Jedro

Pri tožniku za podaljšanje bolniškega staleža po 1. 8. 2011 zaradi poškodbe glave dne 7. 5. 2011 ni nevrološkega razloga. Tudi težave z vratno hrbtenico niso takšne narave, da bi bil tožnik po 1. 8. 2011 nezmožen za delo. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev bolniškega staleža od 1. 8. 2011 dalje neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 10. 8. 2011 in z dne 30. 8. 2011 ter da se ugotovi, da je bil tožnik od 1. 8. 2011 dalje začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu ter da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da iz izvidov specialista travmatologa z dne 27. 7. 2011, iz izvida dr. A.A. z dne 11. 8. 2011 in iz izvida z dne 29. 8. 2011 izhaja, da je bil tožnik tudi od 1. 8. 2011 nesposoben za opravljanje svojega dela. Zdravljenje po poškodbi pri tožniku še sedaj ni zaključeno. Tožnik je samostojni podjetnik posameznik, ki se ukvarja z dejavnostjo gradbeništva, pri svojem delu vsakodnevno izvaja fizična opravila skupaj s svojimi zaposlenimi. Po poškodbi zaradi konstantne vrtoglavice, hudih glavobolov, omotice, pomanjkanja moči v rokah in bolečin v vratnem delu hrbtenice, fizičnega dela ni več sposoben opravljati. Ima težave s spominom in koncentracijo, pogosto je utrujen, muči ga nespečnost, motnje ravnotežja v primeru svetlobnih efektov in spreminjanja barv, ima vrtoglavico ob nenadnih zasukih, premikih in priklanjanju, občasno ima visok pritisk in težave s prebavo. Izvedensko mnenje, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni ustrezno obrazloženo. Izvedenca izvida tudi ustno nista ustrezno obrazložila. Njun izvid je v nasprotju s predloženo zdravstveno dokumentacijo tožnika. Izvedenca sta ocenila, da je tožnik v celoti sposoben za delo že od 1. 8. 2011. Tožnik od 31. 7. 2011 do 6. 1. 2012 ni utrpel nobene nove poškodbe, pa je bilo pri njemu ugotovljeno, da je nezmožen za delo v polnem delovnem času od 6. 1. 2012 do 6. 2. 2012 in nezmožen za delo v skrajšanem delovnem času od 7. 2. 2012 dalje do sedaj. Tako, da je bilo njegovo zdravje v spornem obdobju kvečjemu slabše in ne boljše kot v začetku leta 2012, ko mu je bil bolniški stalež zaradi iste poškodbe pri delu priznan. Sodišče bi moralo navedeno nasprotje v mnenjih odpraviti s postavitvijo novega izvedenca ustrezne medicinske stroke, vendar dokaznemu predlogu tožnika v tej smeri ni ugodilo. Izvedenca kot odločilno izpostavljata degenerativne spremembe, ki naj bi bile pri tožniku podane že pred poškodbo pri delu. Te niso niti izkazane v tožnikovi zdravstveni dokumentaciji, pa tudi če bi bile, je dejstvo, da do njih ne bi prišlo, če se tožnik ne bi poškodoval pri delu in so zato tudi s strani izvedencev zatrjevane degenerativne spremembe izključna posledica poškodbe pri delu, saj so v vzročni zvezi z nastalo poškodbo pri delu. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da dejstvo, da je bil bolniški stalež tožniku odobren dne 6. 1. 2012 na rešitev obravnavane zadeve ne more vplivati, kar naj bi izvedenca prepričljivo pojasnila, da so napredovale degenerativne spremembe lahko vplivale na tožnikovo delazmožnost. Degenerativne spremembe niso izkazane. Zatrjevane težave so v vzročni zvezi s poškodbo pri delu z dne 7. 5. 2011. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe zdravstvene komisije toženke z dne 30. 8. 2011, s katero je bilo zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 10. 8. 2011. Imenovani zdravnik je z odločbo z dne 10. 8. 2011 odločil, da ni medicinskih razlogov za podaljšanje bolniškega staleža od 1. 8. 2011 dalje.

Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo sodnega izvedenca ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik se je dne 7. 5. 2011 poškodoval pri delu, ko je z glavo zadel v ročaj stroja (valjarja za ceste), ki so ga nakladali na avtomobilsko prikolico. Pri tem je dobil močan udarec v temenski predel glave. Opravljena sta bila RTG glave in CT, ki pa niso pokazale popoškodbene spremembe na lobanji, ne na ovojnici, ne na samih možganih. Pri tožniku se je pojavil tenzijski glavobol. Tožnik ima težave s strani vratne hrbtenice, ki so posledica degenerativnih sprememb, ki zožujejo hrbtenični kanal. Degenerativne spremembe so take, da so obstajale vsaj nekaj let pred obravnavano poškodbo. Ne iz RTG izvida, ne iz drugih izvidov, ki so bili narejeni po poškodbi, ni razvidno, da bi bila vratna hrbtenice resneje poškodovana. Na vratni hrbtenici posledic poškodbe ni videti. Ob navedenih ugotovitvah je glede zdravstvenega stanja tožnika od 1. 8. 2011 dalje sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pri tožniku ni podano takšno zdravstveno stanje, ki bi utemeljevalo njegovo nezmožnost za opravljanje svojega dela samostojnega podjetnika. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je izvid neustrezno obrazložen in v nasprotju s predloženo zdravstveno dokumentacijo tožnika. Izvedenca sta pri svojem izvidu in mnenju upoštevala tako izvid travmatologa z dne 27. 7. 2011, kakor izvid kirurga oziroma kirurginje z dne 11. 8. 2011 in z dne 29. 8. 2011. Sodišče prve stopnje je, ravno zaradi nekaterih mnenj specialistov, da tožnik ni sposoben za delo v spornem obdobju, postavilo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer naj kot člana komisije sodelujeta zdravnika specialista nevrolog in travmatolog. V izvedenskem mnenju sta izvedenca prof. dr. A.B. in prof. dr. B.B. nazorno in jasno pojasnila, da glede težav s strani glavne v dosegljivi dokumentaciji ni najti podatkov, ki bi terjali spremembo prvotne diagnoze, to je odrgnina glave. Z dodatnimi preiskavami in s kontrolnimi nevrološkimi pregledi ni bilo dokazanih nobenih možganskih poškodb. Sedanji glavoboli so po opisu sodeč glavoboli tenzijskega tipa, zanje je potrebno le občasno jemanje zdravil proti bolečinam. Za podaljševanje bolniškega staleža po 1. 8. 2011 zaradi poškodbe glave dne 7. 5. 2011 ni nevrološkega razloga. Zaradi odrgnine glave, ki že po dveh dneh po poškodovanju ni bila več vidna, je bil tožnik po 1. 8. 2011 sposoben za svojo delo v polnem delovnem času. Glede težav s strani vratne hrbtenice sta menila, da te, glede na ugotovljeno klinično stanje, niso takšne narave, da bi bil tožnik po 1. 8. 2011 nesposoben za svojo delo v polnem delovnem času. Specialist nevrolog dr. B.B. je na glavni obravnavi dne 2. 4. 2012 tudi podrobneje obrazložil, da kar se tiče glavobola, bi tožnik tudi fizična dela zmogel opravljati in da z nevrološkega stališča ne vidi razlogov za take trdovratne glavobole oziroma, da bi bila poškodba vzrok sedanjih bolečin. Glede poškodb vratne hrbtenice je izpovedal, da do sedaj ni bilo razvidno, da bi kostne spremembe pritiskale na živce, da tožnik sicer ima bolečine, izvidi merjenja prevodnosti tudi niso pokazali okvar povezav. Pri tožniku se občasno lahko pojavlja glavobol, ki pa je obvladljiv. Hudi glavobol, ki bi tožnika onesposabljal za delo, je izključen. Spremembe na sami hrbtenici in posledice ter vpliv na sposobnost za delo je podrobneje ocenil v svoji izpovedi prof. dr. A.B., specialist kirurg, ki je izpovedal, da sama poškodba dne 7. 5. 2011 ni mogla povzročiti degenerativnih sprememb na hrbtenici, lahko pa so te spremembe podaljšale trajanje tako bolečin kot rehabilitacije. Tožniku se je zdravstveno stanje 6. 1. 2012 lahko poslabšalo, saj ima po preiskavah izkazane hude spremembe na vratni hrbtenici.

Pritožbeno sodišče tako sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zdravstvene zmožnosti tožnika za opravljanje svojega dela po 1. 8. 2011. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter dokazno oceno sprejelo na podlagi uspeha celotnega postopka. Izvedenski organ je proučil vso medicinsko dokumentacijo, ki je bila zbrana v sodnem in upravnem spisu, pregledal tožnikov zdravstveni karton, kakor tudi tožnika osebno. Izvedenca sta opravila tiste preizkuse, ki so pomembni za ugotovitev stanja glede zatrjevanih težav in sta svoje mnenje strokovno obrazložila ter podala pred sodiščem svojo izpoved, v kateri sta odgovorila na zastavljena vprašanja tožnika.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo zakaj meni, da je možen ponovni stalež tožnika po 6. 1. 2012. Tudi pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na pojasnila izvedencev, ki sta pojasnila, da so napredovane degenerativne spremembe lahko vplivale na njegovo delazmožnost, saj gre pri tožniku za hujšo poškodbo hrbtenice. Da gre pri tožniku za degenerativne spremembe izhaja iz izvidov CT in MR preiskav, ki so bile sicer opravljene po njegovi poškodbi dne 7. 5. 2011. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da degenerativne spremembe pri tožniku niso izkazane, saj je le-ta v nasprotju z v spis priloženimi izvidi.

Čeprav je sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, po 213. členu in 287. členu ZPP pridržano sodišču, ne gre za prosto presojo sodišča. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnosti in pravnih interesih. Vendar to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tudi določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki naj bi bil bistven za zadevo ali če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa, da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Kriterijev, ki utemeljujejo odločitev o ugoditvi ali zavrnitvi dokaznega predloga stranke je več. Načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede, ni pa jih treba izvajati zlasti, če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in če so dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in zaradi tega ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika, da se postavijo novi izvedenci. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo na glavni obravnavi dne 2. 4. 2012 izrecno pojasnjeno, zakaj je lahko dne 6. 1. 2012 tožniku bil ponovno odobren bolniški stalež. Po zaslišanju izvedencev je edini razlog, da naj se postavi novi izvedenec s strani tožnika bilo samo to, da šteje kot nelogično, da je bil zmožen za delo od 1. 8. 2011 dalje, od 6. 1. 2012 pa mu je bil zaradi istih posledic poškodbe odobren stalež. Sodišče se je tudi v izpodbijani sodbi jasno opredelilo glede navedenega dejstva, ki se nanaša na odobritev bolniškega staleža tožniku s 6. 1. 2012. Pritožbeno sodišče tako šteje, da ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da pritožniku ni zagotovilo pošten dokazni postopek.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katera mora pritožbeno sodišča paziti po uradni dolžnosti. Ker tožnik v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam (1. odstavek 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).