Jedro

Neopravljanje dela zaradi razlogov na strani delodajalca delavcu ne more iti v škodo, kar izrečno določa Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Uradni list RS, št. 40/97). Delavec je v primeru, če ne doseže vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov, ki niso na njegovi strani, upravičen do 100 % osnovne plače (5. odst. 43. člena SKPGd).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku nadomestilo plače v zneskih 27.640,00 in 7.625,00 tolarjev neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter odvodom davkov in prispevkov, da mu iz naslova regresa za letni dopust plača dvakrat po 84.660,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter odvede akontacijo dohodnine, da mu iz naslova regresa za prehrano plača 65.722,00 tolarjev, z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti kot izhajajo iz sodbe, da mu iz naslova stroškov prevoza na delo plača 22.000,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti kot izhajajo iz izreka sodbe, da mu izplača 41.405,00 tolarjev, z zamudnimi obrestmi ter povrne stroške postopka v znesku 117.256,90 tolarjev, vse v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe. Zoper sodbo se laično pritožuje tožena stranka, ki navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni upoštevalo, da je imel delavec z družbo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri so omenjene medsebojne obveznosti in dolžnosti. Tako ni le tožena stranka dolžna delavcu izplačevati plače, temveč mora tudi delavec opraviti svoje delo. Očitno sodišče ni vprašalo direktorja tožene stranke, kako je bilo s stimulativnim delom plač in kako je bilo s tožnikovo prisotnostjo na delu. Dejstvo je, da delavec, ki fizično ni prisoten, ni upravičen do plačila. Vseh predloženih dokumentov sodišče ni obravnavalo v celoti in v kontekstu medsebojnih obveznosti družbe in delavca. Direktor tožene stranke je jasno poudaril, da bi moral tožnik opraviti delo in da je zato družba utrpela veliko škode, zaradi tožnikovega nedela pa je izgubila tudi izvozne posle. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Med drugim navaja, da tožena stranka v pritožbi za svoje trditve ne ponuja nobenih dokazov. Navedbe tožene stranke niso relevantne. Tožena stranka je imela med postopkom možnost ponuditi vsa dejstva in dokaze, vendar tega ni storila, tožnik pa je sicer svoje delovne obveznosti korektno izpolnjeval. Če to ne bi bilo res, bi ga direktor tožene stranke gotovo sankcioniral. Pritožba ni utemeljena. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka z njimi le ponavlja dosedanje trditve v postopku. Pritožbene navedbe so tudi povsem splošne, brez konkretnih podatkov o delu tožnika, brez konkretnih predlogov za izvedbo dokazov, sicer pa bi lahko pritožnik v pritožbi navajal nova dejstva in predlagal nove dokaze le, če bi dodatno izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99), kar določa 1. odst. 337. čl. ZPP. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni le delodajalec tisti, ki mora delavcu izplačevati plače in druge prejemke, temveč je tudi delavec tisti, ki mora opraviti svoje delo, je potrebno predvsem opozoriti na izpoved samega direktorja tožene stranke na glavni obravnavi dne 16.11.1999 o tem, da tožnik dela ni opravljal zato, ker dela ni bilo. Že ta izpoved, ki je sicer v nasprotju že z obračunskimi listi plače za sporno obdobje (kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo) kaže, da razlog za neopravljanje dela (tudi če bi bilo to ugotovljeno) ne bi bil na strani tožnika, kar obenem pomeni tudi, da je ta upravičen do polne plače, ki bi mu sicer šla, če bi delo tudi opravljal. Neopravljanje dela zaradi razlogov na strani delodajalca namreč delavcu ne more iti v škodo, kar izrečno določa tudi Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97). Delavec je v primeru, če ne doseže vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov, ki niso na njegovi strani, upravičen do 100% osnovne plače (5. odst. 43. čl. SKPGd). Tožena stranka v pritožbi navaja tudi, naj bi ji tožnik povzročil škodo in da je izgubila izvozne posle, kar vse bi bilo potrebno upoštevati pri odločitvi. Tudi s tem v zvezi je potrebno opozoriti, da so te navedbe zgolj splošne, vendar načeloma ni nobenih ovir, da naj bi tožena stranka povzročeno škodo zahtevala od tožnika, v skladu z določbami 70. do 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) in nato v sodnem postopku s posebno tožbo, oz. že v tej zadevi tako, da bi vložila nasprotno tožbo ali podala pobotni ugovor. Tega ni storila, kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Zato že iz tega razloga njenih splošnih navedb o neki škodi, ki naj bi jo tožnik povzročil, ipd., ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi iz razlogov po uradni dolžnosti, v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP. Pri tem ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere izrecno pazi, ali zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je v skladu z določbo 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, ker jih ta s pritožbo ni zaznamovala, tožnik pa sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).