Jedro

Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki glasi: ″Tožena stranka A. d.o.o., je dolžna z nepremičnine katastrske občine ... parcela 2511/9 (ID ...) odstraniti tračnice dveh opuščenih železniških tirov, na njih stoječ starinski potniški vagon, betonske tirne zaključke na koncu teh tirov ter avtomatsko električno zapornico s pripadajočo opremo ter to nepremičnino po odstranitvi teh predmetov oseb in stvari prosto‶ v tem delu razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

II. Pritožba se v delu, ko izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki I. v delu, kjer je odločeno, da je tožena stranka A. d.o.o., dolžna izročiti v izključno neposredno posest in uporabo toženi stranki Mestni občini ..., nepremičnino katastrska občina ..., parcela 2511/9 (ID ...) v izključno neposredno posest in uporabo tožeči stranki Mestni občini ..., vse v 15 dneh in pod izvršbo, kot neutemeljena zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se razveljavi izrek o pravdnih stroških, vsebovan v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 590/2018 z dne 19. 1. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna z nepremičnine katastrska občina ... parcela 2511/9 odstraniti tračnice dveh opuščenih železniških tirov, na njih stoječ starinski potniški vagon, betonske tirne zaključke na koncu teh tirov ter avtomatsko električno zapornico s pripadajočo opremo ter to nepremičnino po odstranitvi teh predmetov oseb in stvari prosto izročiti v izključno neposredno posest in uporabo tožeči stranki Mestni občini ..., vse v 15 dneh in pod izvršbo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je s sodbo P 457/2008 z dne 25. 9. 2008, ki je postala pravnomočna dne 20. 5. 2009 bilo ugotovljeno, da je tožnica lastnica parcele št. 2511/9. Na podlagi te sodbe se je tožnica tudi vpisala kot lastnica te parcele, toženka pa kljub večkratnim pozivom te nepremičnine ni predala tožnici v posest. Toženkin pravni prednik se je zavezal sedem parcel izročiti tožnici najkasneje do 1. 7. 2010. Glede parcele 2511/9 pa je bilo določeno, da bo ta nepremičnina predmet posebnega urejanja in ni predmet te poravnave. Iz dopisa z dne 20. 9., 14. 12. in 22. 12. 2017 pa je sodišče ugotovilo, da je tožnica pozivala toženko na ureditev razmerij za to nepremičnino, toženka pa je odgovorila, da ne more biti podpisnica dogovora in da so tudi naprave na parceli sestavni del javne železniške infrastrukture, ki je v lasti RS ter da, nepremičnina izpolnjuje pogoje za delitev statusa javno dobro in v prenos v last RS, kar je bilo ugotovljeno tudi z odločbo Vlade RS št. 47805-25/2017 z dne 26. 7. 2018, s katero je bil tudi tej nepremičnini dodeljen status javno dobro – javna železniška infrastruktura. Tožnica pa je zoper to odločbo vložila tožbo in Upravno sodišče je 6. 1. 2021 v zadevi IV U 136/2018 odločbo Vlade Republike Slovenije v točki I. sodbe izreklo za nično, v preostalem delu pa jo je odpravilo. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da toženka ni z ničemer izkazala, da je upravičena do posesti te nepremičnine, odločba Vlade RS, s katero je bilo odločeno, da ima nepremičnina status javnega dobrega – javne železniške infrastrukture in da je nepremičnina v lasti RS, je bila izrečena za nično oziroma je bila odpravljena. Toženkino sklicevanje na status javnega dobra je zato neutemeljeno. Ker ne obstaja akt ali odločba, na podlagi katere bi nepremičnina pridobila status grajenega javnega dobra, sodišče toženkinim trditvam ni sledilo. Ker toženka ni dokazala, da je upravičena do posesti sporne nepremičnine, katere zemljiškoknjižna lastnica je tožnica, je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Kot materialno pravo je sodišče prve stopnje uporabilo določbo člena 37 SPZ, po katerem je lastninska pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitev uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Lastnik pa lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualne določene stvari (prvi odstavek 92. člena SPZ). Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (drugi odstavek 92. člena SPZ). Posestnik lahko v skladu s 93. členom SPZ odkloni izročitev stvari, če jo upravičen do posesti. O pravdnih stroških je sodišče odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da je že v odgovoru na tožbo tožena stranka sodišče opozorila, da je dejansko stanje glede parc. št. 2511/9 k.o. ... spremenjeno in da predstavlja ta parcelna številka v naravi javno železniško infrastrukturo, zaradi česar tožena stranka niti ne more in niti ne sme nepremičnine izročiti v posest tožeči stranki oziroma izvršiti dejanja, ki jih od nje tožeča stranka zahteva. Tožena stranka je s tem ugovarjala pasivno legitimacijo. Sodišče prve stopnje pa je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo njenih navedb, katere je podala na naroku dne 19. 1. 2022 in s katerim je odgovorila na vlogo tožeče stranke z dne 28. 12. 2021 in je ponovno ugovarjala pasivno legitimacijo. Že na prejšnjem naroku je pojasnila, da so navedbe, ki zadevajo vprašanje pasivne legitimacije dodatno podkrepljene z listinami v spisu, ki jih je predložila celo tožeča stranka sama z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke, podanih na naroku kot v odgovoru na vlogo tožeče stranke. Sodišče je prekršilo toženi stranki pravico do izjave. To kršitev je tožena stranka uveljavljala že na samem naroku, ko je v zvezi s vprašanjem prekluzije navedla, da ta ni utemeljen, saj da gre za odgovor na vlogo tožeče stranke po prvem naroku, zaradi česar ji ni mogoče očitati, da so njene navedbe in dokazni predlogi prekludirani. Dopis z dne 22. 12. 2021 je tožeča stranka naslovila na Republiko Slovenijo, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcijo za infrastrukturo in ne na toženo stranko. V tem dopisu je tožeča stranka Direkcijo RS za infrastrukturo pozivala naj odstrani s parcele 2511/9 k.o. ... nahajajoča se tira 101 in 8, s pripadajočimi tirnimi priključki ter kretnicami in jih prestavi na zemljišče v last Republike Slovenije. S tem se je tožeča stranka zavedala, da gre za javno dobro – javno železniško infrastrukturo. Med te listine spada tudi izvensodna poravnave, ki jo je tožeča sklenila s A. d.o.o. dne 3. 6. 2010 in iz te sodne poravnave je razvidno, da je parcela 2511/9 k.o. ... sestavni del železniške infrastrukture. Tudi iz pogodbe o začasni uporabi zemljišča izhaja, da tožena stranka ni imela nobene vloge, ker je delo opravljala zgolj na podlagi pogodbe z Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo. Tožena stranka je v smislu 26. člena SPZ samo imetnik, ki dejansko oblast nadzoruje in izvršuje za drugega in se je dolžna ravnati po njegovih navodilih. Sodišče bi do zaključka, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, poleg navedenih listin moralo priti tudi ob pravilni uporabi materialnega prava. Tožena stranka je mnenja, da je nepremičnina sestavni del javne železniške infrastrukture, saj so na njej tiri in druga infrastruktura, ki ustreza pogojem iz drugega odstavka 9. člena Zakona o železniškem prometu. Glede pasivne legitimacije je poleg že navedenega treba upoštevati tudi določbo 11. člena ZZelP, ki določa, da tožena stranka opravlja samo gospodarsko javno službo. Glede na vlogo tožene stranke kot izhaja iz zakona, tako tožena stranka sodbe niti ne more izvršiti, saj je zgolj imetnik, ki ima dejansko oblast nad nepremičnino in mora ravnati po navodilih, ki mu jih določa RS Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo s pogodbo in Uredbo Vlade Republike Slovenije. Tožena stranka se strinja, da ni izkazala upravičenosti do posesti parc. št. 2511/9 k.o. ..., vendar je pri tem potrebno upoštevati, da tožena stranka izključno za opravljanje nalog po navodilih RS Ministrstva za infrastrukturo ima stvar kot imetnik, nima pa je v posesti. Tožene stranke zato ni mogoče smatrati za posestnika, kar izključuje upravičenje tožeče stranke proti toženi stranki do zahtevka, da tožena stranka izroči nepremičnino v posest tožeči stranki in tudi, da odstrani brez naloga lastnika tire in ostale naprave s te parcele. Imetnik ni pasivno legitimiran. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. IV U 136/2018/24 pa ne daje podlage za ugotovitev, da parc. št. 2511/9 k.o. ... dejansko ni javno dobro. To je javna železniška infrastruktura in ne dokazuje, da Republika Slovenija ni mogla na njej na originaren način pridobiti lastninske pravice. To iz te sodbe ne izhaja. Upravno sodišče je odločbo Vlade Republike razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem mora Vlada upoštevati zakonsko določbo ZureP-2, to pa pomeni, da bo Republika Slovenija najprej morala uveljaviti pridobitev lastninske pravice v pravdnem postopku in šele nato predlagati tudi vknjižbo javnega dobra na podlagi odločbe Vlade Republike Slovenije v zemljiško knjigo. Vse to pa jasno pokaže, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za izročitev nepremičnine v posest tožeči stranki, kot je to odločilo sodišče. Tožeča stranka je vsa vprašanja v zvezi s to parcelo reševala dejansko z Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo in je nerazumljivo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo Republiki Sloveniji udeležbo v postopku, zato ni razumljivo, da je sodišče zanikalo obstoj pravnega razmerja med toženo stranko in Republiko Slovenijo in je zato Republiki Sloveniji odreklo pravni interes. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in priglaša pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. V odgovoru pa navaja, da tožena stranka v pritožbi povsem neutemeljeno zatrjuje, da naj bi v odgovoru na tožbo ugovarjala pasivno legitimacijo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo namreč navedla zgolj to, da naj bi parc. št. 2511/9 k.o. ... predstavljala javno dobro in sicer železniško infrastrukturo in da zaradi tega te nepremičnine ne more izročiti tožeči stranki v posest. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka na naroku dne 19. 1. 2022 ponovno ugovarjala pasivno legitimacijo. Ugovor pasivna legitimacije je namreč tožena stranka prvič podala šele na naroku dne 19. 1. 2022. Tožena stranka je tudi na naroku dne 19. 1. 2022 sama izrecno priznala, da je neposredni posestnik sporne parcele in da jo uporablja. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi dopis tožeče stranke z dne 22. 12. 2021 naslovljen na Ministrstvo na infrastrukturo izkazoval, da naj ne bi bila podana pasivna legitimacija tožene stranke. Tožeča stranka je z dopisom, s katerim je odgovarjala na dopis z dne 7. 12. 2021 zgolj navedla, da nepremičnine ne želi prodati. Iz tega dopisa je tudi razvidno, da Direkciji tožeča stranka predlaga, da preuči možnost prestavitve tirov št. 101 in 8 s pripadajočimi tirnimi zaključki ter kretnicami na državno zemljišče in sicer na parcelo številka 2511/1 k.o. ... Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave tožene stranke, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je zavrnilo njene dokazne predloge, podane na naroku dne 19. 1. 2022. Tožena stranka domnevne kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 286.b člena ZPP ni uveljavljala takoj na naroku in so zato njeni sedanji pritožbeni očitki neupoštevni. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi tudi iz izvensodne poravnave z dne 30. 6. 2010 izhajalo, da naj bi pri sporni nepremičnini šlo za javno dobro – javno železniško infrastrukturo. Pri sporni nepremičnini namreč ne gre za tako zemljišče, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Sicer pa tudi, če bi tožena stranka bila zgolj imetnik oziroma izvrševalec dejanske oblasti nad sporno nepremičnino, bi kljub temu bila podana njena pasivna legitimacija v tem sporu, saj lahko lastnik na podlagi 92. člena SPZ z vrnitvenim zahtevkom od vsakogar, ki ima dejansko oblast nad stvarjo in sicer kot posestnik ali imetnik, zahteva njeno vrnitev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbe 10. člena Zakona o železniškem prometu, ki določa sestavne dele javne železniške infrastrukture, ko pa je glede na določbo drugega odstavka 9. člena ZZelP nedvomno, da je o javni železniški infrastrukturi mogoče govoriti le pri objektih, napravah in zemljiščih v lasti Republike Slovenije, ki imajo status javnega dobra. Tožena stranka tako nad sporno parcelo dejansko izvaja neposredno posest oziroma izvršuje dejansko oblast nad stvarjo, zaradi česar je njena pasivna legitimacija nedvomno podana. Očitki tožene stranke o domnevno nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi zmotne uporabe materialnega prava so zato povsem neutemeljeni. Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja tožene stranke češ, da se sodba niti ne more izvršiti, saj na podlagi 92. člena SPZ ni bila podana pasivna legitimacija tožene stranke. Povsem nepomembne za odločitev v tem sporu so tudi pritožbene navedbe, češ, da bi realizacija sodbe pomenila, da bi vsaj začasno bil onemogočen promet na progah ... in ... Netočne in neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi tožeča stranka zadeve v zvezi s predmetno nepremičnino ves čas reševale z Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo in sicer že iz pojasnjenih razlogov. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki glede zavrnitve udeležbe Republike Slovenije v tem postopku, saj je sklep o zavrnitvi postal pravnomočen. Prav tako so neutemeljene navedbe glede neenakopravnega obravnavanja tožene stranke v tem postopku. Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena in tožeča stranka predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglaša pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, delno pa ni utemeljeno, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sklepa in sodbe sodišča druge stopnje.

5. Neutemeljena je pritožba v delu, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v izključno neposredno posest in uporabo parcelo, s parc. št. 2511/9 (ID ...) katastrska občina ... Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo vidi tožena stranka v tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke, podane po prvem naroku za glavno obravnavo. Takšna odločitev je pravilna in temelji na določbi 286.a člena ZPP, kajti tožena stranka ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj ni mogla teh navedb, ki jih je podala na tem naroku podati pravočasno. Prav tako pa vseh dokazov na tem naroku niti ni predložila. Sodišče prve stopnje je namreč tudi že na podlagi ostalih obravnavanih dejstev in predlaganih dokazov lahko ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno upravičen po določbi prvega odstavka 92. člena SPZ, po katerem lahko lastnik nepremičnine od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari katere vrnitev zahteva lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka dokazala, da nepremičnina parc. št. 2511/9 k.o. ... ne predstavlja javnega dobra – javne železniške infrastrukture in da je nepremičnina v lasti Republike Slovenije oziroma, da ni v lasti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je na dan sojenja v zemljiški knjigi na podlagi sodbe P 457/2008 Okrožnega sodišča v Celju z dne 25. 9. 2008, ki je postala pravnomočna dne 20. 5. 2009, tožnica lastnica tudi te nepremičnine in da je na tej nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica par. št. 2511/9 k.o. ... Tožena stranka se je tekom postopka na prvi stopnji sklicevala na dejstvo, da sporna nepremičnina predstavlja del javne železniške infrastrukture in je to utemeljevala z odločbo Vlade Republike Slovenije št. 47805-25/2008/3 z dne 26. 7. 2018. To dejstvo, pa ni resnično. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica zoper to odločbo vložila tožbo na Upravno sodišče, ki je 6. 1. 2021 v zadevi IV U 136/2018 odločbo Vlade v točki I. izreklo za nično, v preostalem delu pa jo je odpravilo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je Vlada Republike Slovenije v točki I. odločbe, odločila o zadevi iz sodne pristojnosti. Glede točke II. pa je ugotovilo, da postopek za pridobitev statusa javnega dobra ureja Zakon o urejanju prostora, ki ga Vlada Republike Slovenije v zvezi s podelitvijo statusa javnega dobra – javne železniške infrastrukture ni upoštevala in se nanj ni sklicevala. Na dan sojenja sodišča prve stopnje v tej zadevi tako nepremičnina, katera je predmet te pravde, ni imela status javnega dobra – javne železniške infrastrukture in tožena stranka tako tudi ni dokazala, da je nepremičnina v lasti Republike Slovenije. V tej zvezi se v pritožbi tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbo 10. člena ZZelP, ki določa, da so sestavni del javne železniške infrastrukture zemljišča, na katerih je zgrajena javna železniška infrastruktura in zemljišča namenjena funkcionalni rabi ter tiri in progovno telo, vključno s povezovalnimi tiri in nasipi. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da se na tej nepremičnini nahaja takšna javna železniška infrastruktura, ki bi lahko ustrezala temu pojmu, vendar pa je v drugem odstavku 9. člena Zakona o železniškem prometu jasno določeno, da je javna železniška infrastruktura grajeno javno dobro v lasti države in se uporablja na način in pod pogoji določenimi z zakonom. Predmetna nepremičnina pa kot že povedano ni v lasti države in je zato ni mogoče, ne glede na pritožbene navedbe tožene stranke opredeliti kot takšno, da ima status javne železniške infrastrukture. Tudi sklicevanje na predhodni postopek in sicer na izvensodno poravnavo ter razne dopise iz katerih bi naj izhajalo, da tožeča stranka priznava, da je ta parcela sestavni del javne železniške infrastrukture ne spremenijo pravilne materialnopravne ocene sodišča prve stopnje, da je tožnica v zemljiški knjigi, na podlagi prej navedene sodbe vknjižena kot lastnica parc. št. 2511/9. Tako so vsa pritožbena navajanja glede tega, da je sodišče prve stopnje glede statusa te nepremičnine zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljena. Zato je nadaljnje izvajanje sodišča prve stopnje, ko je glede vrnitvenega zahtevka uporabilo določbo 92. člena SPZ pravilna in pritožba v tem delu ni utemeljena. Tožena stranka namreč sama v pritožbi priznava, da je v smislu člena 26 SPZ imetnik te nepremičnine, ki dejansko oblast nad stvarjo izvršuje sicer za drugega, vendar je s tem priznala dejansko oblast nad stvarjo in so zato izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 92. člena SPZ in sicer, da je tožeča stranka lastnik stvari, katere vrnitev zahteva in ima na njej lastninsko pravico, dokazala pa je tudi, da je stvar v dejanski oblasti toženca. Z vrnitveno tožbo se ureja lastninska pravica, z njo pa se zahteva vrnitev stvari. Lastninska pravica ni prešla na drugega, tožena stranka pa ima kot nelastnik stvar v dejanski oblasti, v imetništvu. Tožena stranka je tako imela parcelo v dejanski oblasti in sicer je bila v dejanski oblasti tožene stranke v času vložitve tožbe in tudi v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Po prvem odstavku 92. člena SPZ lahko lastnik od vsakega zahteva vrnitev individualno določene stvari, po drugem odstavku istega člena mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Po prvem odstavku 24. člena SPZ je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest), po drugem odstavku istega člena pa ima posest tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest).1 Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba tožene stranke v vrnitvenem delu sodbe sodišča prve stopnje (točka II. izreka sodbe sodišča druge stopnje) ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo.

6. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zakaj bi tožena stranka bila dolžna iz te nepremičnine 2511/9 odstraniti tračnice dveh opuščenih železniških tirov, na njih stoječ starinski potniški vagon, betonske tirne zaključke na koncu teh tirov ter avtomatsko električno zapornico s pripadajočo opremo in to nepremičnino po odstranitvi teh predmetov oseb in stvari prosto izročiti tožeči stranki. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se tudi ni moglo vsebinsko izreči o tem delu zahtevka, saj tožba tožeče stranke v tem delu ne vsebuje nobenih trditev in dokazov o tem, zakaj bi ravno tožena stranka bila dolžna izpolniti ta del zahtevka (II. odstavek 7. člena ZPP). Iz same obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja in tudi med strankama je nesporno namreč, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na tej nepremičnini po sodbi P 457/2008 z dne 25. 10. 2008, ki je postala pravnomočna dne 20. 5. 2009 ter da je postala lastnica te nepremičnine skupaj z vsemi napravami, ki še vedno stojijo na tej nepremičnini, saj obe pravdni stranki zatrjujeta, da se stanje od tedaj dalje v naravi ni spremenilo. Sodišče prve stopnje bi glede na to, da zahtevek ni bil ustrezno utemeljen z dejstvi in z dokazi, moralo po načelu materialnopravnega vodstva (člen 285 ZPP) pozvati tožečo stranko, da dopolni tožbene trditve in navede razloge o odločilnih dejstvih za ta del zahtevka. Iz samih tožbenih trditev namreč ni razvidno, na podlagi katerih dejstev in na podlagi katerih materialnopravnih določb je ravno tožena stranka dolžna odstraniti te premične stvari iz zemljišča parcelne številke 2511/9 k.o. ... Tudi tožena stranka ni mogla glede na nesklepčnost tožbe pravočasno ugovarjati in navajati dejstva, na podlagi katerih bi se razbremenila te obveze. Zato pa utemeljeno v pritožbi navaja, da je stanje nepremičnine vseskozi od pridobitve lastninske pravice tožeče stranke nespremenjeno in da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem zakaj je ravno tožena stranka tista, ki je dolžna izprazniti nepremičnino. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodbe ne more izvršiti, ker je zgolj imetnik, ki ima dejansko oblast nad nepremičnino in mora ravnati po navodilih, ki mu jih določa Republika Slovenija, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo s pogodbo in Uredbo Vlade Republike Slovenije. Utemeljeno navaja, da sodišče ne more naložiti s sodbo obveznosti, ki jih stranka v nadaljnjem postopku ne more izvršiti. Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo nobeni razlogi o tem zakaj je ravno tožena stranka in na podlagi katere materialno pravne podlage tista, ki je dolžna z nepremičnine tudi odstraniti starinski potniški vagon, betonske tirne zaključke na koncu tirov ter tire in ostalo kar je navedeno v tožbenem zahtevku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo le do statusa predmetne nepremičnine in do njenega lastništva in je v tej zvezi sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, iz sodbe sodišča prve stopnje pa ne izhaja, na podlagi katerih dejstev in katerih materialno pravnih predpisov pa je tožena stranka dolžna nepremičnino prosto stvari izročiti tožeči stranki.

7. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP, sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V konkretnem primeru sodišče druge stopnje glede na naravo kršitve le-te ne more samo odpraviti. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in jih zato ne more prvič na novo ugotoviti in navesti sodišče prve stopnje ob reševanju pritožbe tožene stranke. Kot že obrazloženo zgoraj, je tožba tožeče stranke v tem delu bila nesklepčna in bi zato sodišče druge stopnje moralo po načelu materialnega procesnega vodstva tožečo stranko pozvati, da glede na podan zahtevek v tem delu, v katerem je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje poda ustrezne trditve o odločilnih dejstvih in dokaze, zakaj je ravno tožena stranka glede na dejstvo, da je stanje nespremenjeno že od leta 2008, dolžna odstraniti iz predmetne nepremičnine vse kar se zahteva s tožbo. Materialno procesno vodstvo po določbi člena 285 ZPP izvaja sodišče prve stopnje, da lahko nato samo sodišče prve stopnje v tej zvezi ugotavlja dejansko stanje, ki ga zaradi manjkajoče trditvene podlage v konkretnem primeru ni moglo in ga tudi ni ugotovilo. Sodišče druge stopnje pa ne more prvič samo ugotavljati dejanskega stanja kot je v konkretnem primeru glede tega ali je ravno tožena stranka tista, katera je dolžna iz nepremičnine odstraniti tisto kar se v tožbi zahteva, ker že tožba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Če bi sodišče druge stopnje samo prvič ugotavljalo dejansko stanje v tej zvezi, bi s tem obema strankama odvzelo pravico do pritožbe zoper takšno delno odločitev, ki bi jo sodišče druge stopnje prvič sprejelo, in ker bi prvič samo ugotavljalo dejansko stanje v tej zvezi, bi s tem tudi toženi stranki odvzelo pravico do izjave v zvezi s tem delom zahtevka. Pri tem pa, ko bo le v tem delu sodišče ponovno obravnavalo to zadevo, ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tudi, če bi sodišče druge stopnje prvič obravnavalo in izvajalo materialno procesno vodstvo bi prav tako prišlo do odlašanja odločitve, poleg tega pa bi strankam sodišče druge stopnje odvzelo pravico do pritožbe, kar je ustavna pravica. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje s sklepom odločilo, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje. V novem sojenju, bo v tej smeri sodišče prve stopnje moralo slediti navodilom sodišča druge stopnje, kot to izhaja iz točke 6. in 7. obrazložitve. Moralo bo opraviti materialno procesno sredstvo, da bo tožeča stranka odpravila nesklepčnost tožbe v tem delu, in nato pozvati toženo stranko, da odgovori na tako dopolnjene navedbe, da ne bo kršilo kontradiktornosti postopka na prvi stopnji (člen 362 ZPP).

8. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške, ker pa je sodišče druge stopnje delno razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek člena 165 ZPP).

9. Sodišče druge stopnje pa je glede na to, da je delno razveljavilo meritorno odločitev, vsebovano v točki I. izreka moralo razveljaviti posledično odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov, vsebovan v točki II. izreka. O celotnem zahtevku tako še ni v celoti odločeno in zato je potrebno v tem delu razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in členom 365 ZPP.

1 Tako tudi sodba VS RS II Ips 349/2017 z dne 31. 1. 2019.