presoji očitka glede neupravičenega in nepooblaščenega spreminjanja povsem spregledalo dejstvo, da takšna sprememba predstavlja izključno spremembo datumskega polja v računalniški aplikaciji, ki služi zgolj evidentiranju posameznih listin, ki so izdane v postopku o prekršku, za statistične ipd. namene, in ne spremembo kakršnekoli listine v fizični ali elektronski obliki, saj je tako izpovedala priča C.C.. Sprememba datuma je v konkretnem primeru predstavljala zgolj uskladitev stanja podatkov vnesenih v računalniško aplikacijo z dejanskim stanjem listin, ki se nahajajo v fizično vodenem prekrškovnem spisu, zaradi česar ne gre za poseg, ki bi bil izveden neupravičeno ali nepooblaščeno, saj si je tožnica morala prizadevati, da je stanje aplikacije usklajeno s stanjem spisa v fizični obliki. Tožnica tako pri svojem posegu v aplikacijo ni spreminjala listine, še najmanj pa javne listine, saj se je sprememba odrazila le v aplikaciji, ne pa na listini v fizični obliki ali na listini v elektronski obliki, ki brez elektronskega ali njemu podobnega podpisa ne more imeti značaja listine v smislu določb Kazenskega zakonika. Kdo in kdaj pa je - če sploh - spreminjal listino „opis dejanskega stanja“ pa ostaja v celoti nepojasnjeno in nedokazano. Tako je povsem možno, da je listino v fizični obliki spremenil D.D. ali pa tudi kdorkoli drug, ki je imel dostop do obravnavanega prekrškovnega spisa v fizični obliki po tem, ko ga je tožnica pustila v mapi občinskega redarja D.D., ki se je nahajala v eni izmed železnih omar v hodniku, do katere so lahko dostopali vsi zaposleni v E. redarski službi, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Skladno z določbo 14. člena ZPP je sodišče sicer vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku, vendar mora biti podana identiteta dejanskega stanja, ki pa v obravnavani zadevi ni bila podana. Tožnica v kazenskem postopku ni bila pravnomočno obsojena zaradi ponarejanja podpisov, tožena stranka pa ji je v izredni odpovedi očitala, da je ponaredila podpis D.D..

Tudi sam postopek izredne odpovedi ni bil izveden zakonito, saj tožeči stranki v postopku izdaje izredne odpovedi ni bil dan pravilni pravni pouk, s tem pa je bila tožnica zavedena v zmoto. Če bi tožnica sledila temu pouku in predhodno ne bi izkoristila možnosti pritožbe v skladu s petim odstavkom 24. člena ZJU, do sodnega varstva pred delovnim sodiščem sploh ne bi bila upravičena. Navedeno v skladu z novejšo sodno prakso pomeni nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi (Vrhovno sodišče RS, VIII Ips 462/2007, Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Pdp 1269/2008, z dne 17. 12. 2008). V skladu z odločbo Vrhovnega sodišča RS (sodba in sklep VIII Ips 84/2007) je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ni izvedena v skladu z veljavnimi predpisi, nezakonita, če delavcu pred tem ni bila dana možnost zagovora. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predstavljeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da pooblaščencu tožnice niso bile predane vse kopije spisa, kljub temu da jih je zahteval, da je nekatere ključne kopije dokumentov prejel šele na samem zagovoru v sredo, dne 28. 4. 2010. Prav tako iz zapisnika o zagovoru izhaja, da je pooblaščena oseba, ki je za toženo stranko opravila zagovor, pred tožnico in njenim pooblaščencem raztrgala kopije listin, ki jih je še dodatno zahteval pooblaščenec. Zaradi navedenega in odnosa tožene stranke se tožnica ni mogla izjasniti o vseh dejstvih, zato je bil dne 26. 4. 2010 vložen tudi predlog za preložitev roka zagovora, ki pa je bil ob zagovoru zavrnjen. Tako ni mogoče šteti, da je bil v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovan zakonsko določen rok za zagovor ter zagotovljena pravica do primernega časa in možnosti za pripravo uspešne obrambe.

Ne glede na neustreznost pravnega pouka pa je naslovno sodišče v zvezi s postopkom izredne odpovedi materialnopravno zmotno določilo dan, od katerega je začel teči 30-dnevni rok za podajo odpovedi, posledično pa je dejansko stanje v tej smeri raziskalo nepopolno. Sodišče začetek 30-dnevnega roka za podajo odpovedi veže na datum 15. 4. 2010, ko naj bi nastale izjave pri toženi stranki zaposlenih prič (F.F., G.G., D.D.), pri čemer je izkustveno povsem nesprejemljivo, da naj bi tožena stranka prvotno ne pridobila ustnih izjav. Tudi če bi se tožena stranka dejansko šele dne 15. 4. 2010 seznanila z izjavami prič, pa so navedene izjave za določitev dne začetka teka roka za podajo odpovedi povsem irelevantne, saj se delodajalec z odpovednim razlogom ne seznani, ko so mu znane čisto vse okoliščine domnevne kršitve, še posebej če gre za okoliščine, ki so postranskega pomena, tožena stranka pa je ves čas razpolagala z dostopom do aplikacije „B.“ in bi se z domnevno kršitvijo lahko seznanila praktično takoj oz. najkasneje dne 30. 3. 2010, ko je v aplikacijo oz. zapis o prekršku vpogledala G.G.. Da je temu dejansko bilo tako, kaže tudi dejstvo, da je G.G. dne 29. 3. 2010 oz. najkasneje 30. 3. 2010 (ob upoštevanju preloženega zapisa „B.“) razpolagala z zadevnim prekrškovnim spisom, ki je bil že takrat tudi predan direktorici občine H. ge. I.I., s čimer je delodajalec tudi „ugotovil“ domnevne razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je drugače povsem nerazumljivo dejstvo, da so bili tožnici ostali prekrškovni spisi zaseženi že 31. 3. 2010 in ne šele dne 15. 4. 2010. Tožnici je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 3. 5. 2010, kar je 34 dni po datumu, ko se je z domnevnimi nepravilnostmi seznanila G.G., ki je takoj obvestila direktorico občinske uprave I.I.. V tej zvezi je tožeča stranka v okviru postopka pred naslovnim sodiščem predlagala tudi zaslišanje J.J., ki je za toženo stranko dne 31. 3. 2010 opravil zaseg prekrškovnih spisov, ki so se nahajali pri tožnici. Slednji bi lahko pojasnil, koliko dni pred datumom dejanske oprave zasega spisa je s strani I.I. prejel navodilo, da naj zaseg opravi. Sodišče je navedeni dokazni predlog zavrnilo, svoje odločitve pa ni argumentiralo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, naslovno sodišče pa je z neobrazloženo zavrnitvijo dokaza zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe. Glede na izjavo direktorice občinske uprave I.I., ki je povedala, da se točnega datuma, ko je bila seznanjena z domnevno kršitvijo ne spomni, ve pa, da je zaseg dokumentacije odredila še v istem tednu (str. 3 zvočnega posnetka z dne 27. 3. 2012), je mogoče z zanesljivostjo sklepati, da se je tožena stranka z domnevno kršitvijo seznanila najkasneje dne 30. 3. 2010, ko je predmetni prekrškovni spis G.G. zadržala in ga predložila direktorici občinske uprave, namesto da bi bila v tem spisu odpremljena odločba o prekršku. Da je bila tožena stranka že pred zasegom spisov (31. 3. 2010) seznanjena z domnevno kršitvijo pa izhaja tudi iz izpovedbe I.I., ko je povedala, da sta že v začetku leta 2010 k njej prišla F.F. in D.D., pri čemer ji je slednji takrat povedal, da na predmetni listini ni njegov podpis. Nedvomno je tako direktorica občinske uprave že pred domnevno kršitvijo iz predmetne zadeve bila seznanjena s problematiko Mestnega redarstva in je nedvomno že pred opravo zasega bila seznanjena tudi s konkretno obravnavano zadevo.

Zaradi navedenega pooblaščenec tožnice na njeno izrecno zahtevo predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa poleg prvostopenjskih stroškov naloži še plačilo priglašenih stroškov pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljanem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 881/2013 z dne 27. 3. 2014 pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 482/2010 z dne 11. 6. 2013 v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z napotilom, da ugotovi, ali je tožnica listino „opis dejanskega stanja“ dejansko ponaredila ali pa je to listino, za katero je vedela, da je ponarejena, uporabila kot pravo. Po novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

6. Tožena stranka je tožnici dne 30. 4. 2010 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, njene kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena Kazenskega zakonika (KZ- 1, Ur. l. RS, št. 91/2008 in naslednji). Dne 29. 3. 2010 naj bi kot pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa tožene stranke spremenila pravo (javno) listino „opis dejanskega stanja“, ki jo je sestavil in izdal kot pooblaščena uradna oseba občinski redar D.D. dne 17. 3. 2008 pod št. ..., z namenom da bi se uporabila kot prava in sicer tako, da je spremenila vsebino izjave na listini tako, da je predrugačila oziroma spremenila datum izdaje listine na datum 17. 6. 2008 in na tako spremenjeni listini ponaredila podpis redarja D.D. in tako listino uporabila kot pravo z namenom, da bi pretrgala relativno zastaranje pregona storilca, saj je postopek o prekršku glede na datum izdaje 17. 3. 2008 dejansko zastaral dne 17. 3. 2010, zaradi česar bi morala tožnica postopke ustaviti, ne pa izdati meritorne odločbe.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, da je postopke pred izredno odpovedjo izpeljala skladno z zakonskimi določbami in da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog, saj iz računalniške aplikacije „B.“ v prekrškovnem spisu št. ... (priloga A16) izhaja, da je uporabnik s šifro ... (to je tožničina šifra) dne 29. 3. 2010 spremenil „odgovor na ugovor“, ki predstavlja opis dejanskega stanja in sicer datum 17. 3. 2008 v datum 17. 6. 2008. Na ta datum pa se je tožnica v odločbi o prekršku, ki jo je izdala dne 29. 3. 2010 tudi izrecno sklicevala. Sprememba datuma ni mogla nastati pred 29. 3. 2010, mestni redar D.D. pa tega dne pri toženi stranki ni bil več zaposlen, pa tudi zatrdil je, da podpis na opisu dejanskega stanja datiranega s 17. 6. 2008 ni njegov. Ugotovilo je tudi, da se je tožnica že z obdolžitvijo natančno in nedvoumno seznanila z očitanimi ji kršitvami, da ji je tožena stranka izredno odpoved podala v zakonsko določenem roku in da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, saj je tožničina kršitev porušila zaupanje tožene stranke do nje. Nadalje je ugotovilo, da iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru v kazenski zadevi opr. št. I K 24389/2014 z dne 23. 6. 2014, ki je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 24389/2014 z dne 8. 1. 2014 spremenjena le v odločbi o kazenski sankciji tako, da se tožnici v pogojni obsodbi določena enotna kazen eno leto zapora izreče, izhaja, da je tožnica kriva, da je v obdobju od 30. 9. 2009 do 30. 3. 2010 kot pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa tožene stranke ponaredila listino in jo uporabila kot pravo. Glede na določbo 14. člena ZPP, v kateri je določeno, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kazenske odgovornosti storilca, je ugotovilo, da tožničin tožbeni zahtevek temelji na pravnomočni obsodilni sodbi, saj je sodišče v navedeni kazenski zadevi pod točko 101 odločilo, da je storilka (tožnica) dne 29. 3. 2010 ob 14.15 uri pristno listino Opis dejanskega stanja štev. ... z dne 17. 3. 2008, ki jo je izdal občinski redar D.D. in je bila v računalniški aplikaciji shranjena kot dokument v elektronski obliko pod imenom „...“, shranila v nov elektronski dokument, ki ga je poimenovala „...“ in nato v novo nastali listini spremenila datum v 17. 6. 2008 (iz prejšnjega 17. 3. 2008). Iz točke II te pravnomočne sodbe je tudi razvidno, da je nato uradno listino z lažno vsebino v službi uporabila kot resnično, ko je K.K. izdala odločbo, s katero ji je izrekla globo in naložila plačilo sodne takse, v kateri je navedla lažni podatek, da je prekrškovni organ svojo odločitev sprejel na podlagi izjave občinskega redarja D.D. z dne 17. 6. 2008, čeprav je vedela, da je ta listina ponarejena, saj pristna nosi datum 17. 3. 2008, nato pa je uradno listino z vpisanim lažnim podatkom uporabila kot pravo, s tem ko jo je predložila tajnici z namenom, da bi jo poslala K.K.. S tem pa je storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) in kaznivo dejanje ponareditve in uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 2. odstavku 259. člena KZ-1. Tako ji je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 1. alineji 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), zaradi izgube zaupanja tožena stranke do tožnice pa nadaljevanje delovnega razmerja tudi ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (110. člen ZDR).

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnica ni spreminjala uradne listine, saj se je sprememba odrazila le v aplikaciji, sploh pa je listino v fizični obliki lahko spremenil tudi nekdo drug, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v točkah od 14 do 23 izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 14. člena ZPP, ker identiteta dejanskega stanja v obravnavani zadevi in pravnomočni kazenski obsodilni sodbi naj ne bi bila podana. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker ima njeno ravnanje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin in ne ponarejanja podpisov. Ne glede na to, da v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi podpis ponaredila, je bistveno, da je bila s pravnomočno sodbo spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 251. člena KZ-1, katerega zakonske znake ji je v izredni odpovedi očitala tožena stranka.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnici ni bila dana možnost zagovora, da ji ni bilo jasno predočeno, kakšne kršitve se ji očitajo in da njenemu pooblaščencu niso bile predane vse kopije spisa pred zagovorom. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljan skladno z določbami 83. člena ZDR, ki se nanašajo na izredno odpoved. Iz obdolžitve pred izredno odpovedjo (A3) so očitane ji kršitve jasno opisane in opredeljene. Obdolžitev skupaj z vabilom na zagovor dne 28. 4. 2010 ji je bila vročena 21. 4. 2010, tako da je imela tožnica zagotovljen rok za pripravo na zagovor.

12. Neutemeljena so tudi pritožbena navajanja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je začetek tridesetdnevnega roka za podajo izredne odpovedi 15. 4. 2010, ko naj bi nastale izjave pri toženi stranki zaposlenih prič. Pritožbeno sodišče se s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje strinja. Tožena stranka se je šele takrat, ko je prejela pisno izjavo priče D.D., da podpis na listini z dne 17. 6. 2008 ni njegov (A17), pa tudi z izjavi F.F. in G.G., lahko v celoti seznanila z obstojem odpovednega razloga, zato je šele po tem datumu začel teči rok za podajo izredne odpovedi, določen v 2. odstavku 110. člena ZDR. Prej je direktorica občinske uprave lahko le sumila na obstoj kršitev, šele 15. 4. 2010 pa je tožena stranka razlog za izredno odpoved ugotovila.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zaradi napačnega pravnega pouka. Sodišče prve stopnje je svoje pravilno stališče natančno obrazložilo v točki 26. sodbe, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanj.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom istega zakona, sama krije svoje pritožbene stroške.