Jedro

Tožnik je z asignacijo toženi stranki naročil, da del odpravnine v višini 10.167,60 EUR nakaže na račun A.A.. Tožena stranka je obveznost iz naslova plačila odpravnine izpolnila tako, da je 6.000,00 EUR izplačala tožniku, preostali znesek 10.167,60 EUR pa A.A.. Za veljavnost asignacije je bistven obstoj dolga tožnika do A.A.. Poplačilo dolga pojmovno ni mogoče, če dolg ni obstajal. Iz vsebine "asignacijske pogodbe" sicer izhaja, da so "stranke" ugotovile, da tožnik dolguje A.A. znesek 10.167,60 EUR. Vendar pa je tožnik izpovedal, da A.A. ne pozna in da mu ni bilo nikoli rečeno, da bi od A.A. dobil denar oziroma od njega prejel znesek 10.167,60 EUR. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neuporabe določb o kavzi pogodbe) nepopolno ugotovilo dejansko stanje in se ni opredelilo do navedb tožnika o nedopustni oziroma neobstoječi kavzi "asignacijske pogodbe", zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 10.307,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.061,40 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je asignacija nična in nima pravnih učinkov. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo navedbe, da je bila asignacija navidezna in sklenjena zgolj z namenom oškodovanja tožnika. Vsi udeleženci asignacije so se zavedali in vedeli, da ni bila sklenjena zaradi dvojne pooblastitve, ampak le zato, da bi tožnik prejel manj, kot mu pripada. Asignacija je bila podpisana brez pravne podlage - kavze. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj je pravi razlog asignacije. V konkretni zadevi gre po mnenju tožnika za prefinjeni način izigravanja v korist nekdanjega direktorja tožene stranke. Asignacija ni bila podpisana, ker bi tožnik v resnici dolgoval znesek A.A., temveč zato, da toženi stranki ne bi bilo treba izplačati odpravnine v celotnem znesku in bi se okoristil A.A.. Dovolj zgovorno je dejstvo, da so bile vsem tožnikom izplačane odpravnine v znesku 6.000,00 EUR, čeprav so jim pripadale odpravnine v različnih zneskih. Nenavadno je, da bi delavci pred odpovedjo dolgovali osebno nekdanjemu direktorju tožene stranke ravno takšne zneske, da vsakemu od delavcev ostane 6.000,00 EUR odpravnine. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožnika kot neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik z asignacijo dne 10. 12. 2012 toženi stranki naročil, da del odpravnine v višini 10.167,60 EUR nakaže na račun A.A.. Tožena stranka je obveznost iz naslova plačila odpravnine izpolnila tako, da je 6.000,00 EUR izplačala tožniku, preostali znesek 10.167,60 EUR pa A.A.. Ob upoštevanju trditev strank in izpovedi tožnika ni našlo razlogov za ničnost asignacije.

7. Na podlagi 1035. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev. Asignant opravi nakazilo zato, da bi dosegel namen, to je bodisi poplačal dolg ali zagotovil kredit. Smisel asignacije je, da se s plačilom enega dolga poplačata dva dolga.(1) Ta dva dolga ne izvirata iz asignacije. Ideja asignacije je, da se terjatev prenese, ne da bi upnik izpadel iz obligacijskega razmerja, iz katerega izvira terjatev, in da se dolg prevzame, pa dolžnik še vedno ostane v obligacijskem razmerju, iz katerega izvira ta dolg.(2) Poplačilo dolga predstavlja podlago (kavza oziroma razlog) asignacije.

8. Po prvem odstavku 39. člena OZ mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena (tretji odstavek 39. člena OZ). Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Ta določba se v skladu s 14. členu OZ smiselno uporablja tudi za druge pravne posle, torej tudi za asignacijo kot enostranski pravni posel. V našem pravu je poudarjen ekstenziven koncept kavze. Pomembno je ne samo, k čemu se je nekdo zavezal, temveč tudi, zakaj je to storil, zakaj se je zavezal in kaj je želel doseči z razmerjem, ki ga je ustvaril.(3) Vzrok pravnega posla je tako pomemben, da njegova odsotnost ali nedopustnost povzroči ničnost pravnega posla.

9. Za veljavnost asignacije je zato po presoji pritožbenega sodišča bistven obstoj dolga tožnika do A.A.. Poplačilo dolga namreč pojmovno ni mogoče, če dolg ni obstajal. Iz vsebine "asignacijske pogodbe" sicer izhaja, da so "stranke" ugotovile, da tožnik dolguje A.A. znesek 10.167,60 EUR. Vendar pa je tožnik izpovedal, da A.A. ne pozna in da mu ni bilo nikoli rečeno, da bi od A.A. dobil denar oziroma od njega prejel znesek 10.167,60 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neuporabe določb o kavzi pogodbe) nepopolno ugotovilo dejansko stanje in se ni opredelilo do navedb tožnika o nedopustni oziroma neobstoječi kavzi "asignacijske pogodbe". Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče prve stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je imel tožnik do A.A. dolg, ki bi ga z asignacijo lahko poplačal, in se opredeliti do tega, ali je imela "asignacijska pogodba" podlago (kavzo), ki ji pritiče. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo in odgovorom na pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Renato Vrenčur,v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, stran 1078. (2) Petar Klarić, Martin Vedriš, Građansko pravo, X. izdanje, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 455. (3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 841/2005 z dne 14. 2. 2008.