Jedro

Stališče nižjih sodišč, da je dobrih 15 m dolga in približno 1 m široka brv, ki poteka približno 3 m nad potokom G. in ki ima na eni strani nameščeno ograjo, na vsakem koncu te brvi pa je betonska stopnica višine 15 cm, že sama po sebi nevarna stvar, je materialnopravno napačno.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi premoženjske škode.

Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi nepremoženjske škode, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju tožniku prisodilo 11.392,08 EUR (prej 2,730.000,00 SIT) odškodnine za nepremoženjsko in skupaj 1.367,19 EUR (prej 327.635,00 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo, oboje z zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Presodilo je, da je brv, katere imetnica je toženka, nevarna stvar, zato je podana njena odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ko je s kolesom padel z brvi v strugo potoka. Poudarilo je, da bi morala toženka skladno s Pravilnikom o tehničnih normativih za določanje obtežb mostov (Uradni list SFRJ, št. 1/91 - v nadaljevanju Pravilnik) na brvi, ki je namenjena pešcem, onemogočiti vožnjo s konstrukcijskimi podrobnostmi. Hkrati je presodilo, da je tožnik za nastalo škodo deloma kriv sam, ker se povprečno skrben človek po takšni brvi ne bi peljal s kolesom in ker se v naravnem okolju tožnik s kolesom ne bi smel voziti Š1. člen Uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju (Uradni list RS, št. 16/95 - v nadaljevanju Uredba)Ć. Njegov soprispevek je ocenilo v višini 30%.

2. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo v celoti zavrnilo, tožnikovi pritožbi pa je delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še 4.882,32 EUR (prej 1,170.000,00 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo. V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo. Presodilo je, da tožnikov soprispevek k nastali škodi ni podan. Uredba namreč ne velja za nekategorizirane ceste, tožnik pa je hkrati ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka, saj so se po brvi vozili tudi drugi kolesarji in celo motoristi.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sporna brv ni nevarna stvar, ker predstavlja vsakodnevno nevarnost, ne pa nevarnosti, ki se je ne da držati pod nadzorom. Brv je za potrebe pešcev postavila tretja oseba. Nevarna lahko postane z nenamensko rabo. Izvor nevarnosti je nedopustno ravnanje tožnika, ki ni upošteval vidnih oznak, da je brv namenjena pešcem. Nižji sodišči sta zmotno obrnili breme dokazovanja imetništva brvi, ki bi ga moral nositi tožnik. Toženki brv ni bila zaupana v začasno rabo niti ni njen lastnik. Nima nikakršne legitimacije za ravnanje po spornem Pravilniku. Če pa je brv šteti za nevarno stvar in toženko za njeno imetnico, je tožnik k nastanku škode krivdno soprispeval. Brv je poznal, po njej se je večkrat vozil in bi se moral zavedati tveganja vožnje preko brvi. Škoda je nastala izključno zaradi njegovega nedopustnega ravnanja in grobe kršitve predpisov. Kršil je obstoječi znak prepovedi vsakršne vožnje, hkrati pa je bil še dodatno opozorjen o prepovedi vožnje z obvestili na poti in ob brvi. Škoda izvira iz tožnikovega nedopustnega ravnanja. Zaključka izpodbijane sodbe, da do padca verjetno ne bi prišlo, če bi bila ograja tudi na drugi strani brvi, in da se po brvi lahko pelje vsak povprečen kolesar ali celo motorist, pomenita nedokazano domnevo sodišča, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitev o zahtevkih za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem delu pa je utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožnik je uveljavljal tudi zahtevke za povrnitev premoženjske škode, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (41. člen ZPP). Ker je tožnik iz naslova premoženjske škode skupaj zahteval 3.213,07 EUR (prej 769.982,20 SIT) in mu je bila iz tega naslova pravnomočno prisojena odškodnina v skupni višini 1.367,19 EUR (prej 327.635,00 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o teh zahtevkih, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč le-ta dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O utemeljenosti ostalega dela revizije

7. Očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka nista utemeljena, saj v sodbi pritožbenega sodišča ni najti podlage oziroma besedila, iz katerega bi izhajala zaključka, na katera opozarja toženka (glej sodbo pritožbenega sodišča).

8. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so zato v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da je sporno brv postavila tretja oseba, da tožnik ni upošteval vidnih oznak in prometnega znaka, da toženka ni uporabnica sporne brvi).

9. Revizijski očitki, s katerimi toženka izpodbija zaključke nižjih sodišč o njenem imetništvu sporne brvi, so neutemeljeni. Nižji sodišči nista obrnili dokaznega bremena glede dokazovanja imetništva (glej zadnji stavek na tretji in prvi na četrti strani obrazložitve pritožbene sodbe). Vprašanje imetništva je v pretežnem delu odvisno od dejanskih ugotovitev, ki jih toženka v reviziji, kot je bilo že navedeno (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne more izpodbijati. Ob ugotovitvah, da je toženka brv zgradila, uporabljala, vzdrževala, obnavljala (enkrat jo je sicer obnovila tretja oseba) in štela za svojo, je tudi sam materialnopravni zaključek o imetništvu toženke pravilen. Imetnika nevarne stvari po 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne gre enačiti z imetnikom po Stvarnopravnem zakoniku, za kar se neutemeljeno zavzema toženka s poudarjanjem, da ni imela pravice razpolaganja, da ni bila lastnik brvi in da brvi ni imela niti v začasni rabi. Imetnik je namreč tisti, ki uporablja stvar v svojo korist, ki mu stvar služi in ki z njo razpolaga. Ne gre torej za razpolaganje v smislu stvarnega prava, temveč za dejansko razpolaganje s stvarjo, ki jo imetnik nadzoruje in vzdržuje, pri čemer pravni naslov za ta upravičenja ni bistven.

10. Nižji sodišči sta tako ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - toženka je imetnica dobrih 15 m dolge in približno 1 m široke brvi, ki poteka približno 3 m nad potokom G. in ki ima na eni strani nameščeno ograjo, na vsakem koncu brvi pa je betonska stopnica višine 15 cm; - brv, ki je postavljena v naravnem okolju, uporabljajo pešci, po njej pa vozijo tudi kolesarji in celo motoristi, kar je toženki znano; - tožnik je pri vožnji s kolesom padel z brvi na strani, kjer ni ograje, lesena ograja na drugi strani brvi pa se je ob tem zlomila.

11. Ob takšnem dejanskem stanju so utemeljeni revizijski očitki, da sporna brv ni nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR. Stališče nižjih sodišč, da je dobrih 15 m dolga in približno 1 m široka brv, ki poteka približno 3 m nad potokom G. in ki ima na eni strani nameščeno ograjo, na vsakem koncu te brvi pa je betonska stopnica višine 15 cm, že sama po sebi nevarna stvar, je materialnopravno napačno. Brv kot taka, zaradi svojih lastnosti, ne pomeni povečane nevarnosti za okolico in je ni mogoče šteti za nevarno stvar. Gre za običajno nevarnost v naravnem okolju, ki so ji ljudje redoma izpostavljeni. Samo dejstvo, da po sporni brvi ne hodijo le pešci, temveč vozijo tudi kolesarji in celo motoristi, tožnikovega ravnanja ne more spremeniti v ravnanje povprečno skrbnega človeka, ki bi vrv prečkal tako, da bi s kolesa sestopil. Ni dvoma, da gre, izhajajoč iz opisanega standarda skrbnosti, pri tožnikovem ravnanju (in pri ravnanju drugih kolesarjev in celo motoristov) za nepravilno in malomarno rabo brvi. Ob zadostni skrbnosti "uporabnikov" je nevarnost, ki jo pomeni predmetna brv, mogoče imeti pod nadzorom, zato ne gre za nevarnost, ki je ob še tako veliki skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in obvladovati.

12. Tožnikove trditve v tožbi in prvi pripravljalni vlogi, da je do nesreče prišlo zaradi toženkine opustitve dolžnega ravnanja (nalomljene in nevzdrževane ograje), kažejo na morebitno krivdno odgovornost toženke. Ker nižji sodišči dejstev v zvezi s temi tožnikovimi trditvami nista ugotavljali (in nista presojali morebitne krivdne odgovornosti toženke), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

13. Ker je bilo torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem sojenju bosta morali sodišči zavzeti stališče o krivdni odgovornosti tožene stranke.

14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.