Jedro

Če obdolženec v pritožbi ne obrazloži tega pritožbenega razloga, se pa očitno pritožuje zoper ugotovljeno dejansko stanje, se preizkus ugotovljenega dejanskega stanja kljub temu opravi.

Izrek

Pritožbama obdolženega B. R. zoper sklepa sodišča prve stopnje z dne 05.03.2002, opr. št. K 103/2001-41, in z dne 03.10.2002, opr. št. K 103/2001-48, se ugodi in se sklepa spremenita tako, da se pritožba zoper sklep z dne 05.03.2002, opr. št. K 103/2001-41, in pritožba zoper sodbo z dne 21.11.2001, opr. št. K 103/2001-37, ne zavržeta . Pritožba obdolženega B. R. zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne kot neutemeljena in se popotrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi B. R. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z navedeno sodbo spoznalo obdolženega B. R. za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 33/II in I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 52.125,00 SIT in 70.000,00 SIT povprečnine. Proti takšni sodbi se je pritožil obdolženec z laično pritožbo ter navajal, da se s sodbo ne strinja ter je predlagal "ponovno razpravo". Navedeno pritožbo proti sodbi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 05.03.2002, opr. št. K 103/2001-41, zavrglo kot prepozno. Proti temu sklepu se je pritožil obdolženec. Navajal je, da sodbe ni sprejel osebno zaradi odsotnosti in da je pritožbo vložil takoj, ko je bilo mogoče. Tudi to pritožbo je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno in sicer sklep z dne 03.10.2002, opr. št. K 103/2001-48. V pritožbi proti temu sklepu obdolženec navaja, da sklepa ni sprejel osebno in da pritožbe pred sprejemom sklepa pač ni mogel vložiti. Pritožbi proti obema sklepoma sta utemeljeni. Dejstvo je, da vročitev sklepa z dne 05.03.2002 obdolžencu ni izkazana, sodišče prve stopnje je sicer hotelo to raziskati (obdolženec se naroka ni udeležil), kar kaže na to, da sklep z dne 03.10.2002 ne more vzdržati. Tega se je zavedalo tudi prvostopno sodišče, ki je v navedenem sklepu zapisalo, da je bil obdolžencu sklep z dne 05.03.2002 "odposlan dne 15.05.2002" in ne datuma vročitve, od katerega bi se pritožbeni rok računal. Prav zato je zaključek v sklepu, da je torej pritožbeni rok potekel 20.05.2002, nesprejemljiv, vsled česar je bilo potrebno ta sklep spremeniti tako, da je pritožba proti sklepu z dne 05.03.2002 pravočasna. Prvostopno sodišče pa je ravnalo nepravilno tudi, ko je zavrglo pritožbo proti sodbi. Iz spisa dejansko ni razvidno, kdaj je obdolženec sodbo sprejel. Iz povratnic sicer izhaja, da mu je sodišče pošiljalo sodbo po pošti dne 10.01.2002, da pa obdolženi pošiljke ni dvignil. Nato je bila sodba dne 12.02.2002 vročena, vendar ne obdolžencu, ampak njegovi materi. Sodišče prve stopnje je ta datum štelo kot datum vročitve obdolžencu (ne da bi raziskalo dejanski datum vročitve) ter zato pritožbo zavrglo kot prepozno. Obdolženec je v pritožbi proti temu sklepu navedel, da je bil odsoten, vsled česar sodbe ni sprejel pravočasno. Ob takšnem stanju je zato to okoliščino (dan vročitve) pritožbeno sodišče upoštevalo v korist obdolženca in tudi ta sklep spremenilo tako, da je pritožbo proti sodbi z dne 21.011.2001 štelo za pravočasno. Po vročitvi drugopisa te pritožbe okrožnemu državnega tožilcu je sodišče druge stopnje pritožbo obravnavalo. Pritožba proti sodbi ni utemeljena. Obdolženi je v pritožbi navedel zgolj to, da se s sodbo nikakor ne strinja ter prosi za ponovno obravnavo. Smiselno se tako pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, čemur pa ni mogoče slediti. Dokazi, na katere je prvostopno sodišče oprlo sodbo, so bili po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenjeni. Pravilno je bila oškodovanemu P. C. poklonjena vera, njegovo pričanje pa je potrdilo tudi mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke, posredno pa tudi izpoved obdolženčevega prijatelja J. D.. Pritožbeno sodišče zato ne vidi razlogov za ponovno sojenje, saj obdolženec v pritožbi tudi ne predlaga dopolnitve dokaznega postopka. Uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca niti obstoja bistvenih kršitev, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (čl. 383 ZKP). Glede nato, da je bila pritožba vložena v obdolženčevo korist, je bilo potrebno preizkusiti tudi odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je bilo ugotovljeno, da ta povsem ustreza olajševalnim okoliščinam, tako, da ni pogojev niti za znižanje določene kazni niti za skrajšanje preizkusne dobe v okviru pogojne obsodbe. Po vsem navedenem je bilo potrebno odločiti tako, kakor je navedeno v izreku. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, bo moral kot strošek pritožbenega postopka plačati povprečnino, ki je odmerjena glede na zahtevnost zadeve in glede na premoženjske razmere obdolženca.