Jedro

Druga toženka je povzročila škodo pri delu pri prvi toženki, ko je zaposlena pri njej kot borzna posrednica sklenila s tožnikom pogodbo o borznem posredovanju pri nakupu vrednostnih papirjev in od njega sprejela gotovino. V razmerju do tožnika je druga toženka nastopila v okviru dejavnosti in pristojnosti delodajalca kot borznoposredniške hiše, ter na njegovem organiziranem delovnem področju, pri čemer v lastnem imenu, brez povezave s prvo toženko, pogodbe o borznem posredovanju ne bi mogla skleniti in tudi ne sprejeti denarja, namenjenega borznemu posredovanju. Zato je podana povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem druge toženke kot delavke, zaradi katerega je prišlo do škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo zneska 3,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2000 dalje oziroma od 11.2.2000 dalje do plačila, drugačen obrestni zahtevek do prve tožene stranke pa je zavrnilo. Toženkama je naložilo plačilo odškodnine za škodo, ki jo je druga toženka kot delavka prve toženke povzročila tožniku v zvezi s pogodbo o borznem posredovanju.

Pritožbo prve toženke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo prva toženka.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da drugostopenjska sodba ne odgovarja na pritožbene trditve in je zato neobrazložena. Materialno pravo pa je bilo napačno uporabljeno, ker je druga toženka ravnala na svoj račun in brez vednosti prve toženke, saj je zlorabila svoj položaj in si prilastila denar. Zaradi svojega napačnega ravnanja tožnik ni upravičen do povrnitve škode, saj pogodbe s prvo toženko ni pravilno izpolnil oziroma je ni izpolnil. Denarja ni nakazal na njen račun, ni dal naloga za nakup ali prodajo vrednostnih papirjev. Šlo je za navadno privatno poslovanje med tožnikom in drugo toženko. Prva toženka je o določenih povezavah med tožnikom in drugo toženko le sumila, z delno zavrnitvijo zaslišanja priče pa je bilo prvi toženki onemogočeno podrobnejše ugotavljanje spornega sodelovanja.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Prva toženka v reviziji navaja trditve, ki jih je navedla že v postopku na prvi stopnji in nato ponovno v pritožbi. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče druge stopnje sploh ni odgovorilo na pritožbene trditve. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so pritožbene trditve prve toženke enake ugovorom, ki so bili podani v postopku na prvi stopnji in ki jih je prvostopenjsko sodišče obrazloženo zavrnilo. V izpodbijani sodbi je v zvezi s pritožbenimi izvajanji izrecno pojasnilo, da v celoti sprejema kot pravilne ustrezne razloge prvostopenjske sodbe in se nanje tudi v celoti sklicuje. Na prejšnjim ugovorom enake pritožbene trditve, na katere je bilo že odgovorjeno, pritožnemu sodišču res ni potrebno odgovarjati, saj bi šlo za nepotrebno ponavljanje. Na določene pritožbene trditve pa je v izpodbijani sodbi posebej odgovorjeno, tako glede očitkov o privatnem poslovanju, kot tudi glede utemeljenosti zavrnitve dodatnega zaslišanja priče R.Š. Revizijsko sodišče ocenjuje, da izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

V obravnavanem primeru gre za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi. Po 170. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) je predvidena odgovornost delodajalca, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Prva toženka za drugo toženko, svojo nekdanjo delavko, ne trdi, da je ravnala pravilno. Zatrjuje celo, da je ravnala goljufivo, v lastnem imenu, na svoj račun in brez vednosti delodajalca. Pri tem zatrjuje, da zaradi navedenega ni njene odgovornosti in se sklicuje na splošno sprejeto stališče Vrhovnega sodišča Jugoslavije, Rev. 1008/64 z dne 19.11.1964 (citirano v Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, prva knjiga, stran 630), da delodajalec ne odgovarja za škodo, ki jo stori delavec na svojem delovnem mestu na svoj račun in brez vednosti organizacije.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre samo za eno od sodnih odločb, ne pa za splošno sprejeto stališče oziroma za pravno mnenje, na katero bi bilo vezano. Predvsem pa gre v obravnavanem primeru za drugačno situacijo, saj iz okoliščin jasno izhaja, da druga toženka pri sklepanju pogodbe o borznem posredovanju s tožnikom ni delala na svoj račun, ampak na račun svojega delodajalca - prve toženke. Druga toženka je škodo povzročila pri delu kot delavka prve tožene stranke. S tako presojo sodišč druge in prve stopnje se revizijsko sodišče v celoti strinja, upoštevaje sedaj neizpodbojne dejanske okoliščine. Ugotovljeno je, da je bila prva toženka X. d.d., L., borzno posredniška družba, druga toženka pa je bila od 1.2.2000 do 30.6.2000 zaposlena pri prvi toženki kot borzna posrednica. Tožnik je dne 11.2.2000 s prvo toženko, ki jo je pri sklepanju pogodbe zastopala druga toženka, sklenil pogodbo o borznem posredovanju in podpisal pristopno izjavo, na podlagi česar mu je bil odprt račun pri Klirinško depotni družni. Ugotovljeno je, da se je tožnik oglasil pri drugi toženki v poslovnih prostorih prve toženke in nato v bližnjem lokalu po drugotoženkinih pojasnilih podpisal pristopno izjavo in pogodbo o borznem posredovanju s prvo toženko na formularjih prve toženke. Dogovoril se je za denarni vložek zaradi nakupa vrednostnih papirjev in drugi toženki izročil 3,000.000 SIT, namenjenih borznemu posredovanju. Iz opisanega izhaja, da je druga toženka kot borzna posrednica, zaposlena pri prvi toženki, v razmerju do tožnika nastopala v okviru dejavnosti in pristojnosti delodajalca ter na njegovem organiziranem delovnem področju. Podana je vsebinska povezava med dejavnostjo prve toženke in konkretnim ravnanjem druge toženke pri poslovanju s tožnikom, pri čemer brez povezave s prvo toženko kot tedanjo borznoposredniško hišo druga toženka pogodbe o borznem posredovanju ne bi mogla skleniti in tudi ne sprejeti denarja, namenjenega borznemu posredovanju. Druga toženka je torej v razmerju do tožnika na svojem delovnem mestu poslovala na račun prve toženke. Nadaljnja dejanska ugotovitev je, da je v zvezi s pogodbo o borznem posredovanju od tožnika prejela 3.000.000 SIT, kar je bilo namenjeno borznemu posredovanju, s katerim se je ukvarjala prva toženka. Denar naj bi položila na račun prve toženke zaradi nakupa vrednostnih papirjev za tožnika, vendar je ugotovljeno, da je druga toženka prejeti denar namenoma zadržala zase. Ugotovljeno je, da je tožniku nastala škoda, ker ni prejel niti vrednostnih papirjev niti sredstva niso bila prenešena na njegov račun pri KDD. Upoštevaje navedeno je pravilna presoja nižjih sodišč, da ni šlo za privatno poslovanje med tožnikom in drugo toženko, ampak da je tožniku nastala škoda, ki jo je pri delu pri prvi toženki in v zvezi s tem delom povzročila druga toženka. Ugotovljeno je, da je pri povzročitvi škode ravnala naklepno, pri čemer je iz okoliščin očitno, da je zlorabila funkcijo delavca pri prvi toženi stranki za povzročitev škode, kar pa ne vpliva na odgovornost prve tožene stranke po prvem odstavku 170. člena ZOR v razmerju do tožnika. Navedena okoliščina je pomembna le za neposredno odgovornost druge tožene stranke po drugem odstavku 170. člena ZOR, ki je tudi ugotovljena, in pa za njeno regresno odgovornost. Prva tožena stranka v reviziji med ostalim tudi navaja, da tožnik neutemeljeno zahteva denar nazaj, čeprav ga sploh ni nakazal prvi toženki, kot bi moral po pogodbi. Trditev je neutemeljena, saj tožnik ne zahteva vrnitve denarja, pač pa povrnitev škode. Denarja res ni nakazal na račun prvi toženki, ugotovljeno pa je, da je plačilo opravil. Izročitev gotovine drugi toženki kot pooblaščeni borzni posrednici, zaposleni pri prvi toženki, se šteje kot plačilo prvi toženki, saj ga je druga toženka prevzela v zvezi s svojim delom v imenu prve toženke. Okoliščina, da ga ni izročila prvi toženki, kot bi morala, je vprašanje njunega medsebojnega razmerja.

Neutemeljene so tudi revizijske trditve o tožnikovi nepravilni izpolnitvi oziroma neizpolnitvi pogodbe. Res je v 6. členu Pogodbe o borznem posredovanju z dne 11.2.2000 navedeno, da je dolžan komitent zahtevane zneske (zaradi trgovanja z vrednostnimi papirji) nakazovati na žiro račun prve toženke. Ugotovljeno je, da je tožnik znesek 3,000.000 SIT izročil neposredno drugi toženki. Dejstvo, da je prva toženka preko druge toženke tak način plačila sprejela, ne govori v prid navedeni revizijski trditvi prve toženke, sploh pa ta nobene sankcije zaradi neizpolnitve pogodbe iz Zakona o obligacijskih razmerjih ni uveljavljala. Ob veljavni pogodbi o borznem posredovanju je nerelevanten tudi ugovor, da tožnik s pogodbo ni naročil nakupa konkretnih vrednostnih papirjev. Samo po sebi to ne more biti odločilno, sicer pa lahko po pogodbi komitent kadarkoli kasneje poda konkretno naročilo, predvsem pa je dolžnost prve toženke kot pogodbenice oziroma njenih delavcev, da zahtevajo ustrezno komitentovo izjavo o naročilu in ustrezno izpolnijo pogodbo.

Prva toženka meni, da ni odškodninsko odgovorna tudi zato, ker je za škodo odgovoren tožnik sam, ker je v nasprotju s pogodbo denar izročil v gotovini, namesto da bi ga nakazal na žiro račun prve toženke. Trditvam o tožnikovem protipogodbenem ravnanju pa ni mogoče pritrditi. V 6. členu pogodbe o borznem posredovanju je res dogovorjeno nakazilo denarja na žiro račun prve toženke.

Prvostopenjsko sodišče pa ugotavlja, da je bil tožnik pripravljen plačati po položnici, pa ga je v gotovini izročil drugi toženki, potem ko mu je rekla, da bo prejeti denar sama nakazala na žiro račun prve toženke. Iz navedenega je povzeti, da je šlo za dodatni dogovor med tožnikom in prvo toženko, za katero je pri sklepanju pogodbe v okviru svojega dela nastopala druga toženka. Z dodatnim dogovorom sta tako pogodbeni stranki spremenili način izpolnitve denarne obveznosti v tožnikovo gotovinsko plačilo denarja za borzno posredovanje, ki je bilo tudi opravljeno, kot je dejanska ugotovitev nižjih sodišč, izhajajoča med drugim tudi iz pisnega potrdila. Tako je mogoče zaključiti, da tožnik ni kršil pogodbe in ker ni bilo njegovega napačnega ravnanja, je za nastalo mu škodo skupaj z drugo toženko v celoti odgovorna prva toženka. Med dosedanjim postopkom je prva toženka omenjala tudi sum o sodelovanju med tožnikom in drugo toženko, vendar o tem ni postavila določenih trditev in ne ustreznih dokaznih predlogov. Vse to v reviziji tudi priznava, trdi pa, da bi z dodatnim zaslišanjem priče R.Š. lahko ugotovila še dodatne okoliščine, kar pa ji je bilo s strani sodišča z zavrnitvijo takega dokaznega predloga onemogočeno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je stališče prve toženke zmotno in da ni podana nobena kršitev določb pravdnega postopka. Dokazi so namreč namenjeni ugotavljanju resničnosti dejstev, ki so jih stranke predhodno zatrjevale (212. člen ZPP), ne pa morebitnemu pridobivanju informacij o dejstvih, ki jih stranke niti niso zatrjevale (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-822/03-5). Po prvem odstavku 7. člena ZPP in po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, to pa pomeni, da se z dokazi dokazujejo samo zatrjevana dejstva. Brez ustreznih konkretnih trditev o morebitnem nedovoljenem sodelovanju med tožnikom in drugo toženko sodišče torej ni smelo dovoliti dodatnega zaslišanja priče R.Ž. o navedenem sumu. Vsi revizijski očitki v zvezi s tem so zato neutemeljeni.

Iz opisanega je zaključiti, da so revizijske trditve neutemeljene. Ni bilo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, z ugoditvijo tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, kar velja tudi za zavrnitev pritožbe te stranke. Zato je revizijsko sodišče revizijo prve toženke po 378. členu ZPP zavrnilo.