Jedro

Dejstva, da se tožniku ni nakazovala pokojnina preko zavoda, ni mogoče šteti kot poseben pogoj za priznanje pravice do dodatka, saj pomeni izplačevanje pokojnine upravičencem (ne zavodu) le kriterij za ugotovitev in odmero njegove višine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu tožena stranka prizna pravico do dodatka k pokojnini po zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ. Ugotovilo je, da .. za uveljavljeno pravico ne izpolnjuje smiselno predpisanega pogoja, da bi se mu pokojnina, ki jo je priznal hrvaški nosilec zavarovanja izplačevala v Republiki Sloveniji preko toženega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, tega pogoja - nakazovanja pokojnine preko ZPIZ - ne določa, zato je odločitev sodišča brez pravne podlage. Tožena stranka bi morala njegovemu zahtevku ugoditi, saj revident izpolnjuje predpisane zakonske pogoje, ki so dokazno podprti tudi z ustreznimi listinami. Če pa je štela, da bi za odmero višine priznanega dodatka bilo potrebno nakazovanje pokojnine iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo preko zavoda, bi morala tožnika pozvati, da to stori in šele v primeru, da v določenem roku ne bi tako ravnal, zavrniti zahtevek.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je vsebovana v zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 - ZZSVSD). Ta v 1. členu določa, da ima pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ (v nadaljnjem besedilu: upravičenec). Namen pravice do dodatka - ki je po svoji naravi socialnovarstvena pravica - po tem zakonu, je zagotoviti socialno varnost določeni kategoriji oseb, ki so socialno ogrožene prav zato, ker stalno prebivajo v Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav - republik nekdanje SFRJ.

Po drugem odstavku 5. člena omenjenega zakona uveljavlja pravico do dodatka upravičenec z vložitvijo zahtevka, ki mu mora v dokaz izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice priložiti kopijo odločbe o priznanju pravice do pokojnine in dokazili o državljanstvu ter stalnem prebivališču (tretji in četrti odstavek). Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da imajo pravico do dodatka k pokojnini tisti upravičenci, ki so slovenski državljani in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, pravico do pokojnine pa so uveljavili v kateri od republik nekdanje SFRJ. Pogoji za priznanje pravice do dodatka so torej določeni v 1. členu omenjenega zakona. To pomeni, da ga upravičenec pridobi ne glede na to ali je tuji nosilec zavarovanja upravičencu nakazal pokojnino ali ne. Odmera dodatka do polne pokojnine pa je odvisna od osnove, ki je upravičencu šla za september 1991 in sicer v menjalnem razmerju 1 : 1. Znesek osnove pa se usklajuje po splošnih predpisih o pokojninskem zavarovanju, torej glede na rast plač v državi. Sredstva za izplačevanje dodatka - kot denarno pravico socialnega varstva - se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč tožnik kot slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki mu je bila priznana pravica do pokojnine pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, sicer izpolnjuje pogoje iz 1. člena zakona, vendar ni upravičen do dodatka, saj se mu pokojnina ne nakazuje preko Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Takšno pravno stališče nima opore v zakonu. Dejstva, da se tožniku ni nakazovala pokojnina preko zavoda, ni mogoče šteti kot poseben pogoj za priznanje pravice do dodatka, saj pomeni izplačevanje pokojnine upravičencem (ne zavodu) le kriterij za ugotovitev in odmero njegove višine. Po prvem odstavku 4. člena se upravičencu v primeru, da mu nosilec zavarovanja iz katere iz republik nekdanje SFRJ ne nakaže pokojnine za določen mesec, dodatek odmeri v višini osnove. Naknadno nakazano pokojnino pa je upravičenec dolžan v osmih dneh po prejemu povrniti zavodu (drugi odstavek). Ta zakonska norma je jasna in nedvoumna, zato temu zakonskemu določilu ni mogoče z njegovo razlago dati drugačnega pravnega pomena, kot jo določa njegova vsebina. Le-ta se nanaša izključno na odmero dodatka, ne pa na izpolnitev pogojev določenih v 1. členu zakona za priznanje pravice do dodatka. Pravne praznine torej ni. Zato ni sprejemljivo izhodišče sodišča, da pomeni opustitev nakazovanja pokojnine tujega nosilca zavarovanja slovenskemu državljanu s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji preko tožene stranek, neizpolnjevanje pogoja za priznanje pravice do dodatka, pač pa more biti le za njegovo odmero. Če odmera dodataka, do katerega bi bil v obravnavanem primeru tožnik upravičen, zaradi tega razloga ne bi bila mogoča, bi bili organi toženega zavoda, pred katerimi je tekel predsodni postopek, dolžni ravnati v smislu določil zakona o upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), zlasti 137. člena v zvezi s 7. členom zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 4/94 in 7/96).

Sodišče druge stopnje je s svojim stališčem, ko ni pravilno uporabilo določb zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). V ponovnem postopku bo zato potrebno izvesti dokaze za ugotovitev višine mesečne pokojnine, ki jo tožnik prejema od tujega nosilca zavarovanja in nato odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Določbe ZPP in ZUP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe zakona Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).