Jedro

Nihče ni dolžan drugemu brez odmene nuditi prostega prehoda preko svojega zemljišča, če za to ne obstoji neka pravna podlaga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba (III. in IV. izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženki prepove vožnjo in hojo preko parcele 208/3, k. o. X., ter kakršenkoli drug način posega v to parcelo, ki je v solasti tožnikov. Tožnikoma je naložilo, da sta toženki dolžna povrniti pravdne stroške, odmerjene na 1.136,00 EUR.

2. Zoper sodbo pritožbo vlagata oba tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP. Opozarjata, da je sodišče v sodbi ugotovilo, da toženka z oporoko ni pridobila ne stvarne ne osebne služnosti vožnje in hoje preko parcele 208/3, k. o. X. Kljub temu pa je v nadaljevanju zaključilo, da toženka z vožnjami preko te parcele ne vznemirja njune solastninske pravice. Sodišče je s tem kršilo določilo 99. člena SPZ, ki ga je zmotno in nepravilno interpretiralo ter ni upoštevalo norme 5. člena SPZ, ki določa načelo absolutnosti stvarnih pravic oziroma njihovega izključujočega učinkovanja. Imetnik stvarne pravice namreč lahko uveljavlja svojo pravico nasproti vsakomur, ki posega v njegov stvarnopravno varovani položaj brez pravnega temelja. Napačno se je sodišče sklicevalo tudi na načelo prepovedi zlorabe pravic, saj so solastniki stvari oziroma imetniki drugih stvarnih pravic omejeni le z enakimi stvarnimi pravicami drugih. Zloraba pravice nastopi takrat, ko njen nosilec prestopi meje pravno zavarovanih upravičenj, tako da s tem ogroža oziroma posega v pravico drugega. Toženka pa nima pravice prehoda preko zemljišč tožnikov. Odločitev sodišča ni skladna z določili norme tretjega odstavka 89. člena SPZ, ki določa obveznost plačila denarnega nadomestila za dovoljeno nujno pot oziroma za pridobitev služnostne pravice. Ob odločitvi sodišča bi morala tožnika neodplačno toženki ustanoviti služnostno pravico, kar pa je v nasprotju s stvarnopravnimi upravičenji, ki jih imata. Toženka pravice tudi ni mogla priposestvovati, saj pokojni S. L. ni imel razpolagalne sposobnosti, da bi toženka lahko zatrjevala svojo dobrovernost. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih relevantnih dejstvih v zvezi z absolutnostjo stvarnih pravic ter prepovedjo zlorabe. Razlogi sodbe so tudi v nasprotju z izpovedbami zaslišanih strank in prič, kot tudi z listinami spisa.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja določilo 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem lahko lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha. Glede na absolutno naravo lastninske pravice ima njen imetnik sodno varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem, ki je protipravno (torej je rezultat človekovega ravnanja, pri čemer tisti, ki vznemirja, do tega nima pravice), trajno ali ponavljajoče. Bistveno je tudi, da ostaja verjetnost, da bo brez sodnega varstva prišlo do ponovnega posega v pravno varovano dobrino (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 343/2010). Ob tem ima lastnik možnost, da nekomu dovoli poseg v njegovo lastninsko pravico in drugemu ne, čeprav gre za posega enake vrste.

6. V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da toženka za dostop do solastne nepremičnine parc. št. 208/1, k. o. X., uporablja pot, ki poteka čez dvorišče parcele št. 208/3, iste k. o., v lasti tožnikov. Gre za nepremičnino, na kateri imata tožnika stanovanjsko stavbo v izmeri 111 m2 in dvorišče v izmeri 447 m2. Toženka je v postopku zatrjevala, da njeno vznemirjanje lastninske pravice tožnikov ni protipravno, ker razpolaga z veljavnim pravnim naslovom, ki izhaja iz oporoke pokojnega S. L. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tovrstnega pravnega naslova toženka za uporabo parcele tožnikov ni izkazala. Kljub temu je tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da občasne toženkine vožnje za tožnika ne predstavljajo vznemirjanja njune lastninske pravice. Takšno stališče sodišča je glede na že prej obrazloženo absolutno naravo lastninske pravice zmotno.

7. Prav tako ni mogoče trditi, da tožnika s tožbo zasledujeta nedopusten cilj in zlorabljata pravico do opustitve posega v njuno lastninsko pravico. Tožnika namreč varujeta le svoja lastninska upravičenja, pri čemer ju očitno motijo zgolj toženkine vožnje, ne pa vožnje ostalih uporabnikov poti preko parcele 208/3 k. o. X. Vendar imata vso pravico zahtevati opustitev konkretnih voženj, vse dokler toženka ne izkaže, da njene vožnje niso protipravne. Nihče namreč ni dolžan drugemu brez odmene nuditi prostega prehoda preko svojega zemljišča, če zato ne obstoji neka pravna podlaga. Pritožba tu utemeljeno opozarja, da bi sicer ostala brez pomena tudi določila o nujni poti in plačilu zanjo iz 89. člena SPZ.

8. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega razumevanja določila 99. člena SPZ, zato se pri odločanju tudi ni ukvarjalo z drugo s strani toženke zatrjevano podlago za prehod čez nepremičnino tožnikov, s priposestvovanjem. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi določila 355. člena ZPP pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Če bi namreč v pritožbenem postopku prvič samo ugotavljalo celoten obseg pravno relevantnih dejstev v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem, bi lahko vplivalo na pravice strank do izjave o teh dejstvih.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.