Jedro

Če stranka kupi stvar od nelastnika v okviru njegove poslovne dejavnosti le navidezno, potem ni ravnala v dobri veri.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

Glede na razveljavitev sodbe o pritožbi tožeče stranke ni bilo možno odločati.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo zahtevku za 2,350.606,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.08.1994 do 01.02.1997. Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Začasna odredba je prepovedovala vrnitev avta v R. H. in ne kamorkoli. Avto ni bil vrnjen na H., ampak v N. k lastniku. Tožena stranka ni ravnala v nasprotju z začasno odredbo. Tožnik ni bil v dobri veri ob nakupu, zato je tožena stranka morala vrniti avto lastniku. Tožnik nikoli ni bil v trgovini nekega K., kjer naj bi kupil avto. Z U. R. se je srečal v hotelu v R. S.. Nato pa je prejel račun od tretjega subjekta Ž. d.o.o. iz C.. Plačila ni opravil uradnemu trgovcu, ampak na roko K., ki naj bi bil K. Š., ki bi ga naj videl samo dvakrat. Povprečen kupec ne kupuje vozila na opisan način. Tožnik je ves čas iskal vmesnega lastnika I. O. O. je izpovedal, da so se dobili v hotelu M. in je na predlog tožnikove žene podpisal bianco obrazec kupne pogodbe in dal svojo osebno izkaznico. Tožnik in žena mu nista hotela nič dati za pomoč pri prepisu, tožnik je še pozneje kontaktiral z O. s prošnjo, da naj si opis kupca izmisli in zanika kontakt. Tožeča stranka izpodbija zamudne obresti, ki niso bile v celoti dosojene do uveljavitve Obligacijskega zakonika, to je do 01.01.2002. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sodišče ni zanesljivo ugotovilo, da je tožnik avto kupil pod pogoji iz čl. 31 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v dobri veri od nelastnika, ki se ukvarja s prometom z motornimi vozili. Nezanesljivo je tudi ugotovljeno, da je tožena stranka ravnala nepravilno ob vrnitvi vozila pravemu lastniku in da je odškodninsko odgovorna.

Sodišče ni dosledno ocenilo nekaterih odločilnih dejstev.

Začasna odredba ni prepovedovala vrnitev avta pravemu lastniku v N., ampak je bila prepovedana le vrnitev ukradenega avta v R. H. Zato ne drži ugotovitev sodbe, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z začasno odredbo. Ko se je ugotovil pravi lastnik ukradenega avtomobila, ga je tožena stranka vrnila lastniku.

Ta vrnitev avtomobila bi bila sporna samo v primeru, če bi tožnik postal lastnik avta pod pogoji iz čl. 31 ZTLR.

Ravno ta okoliščina pa je bila nezanesljivo ugotovljena.

Nakup avta je dejansko potekal v neobičajnih okoliščinah, kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. Dosedaj ugotovljena dejstva govorijo, da je tožnik le navidezno kupil avtomobil pri uradnem prodajalcu Ž. d.o.o. v C. Sam tožnik je namreč izpovedal, da si je avto ogledal v R. S. in ne pri formalnem komisijskem prodajalcu. Tožnik je tudi izpovedal, da je avto prodajal “neki K.”, ki naj bi imel trgovino v R. S.. Tožnik je tudi izpovedal, da lastnik avta ni bil “K.", ampak neki O. Tožnik je tudi izpovedal, da avta ni dokončno plačal formalnemu lastniku O., niti uradnemu prodajalcu, ampak je 11.000,00 DEM izročil “K.”.

Že opisan način nakupa kaže na resen dvom, da je bil avto kupljen v skladu s čl. 31 ZTLR.

Sodišče ni dosledno ocenilo izpovedbo I. O. na listni številki 51, da avta sploh ni videl, ampak mu je R. predlagal zaslužek 1.000,00 DEM, če “posodi” svoje ime za registracijo avta. Nagrade 1.000,00 DEM ni dobil, ker sta ga R. in K. napotovala drug na drugega. Priča O. je na listni številki 52 tudi izpovedal, da sta mu tožnik in žena dejala, da ju naj ne izda kot kupca, ampak si naj kupca avta izmisli.

Sodišče prve stopnje bo v ponovnem sojenju bolj dosledno ocenilo navedena dejstva in bo ponovno odločalo o zahtevku.

Glede na razveljavitev sodbe ni bilo mogoče odločati o pritožbi tožeče stranke.

O pritožbenih stroških obeh strank bo odločeno s končno odločbo.