Jedro

Le če gre za bivanje in delo na terenu izven sedeža organizacijske enote in stalnega (začasnega) bivališča delavca, ob dodatnem pogoju, da ima delavec organizirano prehrano in prenočišče, je delavcu zagotovljena pravica do terenskega dodatka. Če ti pogoji niso izpolnjeni, mu ne pripada terenski dodatek, zato pa mu ne more pripadati niti dnevnica. Ker tožnik ni bival na terenu, temveč se je na delo vsakodnevno vozil, mu ne gre razlika med dnevnico in terenskim dodatkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na izplačilo razlike med dnevnico in terenskim dodatkom v višini 156.178,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 20.429,00 SIT od 1.1.1992 dalje, od zneska 22.723,00 SIT od 1.2.1992 dalje, od zneska 23.838,00 SIT, od 1.3.1992 dalje, od zneska 6.468,00 SIT od 8.3.1992 dalje in od zneska 82.720,00 SIT od 8.9.1993 dalje do plačila ter na povračilo stroškov postopka. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 75.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, ki so nastali tožeči stranki, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, ali tožniku gre pravica do dnevnice, saj tega vprašanja ni niti ugotavljalo v postopku, vsled povedanega je tudi materialno pravo napačno uporabljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Glede na zgolj pavšalno uveljavljani obstoj bistvenih kršitev pravil postopka je sodišče druge stopnje po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od navedenih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, prav tako pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: V spornem obdobju je bil tožnik napoten na delo na PMP Gruškovje - OMP Zavrč, kjer je opravljal delo policista na mejnem prehodu Zavrč oziroma Gruškovje. Tožnik se je na delo vsakodnevno vozil. Kljub temu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni upravičen do razlike med dnevnico in terenskim dodatkom glede na določbe takrat veljavnega pravilnika o osnovah in merilih za urejanje določenih povračil in prejemkov iz materialnih stroškov tožene stranke iz leta 1985. Ta pravilnik namreč v 12. členu določa upravičenost do dnevnice le za službena potovanja, za kar v konkretnem primeru ni šlo, saj je bil napoten na delo z odločbo o napotitvi. Plačilo dnevnic bi mu sicer lahko pripadalo tudi v skladu z 29. členom navedenega pravilnika in sicer po 2. odstavku, ki določa, da terenski dodatek pripada delavcu, če sta na terenu organizirana prehrana in prenočišče, sicer pa ima delavec pravico do povračila stroškov za prenočišče in do dnevnice. Citirana določba starega pravilnika je bila kasneje spremenjena s Pravilnikom o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ, sprejetim v letu 1994, ki drugače ureja povračilo stroškov za delo na terenu. Zlasti je bila sprememba v tem, da pravilnik ne govori več o stroških organizirane prehrane, ki jih praviloma pokriva terenski dodatek, niti o kumulativnosti pogojev za določitev terenskega dodatka, to je organizirana prehrana na terenu in zagotovljeno prenočišče. Vendar pa tudi pri pravilni razlagi 29. člena starega pravilnika tožene stranke ni mogoče upoštevati le določbe navedenega odstavka, temveč celoten člen, ki določa povračilo stroškov za delo na terenu - terenski dodatek. V 1. odstavku določa, da se za povračilo stroškov za delo na terenu - terenski dodatek šteje povračilo povečanih stroškov, ki jih ima delavec med bivanjem in delom na terenu, če dela izven sedeža organizacijske enote, v katero je razporejen in biva izven kraja svojega stalnega oziroma začasnega bivališča. Le v takšnem primeru - če gre za bivanje in delo na terenu izven sedeža organizacijske enote in svojega stalnega (začasnega bivališča), ob dodatnem pogoju, da ima organizirano prehrano in prenočišče, je delavcu zagotovljena pravica do terenskega dodatka. Če to ni izpolnjeno, mu ne pripada terenski dodatek, zato pa mu ne more pripadati niti dnevnica. Ker tožnik torej ni bival na terenu, temveč se je na delo vsakodnevno vozil, mu ne gre razlika med dnevnico in terenskim dodatkom v skladu z 2. odstavkom 29. člena oziroma 12. členom Pravilnika o osnovah in merilih za urejanje določenih povračil in prejemkov iz materialnih stroškov tožene stranke, ki je veljal v času spornega razmerja. Glede na navedene ugotovitve je pritožba tožnika neutemeljena. Sicer pa je bilo glede tega pravnega vprašanja že sprejeto stališče v sodni praksi.

Po mnenju revizijskega sodišča, izraženega v odločbi opr.št. VIII Ips 42/2001 z dne 13.11.2001 v zvezi s sodbo VDSS opr.št. Pdp 1110/98 z dne 20.11.2000, na katero se sklicuje tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, določba 2. odst. 29. člena citiranega pravilnika za utemeljenost tožbenega zahtevka sploh ni pomembna, saj je pri odgovoru na vprašanje, ali so tožniku namesto terenskega dodatka pripadale v spornem obdobju dnevnice, treba uporabiti določbo 1. odst. 32. člena pravilnika tožene stranke, po kateri se terenski dodatki, dnevnice in povračilo stroškov za prenočišče izključujejo in 308. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije) o nadomestni izpolnitvi. Ker je bil tožniku za povračilo stroškov na terenu v uveljavljanem času izplačan terenski dodatek, po mnenju revizijskega sodišča glede na določbo 1. odst. 32. člena pravilnika tožene stranke oziroma 4. odst. 42. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND - Ur.l. RS št. 18/91 - 8/2001) nima pravice do plačila dnevnic. Za pravilno odločitev v teh sporih je treba upoštevati tudi določbo 308. člena ZOR o nadomestni izpolnitvi.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pravnim naziranjem revizijskega sodišča, ampak vztraja pri svojih pravnih argumentih, s katerimi je soglašalo tudi Ustavno sodišče RS. V odločbi opr.št. Up 49/2002 z dne 7.11.2002, s katero ni sprejelo ustavne pritožbe ustavnega pritožnika zoper sodbo VS RS opr.št. VIII Ips 42/2001 z dne 13.11.2001, je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da je potrebno obligacijsko pravilo o nadomestni izpolnitvi, na katero se sklicuje revizijsko sodišče v obrazložitvi sodbe, na področju delovnega prava uporabljati smiselno in ga razlagati ob upoštevanju specifičnih značilnosti delovnega razmerja, ki pogodbo o zaposlitvi odmikajo od navadne civilne pogodbe. Ob upoštevanju podrejenega in odvisnega položaja delavca do delodajalca tako ni mogoče, kar na podlagi molka delavca in dejstva, da ni takoj uveljavljal neke pravice (v tem primeru dnevnic), sklepati na obstoj njegovega soglasja za sprejem nečesa drugega od tistega, kar mu delodajalec dolguje. Prav tako bi stališče, da z nadomestno izpolnitvijo ob soglasju upnika in dolžnika preneha delodajalčeva obveznost, ki zanj izhaja iz zavezujočih predpisov, pomenilo, da lahko delodajalec kot dolžnik obide zavezujoče delovnopravne norme, ki določajo minimum pravic delavcev in postane prost neke svoje obveznosti tako, da delavcu kot upniku izpolni nekaj drugega od tistega, kar dolguje. Takšno stališče nasprotuje osnovnemu namenu delovnega prava in pravni naravi zavezujočih (kogentnih) norm. Učinkovanje zavezujočih delovnopravnih norm, ki določajo minimum pravic delavcev, namreč ne more biti odvisno od volje posameznih pogodbenih strank in ne do izrecno izražene, še manj od le domnevno soglasne volje delavca in delodajalca. Zato bi tako stališče vrhovnega sodišča lahko pomenilo tudi kršitev 22. člena Ustave, vendar pa se ustavnemu sodišču v presojo tega vprašanja ni bilo treba spuščati. Ugotovilo je namreč le, da sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr.št. Pdp 1110/98 z dne 20.11.2000 v zvezi z sodbo Delovnega sodišča v Celju opr.št. Pd 1048/96 z dne 2.6.1998, s katero je pritožbeno sodišče ugotovilo, da delavcu v obravnavanem primeru dnevnice ne pripadajo, vsebuje dovolj utemeljene razloge.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo v pritožbenem postopku ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče odločilo, da trpi sama svoje stroške postopka. Odločitev o pritoženih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.