Jedro

Lastna menica je podobna zadolžnici in ni abstraktna, dokler ni (prvič) indosirana. To ima za posledico, da ima menični zavezanec na razpolago vse ugovore, torej enako kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob ugoditvi toženčevi pritožbi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in se glasi: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.1999, opr. št. In 618/1999, po katerem mora tožnik (dolžnik) plačati tožencu (upniku) znesek 7.036.400 SIT (sedaj 29.362,38 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1999 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 91.877 SIT (sedaj 383,39 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1999 dalje do plačila, s e v z d r ž i v v e l j a v i .

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 6.303,48 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka bila dolžna izročiti tožeči stranki menico z dne 24.3.1999, izpolnjeno na 70.000 DEM, ki naj bi zapadla v 8 dneh po vpogledu in je podpisana od strani tožeče stranke. Istočasno je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.1999, opr. št. In 618/1999, razveljavilo tudi v 1. točki izreka za znesek 7.036.400 SIT (sedaj 29.362,38 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1999 dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 91.877 SIT (sedaj 383,40 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1999 dalje do plačila, ter nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke zavrnilo. Obe pravdni stranki sta se zoper takšno sodbo pritožili, vendar je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo toženčevi pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.1999, opr. št. In 618/99, vzdrži v veljavi z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odmerjenimi stroški. Ne strinja se s pravnim stališčem, izraženim v izpodbijani sodbi, da ima menični zavezanec pri lastni menici vse ugovore, ki jih ima pri drugih obligacijskih zavezah, češ da lastna menica, ki še ni indosirana, ni abstraktni vrednostni papir. Zakon o menici je specialni predpis, v njegovih določbah pa ni mogoče najti podlage za sklepanje, ki ga je sprejela izpodbijana sodba. Tudi za lastno menico veljajo isti predpisi kakor za trasirano menico, to pa pomeni, da ima lastnost abstraktnega vrednostnega papirja. Po določbi 110. člena Zakona o menici je izdajatelj lastne menice odgovoren tako kot akceptant pri trasirani menici. Tožnik, ki je menico izdal, ima proti tožencu samo ugovore v zvezi z obličnostjo menice. Revizija pa meni, da je odločitev napačna tudi ob drugačnem izhodišču, ki ga sprejema izpodbijana sodba o naravi izdane menice. Temeljno razmerje je bilo sklenjeno med gospodarskima družbama pravdnih strank, pri čemer se je tožnik z izdajo lastne menice osebno zavezal za primer, če ne bo prišlo do realizacije temeljnega posla. Toženec je dokazal, da do realizacije posla ni prišlo, zaradi česar je razmerje razdrto, tožnik pa mora plačati, kar je gospodarska družba toženca iz tega razmerja nakazala. Sklepanje, da do realizacije posla ni prišlo, je v nasprotju s podatki v spisu in izvedenimi dokazi. Pogodba o poslovnem sodelovanju med firmama pravdnih strank dokazuje, da se je tožnikova firma za prejeti znesek 70.000 DEM zavezala izpolniti dogovorjeno obveznost (gospodarski posel v Republiki Gruziji). Določen je bil trimesečni rok za izpolnitev obveznosti, vendar niti v tem roku niti kasneje obveznost ni bila izpolnjena. Tožnik se spreneveda s trditvami, da je projekt v Gruziji še vedno aktualen. Revident meni, da je nerazumljiva navedba v izpodbijani sodbi, da toženec ni niti zatrjeval, da bi obveznost iz temeljnega posla prešla iz toženčeve družbe na toženca kot meničnega upnika. Tožnik je v zavarovanje izročil toženčevi firmi poleg akceptnih nalogov tudi menico, s katero se je osebno zavezal. Obstoji torej dvojna obveznost, in sicer med firmama pravdnih strank in med tožnikom in tožencem. Ker z vnovčitvijo akceptnih nalogov ni bilo mogoče doseči vrnitve vplačanega denarja, je toženec aktiviral dogovorjeno osebno terjatev do tožnika, ki je bila ustvarjena poleg in v zvezi s temeljnim poslom. Gre za dve povezani, vendar ločeni terjatvi.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Tožnik je kot menični zavezanec izdal tožencu kot meničnemu upniku dne 24.3.1999 menico, izpolnjeno na 70.000 DEM, ki jo je glede na dejanske ugotovitve mogoče šteti le kot lastno menico. Revizijsko sodišče se strinja s pravno razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da je lastna menica podobna zadolžnici in ni abstraktna, dokler ni (prvič) indosirana. Pri tem se razlogi izpodbijane sodbe utemeljeno sklicujejo tudi na enotno mnenje teorije, pa tudi na sodno prakso. Dejstvo, da sporna menica ni bila indosirana (tega ne zanika niti revident) ima za posledico, da ima menični zavezanec (tožnik) na razpolago vse ugovore, torej enako kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi.

V navedenem okviru in glede na obseg ugovorov, ki jih je postavil tožnik, pa revizijsko sodišče pritrjuje revizijski graji zmotne uporabe materialnega prava glede pravne opredelitve obveznosti, ki jo je prevzel tožnik kot menični dolžnik v razmerju s tožencem kot meničnim upnikom. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je z njimi strinjalo, izhaja, da je podlaga tožnikove menične zaveze v pogodbi o sodelovanju med gospodarskima družbama B. d.o.o., ki je v tožnikovi lasti in I. d.o.o., ki je v toženčevi lasti. Pogodba je bila sklenjena dne 18.3.1999, določala pa je medsebojne obveznosti obeh gospodarskih družb. Na podlagi te pogodbe je toženčeva gospodarska družba nakazala tolarsko protivrednost zneska 70.000 DEM tožnikovi gospodarski družbi, ki se je med drugim zavezala, da bo za prejeti znesek v roku od dne 18.3.1999 do 18.6.1999 uredila vse potrebno za pridobitev avansa za toženčevo gospodarsko družbo in ga vpeljala v posel in na gradbišče v Republiki Gruziji. Če do realizacije posla ne bi prišlo, pa se je tožnikova gospodarska družba zavezala prejeti znesek vrniti toženčevi gospodarski družbi. Omenjeni gospodarski posel je bil torej sklenjen med družbama pravdnih strank, nesporno pa je, da je bil zavarovan z akceptnimi nalogi, ki jih je izročila gospodarska družba tožeče stranke, poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je "nesporno, da je tožeča stranka izdala menico kot porok in da je z njo zavarovala obveznosti B. d.o.o. do I. d.o.o.". Tožnik se je torej kot fizična oseba in porok zavezal tožencu kot fizični osebi z izdano menico. Tudi v izpodbijani sodbi je zapisana ugotovitev, da se je tožnik z izdajo lastne menice veljavno osebno zavezal (v zavarovanje) za primer, če do realizacije temeljnega posla ne bi prišlo. Zato drži revizijska navedba, da je tožnik napram tožencu ustvaril poleg razmerja med družbama pravdnih strank tudi osebno zavezo. Gre torej za obliko poroštva (z menično zavezo), ki je bila sklenjena v skladu z določbami ZOR o poroštvu (998. člen ZOR).

Po povedanem torej ne drži ugovor tožeče stranke, da med pravdnima strankama ni poslovnega razmerja; pravo poslovno razmerje je namreč med gospodarskima družbama pravdnih strank, civilnopravno, obligacijsko razmerje pa obstoji med lastnikoma družb kot fizičnima osebama v skladu z določbami o poroštvu, če bi ne prišlo do realizacije temeljnega posla. Zato revizijsko sodišče ne sprejema pravne razlage, vsebovane v izpodbijani sodbi, da tudi v primeru razdrtja pravnega posla (pogodbe z dne 18.3.1999) obveznost iz temeljnega posla ni prešla z družbe I. d.o.o. na toženca, ki je menični upnik. Tožnikovo poroštvo z menično zavezo je namreč samostojen pravni posel, ki pa je vezan na pogoje temeljnega pravnega posla - dogovora o sodelovanju z dne 18.3.1999. Glede na obseg tožnikovih ugovorov je potemtakem odločilno, ali je bil posel, temelječ na dogovoru z dne 18.3.1999, realiziran, ali ne.

Sodišče druge stopnje se je pri pravni oceni izvedenih dokazov postavilo na stališče, da sklenjeni posel med gospodarskima družbama nima fiksne narave in ne more biti razdrt po samem zakonu. Dejanske ugotovitve so v tej smeri jasne: posli, dogovorjeni s pogodbo z dne 18.3.1999, v predvidenem roku niso bili realizirani, tožnikova gospodarska družba (B. d.o.o.) pa je zaradi tega v zamudi. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah - končno je bilo tudi na glavni obravnavi dne 11.9.2003 ugotovljeno, da posli niso realizirani - se postavlja vprašanje pravilne pravne razlage pogodbe o sodelovanju. Izpodbijana sodba se je postavila na stališče, da posel, ki je podlaga pogodbi o sodelovanju, ni fiksen in zato ne more biti zaradi nerealizacije razdrt po samem zakonu. Takšna pravna razlaga pogodbe o sodelovanju je ob sprejetih dejanskih ugotovitvah nesprejemljiva. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (1. odstavek 99. člena ZOR). V tem pogledu je pogodba o sodelovanju z dne 18.3.1999 jasna, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je brez pridržka mogoče sprejeti ugotovitev, da posel iz pogodbe ni bil realiziran. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni sporno, da posli niso bili v predvidenem roku realizirani in da je tožnikova gospodarska družba zato v zamudi. Po določbi 124. člena ZOR lahko stranka dvostranske pogodbe, pri kateri ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, pogodbo razdre z navadno izjavo. Kadar pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe (126. člen ZOR), nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (127. člen ZOR), če dolžnik (v tem primeru B.) ne izpolni obveznosti v dodatnem roku. Navedenih pravnih pravil sodišče druge stopnje ni uporabilo, zaradi česar je utemeljena revizijska trditev, da je sprejeta odločitev posledica zmotne uporabe materialnega prava.

Potemtakem je toženec, potem ko je njegova gospodarska družba neuspešno poskušala vnovčiti akceptne naloge, ki jih je izdala gospodarska družba tožnika, utemeljeno "aktiviral" osebno tožnikovo poroštvo v obliki izdane lastne menice z dne 24.3.1999. Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na temeljni pravni posel, so se po dejanskih ugotovitvah, ki niti niso sporne, izkazali kot neutemeljeni. Zato je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava po določbi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugoditi s spremembo izpodbijane sodbe. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.1999, opr. št. In 618/1999, torej ostane v veljavi. Tožnik je dolžan tožencu plačati, kar se je zavezal z menico.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških (165. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zaradi česar mora tožencu, ki je s svojim zahtevkom uspel, povrniti vse njegove pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, pred sodiščem druge stopnje in pred revizijskim sodiščem. Višina stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo, od česar odpade na pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje 4.110 EUR, pred sodiščem druge stopnje 1.000,36 EUR in pred revizijskim sodiščem 1.193,12 EUR. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Rok začne teči v skladu s tretjim odstavkom istega člena prvi dan po izročitvi revizijske odločbe tožeči stranki.