Jedro

Obsojeni je s tem, ko je postala odločba ZPIZ o priznani invalidnosti I. kategorije z dnem 12. 2. 2013 pravnomočna, postal na območju RS dela nezmožen in do morebitne spremembe v zvezi z njegovo zmožnostjo dela ni pravne podlage za izvrševanje 12. člena ZIKS-1. Nastanek te okoliščine, torej ugotovljena invalidnost I. kategorije, je namreč, sama po sebi zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Zavodi za prestajanje kazni zapora so vezani na določbe navedene zakonodaje, ki ščiti delavce, za katere je ugotovljeno, da niso dela zmožni, in izvrševanje „vikend zapora“, ki bi bilo v nasprotju z njimi, po presoji pritožbenega sodišče ne ustreza ureditvi po ZIKS-1 in tudi ne namenu tega instituta, ki je predviden za obsojence, ki so sposobni redno opravljati delo oziroma se redno šolati.

Pristojnosti Inšpektorata za delo RS ne sežejo prek meje naše države in s tem, ko bi, četudi le občasno, obsojeni delal izven tega območja, bi bil takšen nadzor neizvršljiv in tako trenutna zaposlitev tudi s tega vidika za obsojenca ne more priti v poštev.

Izrek

I. Pritožba obsojenca se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora preostanek kazni dveh let in šestih mesecev zapora, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 48533/2010 z dne 18. 12. 2014, pravnomočno dne 3. 1. 2015, ki se je na podlagi navedene sodbe izvrševala tako, da je obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen ob koncu tedna (sobota in nedelja), ko je moral biti v zavodu, obsojenec prestati v zavodu.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obsojeni A. A., zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni na način, da sklep odpravi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka, ki nasprotuje predlogu obsojenca in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba obsojenega A. A. ni utemeljena.

4. Ni pritrditi obsojencu, ko v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da s svojo zaposlitvijo v angleški družbi B. Ltd. ne izpolnjuje pogoje iz sedmega odstavka 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Ta določa, da če obsojenec zlorablja način prestajanja kazni zapora ob koncu tedna ali ne izpolnjuje več pogojev glede zaposlitve oziroma šolanja ali študija iz prvega odstavka tega člena ali njegov delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja ne upošteva pogojev izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna in s tem onemogoča nadzor nad njegovim izvrševanjem, lahko sodišče na predlog direktorja zavoda s sklepom odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu, prvi odstavek istega člena pa, da se pod pogoji iz kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek, izvršitev kazni zapora tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, lahko dopusti obsojencu, ki je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora ali zaposlen v skladu s predpisi o delovnih razmerjih ali javnih uslužbencih ali na drugi pravni podlagi, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost ali pa ima status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjujejo svoje študijske obveznosti.

5. Ob odločanju o izreku kazenske sankcije obsojenemu v tej kazenski zadevi (sodba Okrožnega X K 48533/2010 z dne 18. 12. 2014, pravnomočna dne 3. 1. 2015) je sodišče prve stopnje presodilo, da so pri A. A. izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izvršitev kazni zapora, ki mu je bila izrečena, po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1, torej na način t. i. „vikend zapora“. V tej obliki je obsojeni prestajal kazen v času od dne 24. 2. 2015, ko je bila s strani Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, ZPKZ ..., izdana odločba št. 720-310/2015/7 228006, pa do dne 17. 4. 2015, ko je obsojencu prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z delodajalcem, družbo C. C. d. o. o., zaradi priznane pravice do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti. Iz predloga Zavoda za prestajanje kazni zapora ... z dne 22. 4. 2015 (list. št. 2570) sicer izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi obsojenega „prekinjena“, vendar - kot bo to razvidno iz nadaljnje obrazložitve - ob pogoju, ki je nastopil v obravnavanem primeru, torej zaradi nastanka invalidnosti I. kategorije pri obsojencu, je šlo pravno-formalno lahko le za redno odpoved delovnega razmerja, saj takšna okoliščina predstavlja zakonski razlog za prenehanje - in ne za prekinitev - delovnega razmerja.

6. Na območju Republike Slovenije (RS) zavezujejo delodajalce v zvezi z delom invalidnih oseb določbe Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ). 34. člen tega zakona določa, da se zavarovanci, pri katerih nastane invalidnost, glede na preostalo delovno zmožnost razvrščajo v tri kategorije invalidnosti. V I. kategorijo invalidnosti se razvrstijo zavarovanci, pri katerih nastane izguba delovne zmožnosti. I. kategorija invalidnosti tako pomeni splošno nezmožnost za delo in je podana tedaj, ko posameznik ni več sposoben opravljati organiziranega pridobitnega dela, ker je v celoti izgubil delovno zmožnost ali če se je njegova delovna zmožnost zmanjšala za več kot polovico, vendar nima več preostale delovne zmožnosti. Obsojeni je s tem, ko je postala odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o priznani invalidnosti I. kategorije z dnem 12. 2. 2015 pravnomočna, postal na območju RS dela nezmožen in je pritrditi razlogovanju tako Zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij kot tudi sodišča prve stopnje, da do morebitne spremembe v zvezi z obsojenčevo zmožnostjo dela ni pravne podlage za izvrševanje 12. člena ZIKS-1. Nastanek te okoliščine, torej ugotovljena invalidnost I. kategorije, je namreč, kot rečeno, sama po sebi zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč v prvem odstavku 119. člena določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije ali o pridobitvi pravice do invalidske pokojnine postala pravnomočna. Zavodi za prestajanje kazni zapora so vezani na določbe navedene zakonodaje, ki ščitijo delavce, za katere je ugotovljeno, da niso dela-zmožni, in izvrševanje „vikend zapora“, ki bi bilo v nasprotju z njimi, po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza ureditvi po ZIKS-1 in tudi ne namenu tega instituta, ki je predviden za obsojence, ki so sposobni redno opravljati delo oziroma se redno šolati. Odločba komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je bila izdana obsojenemu A. A., pa zagotovo ciljem zakonske ureditve takšnega nadomestnega načina izvrševanja kazni zapora nasprotuje.

7. Pritožnikovo pavšalno navajanje, da je njegova zaposlitev v angleški družbi B. Ltd. skladna s predpisi angleške zakonodaje, ki je v pritožbi niti ne navede, in da je z odločitvijo sodišča prve stopnje kršena pravica prostega gibanja delavcev znotraj držav EU, zgoraj ugotovljenih dejstev ne more spremeniti. Vendarle je poudariti, da ne gre v tej zadevi za delovnopravna vprašanja, ampak predvsem za ugotavljanje pogojev nadomestnega izvrševanja kazni zapora, ki sodi v kazenskopravno področje, in kjer v zvezi z delom obsojencev velja slovenska delovnopravna zakonodaja, saj gre za specifično opravljanje dela, ki je vezano na določbe kazenskopravne zakonodaje. Invalidnost I. kategorije je v slovenskem pravu - zaradi zaščite tako delavca kot tudi delodajalca - tako opredeljena, da od trenutka, ko se pravnomočno ugotovi, delavec ne more več opravljati nobenega dela, ker je njegovo zdravstveno stanje takšno, da po presoji medicinske stroke tega očitno ne dopušča. Če pa bo pred koncem prestajanja kazni zapora, to bo predvidoma dne 21. 8. 2017, pritožnik uspel v postopku, ki ga je sprožil pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (priloge B408 - B413), in bo ugotovljena njegova zmožnost za delo v celoti, ali deloma, pa bo, v primeru izpolnjevanja vseh zakonskih pogojev, imel skladno z drugim odstavkom 12. člena ZIKS-1 ponovno možnost predlagati način nadomestnega izvrševanja kazni, kot mu je bil ta prvotno omogočen.

8. Pritožnik pravilno ugotavlja, da po 256. členu ZIKS-1 nadzor nad izvrševanjem petega odstavka 12. člena tega zakona izvajata inšpektorat, pristojen za šolstvo in inšpektorat, pristojen za delo, vsak v okviru svojih pristojnosti in ne zavodi za prestajanje kazni zapora, kot je to nepravilno navedeno v 7. točki izpodbijanega sklepa, vendar pa se je tudi v delu, ki se nanaša na nezmožnost izvajanja nadzora v obravnavanem primeru strinjati z zaključki prvostopenjskega sodišča. 9. Iz prevoda Pogodbe o zaposlitvi (priloge B396 - B399), izhaja, da je kraj dela za zaposlenega A. A. „Balkanska regija“, iz originalne pogodbe v angleškem jeziku pa, da „Place of work“, kar v prevodu pomeni „delovišče“ oziroma kraj opravljanja dela, predstavlja „Balkanska regija, predvsem Kosovo, Makedonija in Albanija“. Te rubrike v pogodbi nikakor ni moč interpretirati tako, kot to navaja pritožnik, da družba B. Ltd. na tem področju opravlja projekte, saj pogodba o zaposlitvi ureja pogoje dela in pravice ter dolžnosti za delavca, ki jo sklepa, in praviloma ne vsebuje določb o splošni naravi dela družbe - delodajalca. Obsojeni v pritožbi sicer pojasnjuje, da bi na teh območjih le občasno opravljal svoje delo po navedeni pogodbi, a po prepričanju pritožbenega sodišča bi to pomenilo še toliko večjo nepredvidljivost za izvajalce nadzora nad takšnim nadomestnim izvrševanjem kazni zapora. Tako je tudi v zvezi s krajem opravljanja dela ugotoviti, da trenutna zaposlitev obsojenega ne ustreza pogojem, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko kazen izvršuje na način, kot je bilo to prvotno določeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 48533/2010 z dne 18. 12. 2014, pravnomočno dne 3. 1. 2015. Pristojnosti Inšpektorata za delo RS ne sežejo prek meja naše države in s tem, ko bi, četudi le občasno, obsojeni delal izven tega območja, bi bil takšen nadzor neizvršljiv in tako trenutna zaposlitev tudi iz tega vidika za obsojenca ne more priti v poštev.

10. Iz vseh navedenih razlogov se pritožbeno sodišče v celoti strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in tudi z vsemi razlogi, ki jih je slednje v njeni obrazložitvi navedlo, zato se ni posebej opredeljevalo do vprašljivosti oziroma morebitne navideznosti sklenitve delovnega razmerja obsojenca z družbo B. Ltd., kot se je v 8. točki izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje in tudi okrožna državna tožilka v svojem odgovoru na pritožbo, saj ob neizpolnjevanju pogojev za izvrševanje kazni na način kot doslej, niti ni odločujočega pomena, prav tako pa v zvezi z navedbami, da je navedeno podjetje trenutno dejansko aktivno, pritožnik ni predložil dokazil in jih tako niti ni mogoče preizkusiti.

11. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je bilo potrebno pritožbo obsojenega zavrniti kot neutemeljeno. Ker obsojeni A. A. s pritožbo ni uspel, mora v skladu s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 30,00 EUR.