Jedro

Inšpekcijski ukrep je bil pravilno izrečen po ZGO-1, saj inšpektor ne more izreči ukrepa po predpisih, ki ne veljajo več. Glede skladnosti gradnje pa je potrebno presojati gradnjo po materialnih predpisih, ki so veljali v času gradnje, kot tudi po predpisih, ki so veljali v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.11.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, z dne 9.9.2003. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo med drugim odločil, da mora inšpekcijski zavezanec ustaviti gradnjo gradbenega objekta, klasične opečne zidane konstrukcije, tlorisnih dimenzij približno 13,50 x 11,50m, vertikalnega gabarita (K+P+M), pokritega z dvokapno streho, naklona približno 35, prekrito z betonskimi strešniki, ki ga gradi na zemljišču s parcelno številko ..., k.o. ..., brez gradbenega dovoljenja. V 2. točki je določeno, da mora nelegalno gradnjo inšpekcijski zavezanec v roku 90 dni po prejemu odločbe odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 3. in 152. člen Zakon o graditvi objektov (ZGO-1; Uradni list RS, št. 110/02). Navaja, da bi tožnik za izvedbena dela nedvomno moral pridobitvi gradbeno dovoljenje. Samega objekta po presoji sodišča tudi ni mogoče uskladiti z izdano odločbo o dovolitvi priglašenih del, ne po namenu, ne po obsegu, niti po načinu gradnje. Pa tudi sicer objektov kot je obravnavani (po velikosti, načinu gradnje in uporabljenemu materialu) ni šteti za pomožni objekt po veljavnih urbanističnih predpisih. Tako za izvedeno gradnjo odločba o dovolitvi priglašenih del v času gradnje oziroma sedaj lokacijska informacija nikakor ni zadoščala. Po presoji sodišča sta tako upravni organ prve stopnje kot tožena stranka pravilno ugotovila, da bi tožnik za poseg v prostor moral pridobiti gradbeno dovoljenje. V posledici te ugotovitve je upravni organ prve stopnje izrekel pravilen inšpekcijski ukrep, pravilno je odločila tudi tožena stranka, ko je tožnikovo pritožbo zavrnila.

Tožnik v pritožbi, sedaj reviziji, navaja, da zavrača prejeto sodbo, ker ne upošteva navedb v tožbi. Dodaja, da se sodba sklicuje na Uradni list RS, št. 110/02, objekt pa je stal že pred tem datumom na osnovi odločbe o dovolitvi priglašenih del z dne 1.4.1992, ter da se naj upošteva, da gre za objekt, namenjen za kmetijske potrebe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 26/07 - sklep US RS), ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožba po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje pritožbe kot pritožbe po določbah ZUS-1, zato Vrhovno sodišče RS obravnava pritožbo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna z dnem uveljavitve ZUS-1. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1). Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo spornega objekta, klasične opečne zidane konstrukcije, tlorisnih dimenzij približno 13,50 m x 11,50 m, vertikalnega gabarita (K+P+M), pokritega z dvokapno streho, naklona približno 35, prekrito z betonskimi strešniki, ni imel gradbenega dovoljenja in da je imel le odločbo o dovolitvi priglašenih del, in sicer za gradnjo montažne lope tlorisnih dimenzij 12,00 m x 10,00 m, za hrambo poljščin in orodja. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje glede inšpekcijskega ukrepa pravilno oprlo na določbo 152. člena ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po točki 12.1 1. odstavka 2. člena ZGO-1 izraz nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kakor tudi da se objekt, za katerega je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena nadomestna gradnja, v predpisanem roku ni odstranil. Revizijsko sodišče meni, da odločba o dovolitvi priglašenih del niti v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa niti v času gradnje ni zadoščala za gradnjo spornega objekta in bi tožnik za izvedena dela moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Po 1.9. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 spornega objekta namreč ni mogoče šteti za enostavni objekt, za katerega bi zadoščala lokacijska informacija. Za takšen objekt je potrebno gradbeno dovoljenje. ZGO-1 v 3. členu določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Na lastno odgovornost pa lahko investitor začne z gradnjo tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. Tudi po v času gradnje veljavnem Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97) in Navodilu o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekte oziroma posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje in kaj se lahko šteje za pomožne objekte (Uradni list SRS, št. 27/1985), takega objekta ni možno šteti za pomožni objekt in tako tudi takrat ni zadoščala odločba o dovolitvi priglašenih del. Tako bi moral revident tudi po takrat veljavnem 33. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 71/93 – ZUN, 40/94 – odločba US, 69/94 – odločba US, 59/96, 45/99, 42/00 – odločba US, 52/00 – ZGPro in 52/00), ki določa, da se objekt lahko začne graditi na podlagi gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja, pridobiti gradbeno dovoljenje.

Neutemeljen je ugovor revidenta, da je bilo uporabljeno napačno materialno pravo, ker naj bi objekt stal že pred začetkom veljave ZGO-1, in sicer na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del z dne 1.4.1992. Po ustaljeni upravno-sodni praksi in interpretaciji določila 1. odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) organ odloča o upravni stvari po zakonu, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. S 1.1.2003 je začel veljati ZGO-1 in je tako veljal tudi v času izreka inšpekcijskega ukrepa. Po oceni revizijskega sodišča se je sodišče prve stopnje glede inšpekcijskega ukrepa tako pravilno oprlo na 152. člen ZGO-1. Inšpekcijski ukrep je bil namreč izrečen po ZGO-1, saj inšpektor ne more izreči ukrepa po predpisih, ki ne veljajo več. Glede skladnosti gradnje z dovoljenjem oziroma s predpisi, pa je treba presojati gradnjo po materialnih predpisih, ki so veljali v času gradnje, kot tudi po predpisih, ki so veljali v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa, torej v obravnavanem primeru tako po določbah ZUN oziroma ZGO kot tudi po ZGO-1. Ni utemeljen revizijski ugovor, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb v tožbi v upravnem sporu. Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožnika ter se do njih v zadostni meri tudi opredelilo, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče niti ni dolžno opredeliti. Prav tako sodišče prve stopnje glede na določbe 2. odstavka 67. člena ZUS oziroma sedaj 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev tožene stranke dovolj izčrpna in popolna. S tem, ko je sodišče prve stopnje ocenilo odločitev tožene stranke kot pravilno in zakonito ter se sklicevalo na razloge izpodbijane odločbe, in to v sodbi ugotovilo, je pritrdilo tudi njenim ugotovitvam. Na drugačno odločitev revizijskega sodišča pa tudi ne morejo vplivati navedbe revidenta, da gre za objekt, namenjen za kmetijske potrebe.

Ker revident ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Glede na navedeno, je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.