Jedro

Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da gre za takšno bistveno spremembo delovnih pogojev v škodo delavca, če po prenosu delo opravlja v drugem kraju ali če ima zaradi slabše prodaje po prenosu nižjo plačo. Sprememba pogojev dela, in sicer kraja opravljanja dela, do katere je prišlo v konkretnem primeru, utemeljuje zahtevek tožnice za plačilo odpravnine.

V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je imela tožnica po prevzemu večji obseg dela oziroma da je bila pri delu bolj obremenjena, pritožbeno sodišče dodaja, da pogojev dela ni mogoče razumeti tako široko. Za spremembo pogojev dela bi namreč poleg spremembe kraja opravljanja dela (ali glede službenih poti) šlo, če bi bilo odrejeno nadurno delo, če bi bil spremenjen delovni čas ali podobno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici plačati odpravnino v višini 21.353,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2021 do plačila in pravdne stroške v višini 3.201,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Toženko je določilo za zavezanko za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izvedeni dokazni postopek ne potrjuje, da bi imela tožnica po spremembi delodajalca večji obseg dela ali da bi bila bolj obremenjena. Sama je izpovedala, da je že prej posredovala podatke toženki (potrdila priča A. A.) in da je zagotavljala podatke s področja računovodstva. Tožnica je pri delu sodelovala z različnimi področji, kar je značilno za delo v kontrolingu. Napovedi poslovanja ni opravljala. V tem delu je sodišče prve stopnje dejstva ugotovilo izven trditvene podlage. Neutemeljeno je verjelo priči B. B., da je odločala o odpiranju hotelov. Zmotno je štelo, da dobri poslovni rezultati potrjujejo večji obseg dela. Zaradi epidemije toženka več mesecev ni poslovala, delavci so bili na čakanju. Na obseg dela je vplivala prodaja hotelov v C. in D. Priči E. E. in F. F. sta potrdili, da je tožnica še naprej uporabljala enake programe. Iz elektronske korespondence izhaja, da naloge niso bile obsežne. Podpore na področju informacijske tehnologije ni potrebovala. Programi, ki jih uporablja toženka, za tožnico niso bili novi. Dejstva, da bi bili slabši, ni dokazala, saj ni predlagala ustreznega sodnega izvedenca. Pri toženki je bilo načrtovanje bolj enostavno in vezano le na eno področje (prodaja). Pri prejšnjem delodajalcu je bila edina delavka v kontrolingu, pri toženki je delavcev več. Zmanjševanje števila delavcev na področju financ, računovodstva in kontrolinga je posledica podvajanja zaradi pripojitve. V času, ko je tožnica delala pri toženki, se število delavcev v kontrolingu ni zmanjšalo. Tožnica delavcev ni uvajala, saj je delo opravljala v G., ostali pa v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da so prenehanja delovnih razmerij povezana z razmerami pri toženki. H. H. je prenehal delati pri toženki zaradi visokih stroškov, F. F. je prevzela drugo delo, B. B. in I. I. sta se zaposlila za višjo plačo, pri E. E. so bili prisotni zdravstveni razlogi. Toženka tožnici zaradi poti v Ljubljano ni spremenila kraja opravljanja dela. Šlo je za službene poti, ki jih je v določeni meri opravila na podlagi lastne odločitve. Poti v Ljubljano je imela že pri prejšnjem delodajalcu. Sodišče prve stopnje pri presoji verodostojnosti prič B. B. in I. I. ni upoštevalo, da sta bili seznanjeni z vsebino sodnega spisa in v dobrih odnosih s tožnico. Pri toženki sta bili zaposleni krajši čas in očitno z delom nista bili zadovoljni, zato sta pričali pristransko, v njeno škodo. Tožnici se po spremembi delodajalca obseg dela ni spremenil, le naloge so se spremenile. Nadur ni opravljala, izrabljala je letni dopust. Spremenil se je njen subjektivni odnos do dela. V kolektiv toženke se ni uspešno vključila. Tožnica odpovedi ni podala zaradi slabših pogojev dela, ampak zaradi nove boljše zaposlitve. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tretji odstavek 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da ima delavec, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov v dveh letih od datuma prenosa poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi oziroma se bistveno spremenijo pogoji dela pri prevzemniku in zato odpove pogodbo o zaposlitvi, enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Z navedeno določbo je implementiran drugi odstavek 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če to preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz sodne prakse Sodišča EU (C-396/07 Juuri, 27. 11. 2008, C-171/94 in C-172/94, Merckx in Neuhuys, 7. 3. 1996) izhaja, da gre za takšno bistveno spremembo delovnih pogojev v škodo delavca, če po prenosu delo opravlja v drugem kraju ali če ima zaradi slabše prodaje po prenosu nižjo plačo. 7. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje med drugim zatrjevala, da je po prenosu delo opravljala tudi v Ljubljani. Navedba v pritožbi, da je delo v Ljubljani opravljala v določeni meri pri delodajalcu prenosniku, je neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP) in se v zvezi z njo toženka neutemeljeno sklicuje na izpoved priče F. F., saj izostanka ustrezne (pravočasne) trditvene podlage ne morejo nadomestiti izvedeni dokazi. Navedba, da je šlo v določenih primerih za njeno odločitev, ki bi bila potrjena z izpovedjo priče E. E., pa je nebistvena kot je nebistveno, kolikokrat je dejansko v spornem obdobju po prenosu delo opravljala v Ljubljani. Da ga je, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo z upoštevanjem Izjave delodajalca o delu delavca na delovnem mestu, pri čemer v določeni meri temu niti toženka ne oporeka (pred sodiščem prve stopnje je navedla, da je bilo to šestindvajsetkrat v osemnajstih mesecih). S tem je prišlo do spremembe pogojev dela, in sicer kraja opravljanja dela. Enako velja, če bi sledili toženki in opravljanje dela v Ljubljani šteli za službene poti, saj službenih poti v Ljubljano tožnica pri prejšnjem delodajalcu ni imela (toženka drugačnih navedb ni pravočasno podala). Navedena sprememba pogojev dela utemeljuje zahtevek tožnice za plačilo odpravnine, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo.

8. Glede na navedeno ostala ugotovljena dejstva za odločitev niso bistvena in se pritožbeno sodišče do s tem povezanih pritožbenih navedb toženke podrobneje ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Dodaja le sledeče:

9. Sodišče prve stopnje ni štelo, da bi se spremenili pogoji dela tožnice oziroma da bi se njene pravice iz pogodbe o zaposlitvi poslabšale, četudi ji je toženka prenehala vplačevati prispevke delodajalca v prostovoljno pokojninsko zavarovanje. Pri tem je neutemeljeno upoštevalo določbo a) četrtega odstavka 3. člena Direktive 2001/23/ES, ki iz obveznosti zagotavljanja pravic delavcem, ki so preneseni, izvzema pravico do starostnih, invalidskih ali družinskih dajatev na podlagi dodatnega zavarovanja v podjetju ali na medpodjetniški ravni, ki obstajajo zunaj okvirov obveznega socialnega zavarovanja držav članic. Ta določba se namreč nanaša na dajatve na podlagi zavarovanja, pri čemer, tudi če bi šteli, da toženka določene pravice po prevzemu ni bila dolžna zagotavljati, to ne pomeni, da se s prenehanjem vplačevanja prispevkov niso poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi tožnice.

10. V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je imela tožnica po prevzemu večji obseg dela oziroma da je bila pri delu bolj obremenjena, ki jih je povezalo s privajanjem na novo delovno okolje, nudenjem pomoči na novo zaposlenim delavcem, opravljanjem nalog izven področja kontrolinga in delom s slabšo informacijsko opremo, in jim toženka v pritožbi obširno oporeka, pritožbeno sodišče dodaja, da pogojev dela ni mogoče razumeti tako široko (iz sklepa VDSS Psp 327/2015 z dne 17. 12. 2015 sicer izhaja, da povečan obseg dela pomeni spremembo pogojev dela). Za spremembo pogojev dela bi namreč poleg spremembe kraja opravljanja dela (ali glede službenih poti) šlo, če bi bilo odrejeno nadurno delo, če bi bil spremenjen delovni čas ali podobno (v povezavi s sestavinami pogodbe o zaposlitvi, prvi odstavek 31. člena ZDR-1, ali posebnimi pogoji dela, za katere delavcu pripada dodatek k plači, tretji odstavek 127. člena ZDR-1).

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela, tožnica pa sama krije svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo, ki ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).