Jedro

Višina prispevka za preživljanje otrok se določi v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami (79. čl. ZZZDR). Navedeno materialnopravno določilo terja od sodišča, da celovito ugotovi in oceni na eni strani potrebe mladoletnega otroka kot preživninskega upravičenca in na drugi strani zmožnosti njegovih staršev kot preživninskih zavezancev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (4. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže zakonska zveza pravdnih strank (1. tč. izreka sodbe), mld. sin J. dodeli v varstvo in vzgojo materi (2. tč. izreka), oče pa je zanj dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 25.000,00 SIT od 1.6.1999 dalje (3. tč. izreka). Višji preživninski zahtevek (za čas od 1.3.1999 do 1.6.1999 v celoti, po tem času pa nad prisojenim zneskom do višine 45.000,00 SIT) je zavrnilo (4. tč. izreka). Zoper del sodbe, s katero je bil zavrnjen preživninski zahtevek (torej zoper 4. tč. izreka), se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 498. čl. novega ZPP (Ur. list RS št. 26/99). Tožnica zaslišana kot stranka je natančno opisala materialne stroške za vzgojo in preživljanje mladoletnega sina in je zanje tudi predložila račune. Vse to so minimalni stroški, saj bi sin lahko obiskoval še tečaje tujih jezikov, plesne vaje in športne aktivnosti, pa jih ne, ker mati za to nima sredstev. Neutemeljen je očitek sodišča, da je strošek za J. garderobo pretiran, kar je razvidno iz predloženih računov. Upoštevati je treba, da je sin izjemno močne postave, zato mora mati kupovati obleko za desetletnega otroka in da zelo hitro raste tako, da je potrebno dvakrat na sezono zamenjati obleko in obutev. Stroški so tako prej prenizki kot pa pretirani. Tožnica je navedla dejansko minimalne stroške in ni upoštevala poletnih in zimskih pošitnic, stroškov garderobe, ki so z njimi povezani, stroškov knjig - pravljic, izletov ob koncu tedna. Realni stroški presegajo 100.000,00 SIT mesečno in jih tožnica zmore le ob pomoči svojih staršev. Sodišče o predloženih računih v sodbi ne pove ničesar, izhaja le iz splošno znanih stroškov za preživljanje in ocenjuje stroške izvenšolskih aktivnosti in stroške za obleko in obutev kot nekoliko pretirane. Sodbe se tako glede na predložene račune in razloge v obrazložitvi, ki ne zavzame stališča do dokaznih listin, ne more preizkusti. Sodišče pa je bistveno prekšilo določbe postopka tudi s tem, ko je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je toženec v obdobju od vložitve tožbe do 1.6.1999 prispeval za preživljanje sina, kar izhaja iz izpovedi obeh strank. Tožnica je povedala, da je toženec za sina odprl račun, na katerega je dvakrat nakazal po 20.000,00 SIT. Na računu je pooblaščen toženec, tožnica pa lahko na bankomatu z njega v okviru limita in razpoložljivih sredstev dvigne denar, v kolikor s temi sredstvi ne razpolaga že toženec sam. Nakazilo otroku na njegov račun ni plačilo preživninskih obveznosti materi, sicer pa je toženec na račun otroka izvršil le dve nakazili. Listine - položnice, ki jih je sodišču kot dokaz, da izpolnjuje preživninske obveznosti, predložil toženec, se nanašajo na plačila v l. 1998, razen ene, pa tudi ta se ne tiče obdobja, za katerega tožnica zahteva preživnino. Ker sodišče ni ocenjevalo predloženih računov za stroške in ugotovilo realnih stroškov za pokritje najnujnejših potreb J. je tudi napačno uporabilo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in preživninski zahtevek v delu, ki presega 25.000,00 SIT mesečno, neutemeljeno zavrnilo. Toženec okoliščine, da kupuje hišo, ni izkazal, za kritje njegovih potreb pa mu še vedno ostane 95.000,00 SIT, tožnici pa ob upoštevanju prisojenega preživninskega zneska 25.000,00 SIT na družinskega člana le 83.000,00 SIT s tem, da si sama tudi s pomočjo staršev ne more kupiti hiše. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je utemeljena. Pritožnica neutemeljeno sodbi prve stopnje očita, da je ni mogoče preizkusiti, torej pomanjkljivost iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Z zatrjevanjem obstoja te bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do predloženih dokaznih listin (posameznih predloženih računov) ter je ugotovilo, da je toženec tudi v obdobju od vložitve tožbe do 1.6.1999 prispeval za preživljanje sina, pritožnica v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa pomeni zatrjevanje že nadaljnjega, tudi izrecno uveljavljanega pritožbenega razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodbo je namreč mogoče preizkusiti, očitati pa ji ni mogoče niti drugih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Pač pa tožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepolne ugotovitve dejanskega stanja tako glede ugotovljene višine otrokovih mesečnih potreb kot glede zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec v obdobju od vložitve tožbe do 1.6.1999 plačeval preživnino. Pri oceni otrokovih mesečnih potreb je sodišče prve stopnje izhajalo iz izpovedbe tožnice in seznama (popisa) stroškov, na katerega se je v svoji izpovedbi sklicevala ter stroške dokazovala s predloženimi računi (katere je tako sodišče prve stopnje vendarle upoštevalo, čeprav jih posebej ni obrazlagalo, kar bi bilo sicer tudi nepotrebno). Tožnica je mesečne stroške preživljanja sina ocenila na 81.704,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da so pretirani stroški za obleko in obutev (kar je mesečno tožnica opredelila s 17.000,00 SIT) ter izvenšolske dejavnosti (5.000,00 SIT). Vendar pa tudi po odštetju zneskov, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za pretirane, ni razvidno (tudi ob upoštevanju splošno znanih podatkov o cenah življenjskih stroškov in njihovi rasti), kako je sodišče prve stopnje prišlo do višine 50.000,00 SIT mesečnih stroškov, potrebnih za preživljanje otroka. Pritožba tako očitno utemeljeno trdi, da so otrokove potrebe ocenjene napačno. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da se je na podlagi izpovedb obeh strank prepričalo, da sta obe sodelovali pri vzgoji in preživljanju otroka in je toženec svojo preživninsko obveznost izpolnjeval, pri čemer zgolj sprejema toženčevo izpovedbo na str. 17 in 18 spisa, očitno torej šteje, da je toženec na otrokov tekoči račun mesečno nakazoval po 20.000,00 SIT, kupoval potrebno garderobo in skrbel za otroka, v času, ko je bil z njim in kar je bilo po toženčevi izpovedbi v pimerjavi s tožnico pretežno. Vendar pa sodišče prve stopnje pri tem nekritično očitno v celoti sprejema takšno toženčevo izpovedbo kljub drugačni izpovedbi tožnice, namreč, da nakazila na tekoči račun niso bila redna. Sodišče prve stopnje bi moralo vsaj z zslišanjem strank (po potrebi pa tudi drugače, saj ima v razveznih sporih tudi oficiozna pooblastila - 78. čl. ZZZDR) razčistiti, od kdaj in koliko denarja je toženec nakazoval za preživljanje sina oziroma koliko od tega denarja je tožnica dejansko sploh (lahko) dvignila (na računu namreč po lastni izpovedbi ni pooblaščena, po navedbah pritožbe pa naj bi s temi denarnimi sredstvi razpolagal celo toženec sam). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je zato sodbo v izpodbijanem delu (v zavrnilnem delu preživninskga zahtevka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP). Pomanjkljivosti v izvedenem dokaznem postopku pred sodiščem so bile glede na pritožbene trditve že prikazane, sodišče prve stopnje pa naj jih odpravi s ponovnim zaslišanjem strank, po potrebi pa z ugotovitvijo drugih dejstev in zbiranjem podatkov, potrebnih za odločitev (408. čl. novega ZPP). Naj ne bo odveč poudariti, da se višina prispevka za preživljanje otrok določi v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami (79. čl. ZZZDR). Navedeno materialnopravno določilo terja od sodišča, da celovito ugotovi in oceni na eni strani potrebe mladoletnega otroka kot preživninskega upravičenca in na drugi strani zmožnosti njegovih staršev kot preživninskih zavezancev - od njunih rednih in izrednih dohodkov, siceršnjega premoženjskega stanja, morebitnih njunih drugih preživninskih obveznosti, gmotnih razmer, v katerih živita, ipd. je odvisna ocena njunih možnosti preživljanja. Le tako ugotovljeno dejansko stanje je lahko podlaga za pravilno materialnopravno odločitev o višini preživnine.