Jedro

Zavrniti je tudi pritožbene navedbe, iz katerih smiselno izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje krivdo obdolženca utemeljevalo tudi s preteklimi dejanji obdolženca. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje pretekle dogodke med obdolžencem in oškodovancem ocenjevalo z vidika ozadja dogajanja in glede presoje obtožbenega očitka, da je bil obdolženec do oškodovanca že v preteklosti fizično nasilen.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženec je dolžan plačati 90,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo II K 35329/2025 z dne 19. 1. 2026 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno dvomesečno zaporno kaznijo in dveletno preizkusno dobo. Oškodovanca B. B. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.000,00 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu še naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso po Taksni tarifi 7113 (pravilno 7111) v zvezi s 71113 v znesku 80,00 EUR.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti kaznivega dejanja, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik v pritožbeni obrazložitvi navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite presoje posameznih dokazov in predvsem njihove medsebojne povezave, poleg tega pa tudi posamezna ugotovljena dejstva niso v skladu z izvedenimi dokazi. Po mnenju obdolženca dokazi v nobenem primeru ne zadostujejo dokaznemu standardu, ki se zahteva za obsodilno sodbo v kazenskem postopku.

5.S takšnimi pritožbenimi navedbami višje sodišče ne soglaša. Sodišče prve stopnje je namreč pravno relevantno dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je tehtno ocenilo ter tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in jasne razloge prvostopenjske sodbe zato višje sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6.Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in s katero zagovornik ne soglaša. Trdi namreč, da je obdolženec o odločilnih dejstvih izpovedoval jasno in določno, pri čemer sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj izjave oškodovanca (očitno pravilno mišljeno obdolženca) ne šteje za verodostojne. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje zagovor obdolženega A. A. celovito in jasno ocenilo v točkah 5 in 6 razlogov izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da je bil zagovor obdolženca izpodbit s prepričljivo izpovedjo oškodovanca, ob tem pa ni prezrlo siceršnjih skrhanih odnosov med obdolžencem in družino njegove sestre C. C. (žene oškodovanca). Svojo dokazno oceno je utemeljeno gradilo tudi na izpovedbah policistov D. D. in E. E. , kot tudi oškodovančeve žene C. C. , prav tako pa je kot tehtne upoštevalo še listinske dokaze v spisu, zlasti izvid psihiatrinje oškodovanca F. F.

7.Pritožniku ni mogoče pritrditi niti glede kritike prvostopenjskih razlogov o domnevnem snemanju in nameščenih kamerah, o čemer sta govorila tako oškodovanec kot obdolženec. V zvezi s tem je namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odsotnost posnetkov morebitnega videonadzornega sistema v ničemer ne more omajati sprejetih zaključkov, ki jih je sodišče zanesljivo sprejelo glede na druge prepričljive dokaze, ki so v izpodbijani sodbi natančno in pravilno ocenjeni. Že sam zagovornik v pritožbi navaja, da odsotnost nadzornih kamer sama po sebi ne dokazuje ničesar, ob tem pa ni mogoče pritrditi njegovim nadaljnjim pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje izjave samega oškodovanca glede nameščenih kamer ni ocenilo dovolj kritično. Dejstvo je, da okoliščina nameščenih kamer sama po sebi nima nobenega vpliva na odločilna dejstva v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, še sploh, ker kamere v ključnem trenutku naj niti ne bi delovale. To pa nikakor ne pomeni, da obstaja kakršen koli dvom v storitev očitanega kaznivega dejanja, ki je obdolžencu tudi po presoji višjega sodišča glede na izvedene dokaze in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje z gotovostjo dokazano.

8.Zavrniti je tudi pritožbene navedbe, iz katerih smiselno izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje krivdo obdolženca utemeljevalo tudi s preteklimi dejanji obdolženca. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje pretekle dogodke med obdolžencem in oškodovancem ocenjevalo z vidika ozadja dogajanja in glede presoje obtožbenega očitka, da je bil obdolženec do oškodovanca že v preteklosti fizično nasilen. Tako ni sprejemljiv zaključek pritožnika, da bi sodišče prve stopnje na podlagi preteklih dejanj obdolženca gradilo zaključke o njegovi krivdi.

9.Zagovornik v pritožbi še izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni dovolj kritično ocenilo oškodovančevih navedb, da je nemudoma po očitanem dejanju poklical svojo psihiatrinjo, kar je slednja zanikala. Tudi te okoliščine sodišče prve stopnje ni prezrlo, pri čemer se je ustrezno oprlo na izvid psihiatrinje F. F. , iz katerega izhaja, da je bil oškodovanec 28. 2. 2025 dejansko pri njej na pregledu, ko je tudi povedal, da se je ženin brat "spravil na njiju" in mu grozil, da ga bo ubil. Iz navedenega izvida tako res ni razvidno, da bi oškodovanec istega dne, torej 9. 2. 2025, ko se je zgodil inkriminirani dogodek, poklical svojo psihiatrinjo, vendar tega oškodovanec v svoji izpovedbi niti ni izrecno trdil. Ni namreč navajal, kot to povzema zagovornik, da bi nemudoma po očitanem dogodku poklical psihiatrinjo, saj je v izpovedbi dobesedno dejal le "ker pokličem svojo psihiatrinjo, pa ji povem" (list. št. 50). Pri presoji te oškodovančeve navedbe ni nepomembno, da obstajajo med obdolžencem in oškodovancem, ki živita v neposredni bližini, dolgotrajni konfliktni odnosi in skrhana družinska razmerja, zaradi česar sama izpovedba oškodovanca, da je poklical psihiatrinjo, nima odločilnega vpliva ob njenih hkratnih navedbah v izvidu z dne 28. 2. 2025 (list. št. 64), da ji je o predmetnem dogodku govoril z vsebino, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe.

10.Zagovornik brez podlage problematizira tudi vprašanje oškodovančeve prestrašenosti in vznemirjenosti, saj, kot sam ugotavlja, to ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje tako ne morejo omajati niti pritožbeno izpostavljene ugotovitve, da je oškodovanec po domnevnem dejanju sledil obdolžencu, kar naj bi postavljalo pod vprašaj njegovo prestrašenost. Tudi to okoliščino je sodišče prve stopnje kritično presodilo in pravilno zaključilo, da na izvršitev kaznivega dejanja nima vpliva oškodovančeva vožnja za obdolžencem, saj zadostuje, da je obdolženec nasproti oškodovancu izrazil resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja.

11.Pritožbeno zavzemanje zagovornika za oprostitev obdolženca v skladu z načelom in dubio pro reo se tako izkaže za neutemeljeno, ob tem ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ni navajal ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča. Slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12.Glede na neuspešnost pritožbe je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je višje sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ob upoštevanju tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1 (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).