Jedro

Organ za BPP je pri svoji odločitvi pravilno upošteval načelo oziroma interes pravičnosti, in sicer glede na podatke, s katerimi je razpolagal, tako obdolženčevo osebnost, kot tudi težo kaznivega dejanja ter zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Novem mestu zavrnilo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V obrazložitvi navaja, da je organ za BPP 6. 11. 2012 prejel njegovo prošnjo za dodelitev BPP v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 90070/2010. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) kot pogoje za dodelitev BPP določa subjektivne pogoje, ki so vezani na stranko, in objektivne pogoje, ki so vezani na zadevo, na katero se prošnja nanaša. Objektivne pogoje vsebuje določba 24. člena ZBPP, ki jo organ za BPP v izpodbijani odločbi tudi citira. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da po proučitvi zadeve ugotavlja, da je predmetna tožnikova prošnja za dodelitev BPP neutemeljena. V predmetni kazenski zadevi se tožniku in sostorilcem očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi z 20. in 34. členom ter prvim odstavkom 54. člena tega zakona, za katero je zagrožen zapor do pet let. Glede na okoliščine samega primera, upoštevajoč pri tem podatke kazenskega spisa, organ za BPP ocenjuje, da teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru BPP. Poleg tega je okrožna državna tožilka v obtožbi predlagala, da sodišče na glavni obravnavi zasliši oba oškodovanca in policista, ki so bili zaslišani tudi v okviru preiskave ter da se prebere kazenska ovadba PP Medvode s prilogami. Po oceni organa za BPP v predmetnem kazenskem postopku glede na podatke spisa ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe. V kazenskem postopku namreč velja načelo materialne resnice in je tako sodišče samo po uradni dolžnosti dolžno ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist (tudi če jih slednji zaradi svoje nevednosti ne predlaga). Poleg tega je sodišče zavezano v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo). Glede osebnih okoliščin pri prosilcu (tožniku) pa organ za BPP omenja podatke iz kazenske evidence, iz katerih izhaja, da je bil že 9-krat pravnomočno spoznan za krivega storitve premoženjskih kaznivih dejanj (3-krat tudi za istovrstno kaznivo dejanje velike tatvine). Ta okoliščina pa poleg prej navedenih okoliščin po prepričanju organa za BPP tudi ni zanemarljiva pri odločanju o dodelitvi BPP. Po oceni organa za BPP je tako njegova prošnja v konkretni kazenski zadevi očitno nerazumna, saj je v nasprotju z načelom pravičnosti in morale. Pri tem ponovno izpostavlja, da prosilcu že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo, zagotavljajo pošten postopek. Zakonitost postopka določa sam Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pa tudi sicer ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da prosilec sam ne bi razumel, česa je obdolžen in da tudi ne bi mogel podati svojega zagovora na glavni obravnavi oziroma na predobravnavnem naroku glede kazenske sankcije oziroma glede okoliščin, ki bi vplivale na njeno odmero, seveda če ne bo izkoristil pravice do molka. Pri tem pa še poudarja, da je prosilec (tožnik) svoj zagovor v okviru preiskave že podal in to brez prisotnosti sogovornika, kljub temu da je bil že takrat opozorjen, da ima pravico vzeti si sogovornika, ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju. Tako zaključuje, da pogoji za dodelitev BPP po določbi 24. člena ZBPP niso izpolnjeni in je odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da izpodbijana odločitev predstavlja kršitev ustavne pravice iz 29. člena Ustave RS, ki določa pravno jamstvo v kazenskem postopku, in sicer je eno temeljnih jamstev, da se lahko obdolženi brani z zagovornikom (za katerega pa nima sredstev). Z izpodbijano odločbo je bil kršen tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu temeljnih pravic in svoboščin, saj ima vsakdo pravico, da se mu omogoči zagovornika brezplačno, če to zahteva interes pravičnosti. Organ za BPP je kršil tudi tožnikovo pravico do izjave, ki je bistven element načela kontradiktornosti, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. V konkretnem primeru bi organ za BPP pri oceni interesa pravičnosti skladno s 6. členom Evropske konvencije o varstvu temeljnih pravic in svoboščin, če bi razpolagal z izjavo tožnika, videl, da tožnik, kot neizobraženi Rom s končano osnovno šolo s posebnimi potrebami, potrebuje zagovornika. Organ za BPP pri oceni zapletenosti primera ni upošteval, niti ni mogel, ker prosilec tega ni imel možnosti navesti, da gre za neizobraženo osebo, ki je končala le osemletko, pa še to s prilagojenim programom, kjer interes pravičnosti zagotovo zahteva zagovor po odvetniku. Tako je prepričan, da je 24. člen ZBPP zmotno uporabljen. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča U 1482/2010, v kateri to sodišče ugotavlja, da je kršitev načela zaslišanja stranke bistvena kršitev določb postopka, ter na sodbi Upravnega sodišča I U 1704/2011 in I U 598/2012, v katerih je sodišče izrazilo stališče, da je treba presojati okoliščino v zvezi z osebnostjo storilca. Organ za BPP pa tega stališča ni upošteval v podobni zadevi, kljub temu da je v času odločanja s takšnim stališčem sodišča že razpolagal. Navaja tudi, da je organ za BPP spregledal, da je po novem zakonu možna sklenitev dogovora s tožilstvom o vrsti in višini kazni, za kar je prisotnost zagovornika ključnega pomena. Z izpodbijano odločbo je bila tako tožniku kršena tudi osnovna ustavna pravica do izjave v postopku oziroma sodelovanja v postopku, kar je temeljni element ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Meni, da bi bilo stališče organa za BPP mogoče pravilno le v primeru kakšne majhne tatvine, kjer bi obdolženemu resnično grozila le pogojna obsodba. Po navedenem sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri BPP, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi, da sodišče toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter njenih dejanskih in pravnih razlogih. V zvezi s tožbenimi navedbami pa poudarja, da okoliščina, da gre za neizobraženega Roma oziroma da ima ta končano le osnovno šolo s posebnim programom, pred vložitvijo predmetne tožbe ni bila nikoli izpostavljena, prav tako se tudi tekom kazenskega postopka tožnik na to okoliščino ni nikoli skliceval, zato organ za BPP tožnika tudi ni pozival na dopolnitev prošnje oziroma ga ni zaslišal glede navedene okoliščine, temveč je svojo odločitev sprejel na podlagi same prošnje za BPP in pribavljenih listin iz kazenskega spisa. Izpostavlja tudi, da ima skladno z določbami ZKP vsak obdolženi v kazenskem postopku pravico do formalne in materialne obrambe. Citira določbo 12. člena ZKP ter izpostavlja, da zadeva, v kateri tožnik prosi za BPP, v taksativno določenih primerih obligatorne obrambe ni zajeta, zato imajo obdolženci v takih primerih, ko pogojev za obvezno obrambo ne izpolnjujejo, možnost zaprositi za BPP v skladu z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). To pomeni, da morajo, enako kot vsi prosilci po tem zakonu, izpolnjevati v določbi 24. člena ZBPP določene pogoje. Potrebno pa je upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik v fazi preiskave že zaslišan in se je tudi zagovarjal, pri čemer je bil opozorjen na vse pravice, ki jih ima kot obdolženec, vključno s pravico do zagovornika, katerega pa si ni vzel (niti ni zaprosil za BPP). Prepričana je, da ima njena odločitev oporo v določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP ter da je v skladu s trenutno sodno prakso. Interes pravičnosti med drugim terja tudi presojo osebnosti tožnika, težo kaznivega dejanja in ugotovitev, ali gre v kazenski zadevi za obravnavo pravno zapletenih vprašanj. Do vseh navedenih odločilnih kriterijev se je organ za BPP v izpodbijani odločbi argumentirano opredelil. Tožniku je bila namreč prošnja za BPP zavrnjena iz razloga pravičnosti in morale, natančneje zaradi njegove predkaznovanosti, saj iz kazenske evidence izhaja, da gre za obdolženca, ki je specialni povratnik, ki je bil predhodno že večkrat pravnomočno obsojen zaradi storitve premoženjskih kaznivih dejanj, ne pa zaradi pomanjkanja denarnih sredstev organa za BPP, kot to skuša tožnik prikazati v tožbi. Organ za BPP tudi ni spregledal dejstva, da je po novem zakonu možna sklenitev dogovora s tožilstvom o vrsti in višini kazni in ob tem dodaja, da pri sklenitvi tovrstnega sporazuma prisotnost zagovornika ni ključnega pomena. Opozarja pa še na zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 26. 10. 2012, iz katerega izhaja, da je tožnik prosil za preložitev naroka, ker si bo angažiral odvetnika na lastne stroške, pri čemer iz njegovih osebnih podatkov med drugim izhaja, da na črno zasluži tudi do 1.000,00 EUR mesečno, zato ne morejo vzdržati navedbe v tožbi, da nima sredstev za zagovornika. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije z dne 16. 11. 2012 pa izhaja, da je bil zagovornik prisoten kljub zavrnitvi prošnje za BPP. Po vsem povedanem toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2012 odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Poudarja pa tudi, da je v konkretni zadevi šlo za njuno BPP, kar je tožnik na vlogi tudi označil. Dva dni pred narokom pa še ni vedel, ali bo le-ta odobrena, čeprav je odločanje o teh zadevah prednostno. Zato je njegov zagovornik na narok pristopil, saj stranki dva dni pred narokom ni mogel pojasniti, da ga ne bo. V zvezi z navedbami tožnika o zaslužku na črno v višini 1.000,00 EUR pa navaja, da so že na prvi pogled takšne navedbe nerealne in izmišljene. To je tožnik navedel iz strahu pred zaporno kaznijo, saj je mislil, da ga sodišče ne bo poslalo v zapor, če bo videlo, da solidno zasluži ter bo iz tega sklepalo, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Takšno ravnanje je glede na njegovo izobrazbo ter strah pred ponovnim zaporom tudi pričakovano. Tožnik sodišču predlaga, da glede na sporna dejstva razpiše glavno obravnavo ter o dogajanju pred narokom v kazenskem postopku in glede aktivnosti zagovornika zasliši vse tri soobdolžene.

Toženka v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2012 odgovarja na navedbe tožnika v njegovi pripravljalni vlogi, in sicer v zvezi z navedbo, da je šlo za nujno brezplačno pomoč, dodaja, da je o prošnji za BPP odločila 15. 11. 2012, to je en dan pred razpisanim narokom, se pravi pravočasno. Ob tem še poudarja, da v navedenem primeru dejansko ni šlo za nujno BPP, saj bi, tudi če organ za BPP o prošnji ne bi odločil do dneva, ko je bil razpisan predobravnavni narok (do 16. 11. 2012) in bi obdolženec na samem predobravnavnem naroku pojasnil, da je vložil prošnjo za BPP, o kateri še ni bilo odločeno, sodišče predobravnavni narok preložilo. V zvezi z navedbami o zaslužku tožnika pa zgolj pojasnjuje, da je s temi navedbami odgovorila oziroma se opredelila do trditev tožnika v tožbi, da nima sredstev za zagovornika. Meni pa tudi, da sodišču ni potrebno razpisati glavne obravnave v tej zadevi, saj organ za BPP svoje odločitve v izpodbijani odločbi ni sprejel na podlagi dogajanja pred narokom v konkretni kazenski zadevi in aktivnosti zagovornika, temveč na podlagi načela pravičnosti in morale, pri čemer je na neaktivnost zagovornika v odgovoru na tožbo le opozoril, ni pa na njej utemeljeval svoje odločitve.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je podan objektivni pogoj po 24. členu ZBPP za dodelitev BPP tožniku v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 90070/2010, v kateri se mu kot enemu izmed obdolžencev očita, da je s še tremi sostorilci storil nadaljevano kaznivo dejanje poskusa velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, v zvezi z 20. in 34. členom ter prvim odstavkom 54. člena tega zakona, za katero je zagrožen zapor do pet let. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da med drugim zadeva ni očitno nerazumna. Tretji odstavek istega člena tega zakona pa med drugim določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Načela oziroma interesa pravičnosti ZBPP vsebinsko ne opredeli. Ko gre za kazenski postopek, navedeno načelo v skladu z upravno sodno prakso terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja. Pri tem je treba upoštevati obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo enakost orožij v postopku, glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom.

Organ za BPP svojo odločitev utemeljuje z navedbami, da upoštevajoč podatke zadevnega kazenskega spisa ocenjuje, da teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku za zadevni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru BPP; glede na podatke spisa ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe. Glede osebnih okoliščin pri tožniku pa organ za BPP v izpodbijani odločbi navaja, da iz podatkov kazenske evidence za tožnika izhaja, da je bil že devetkrat pravnomočno spoznan za krivega storitve premoženjskih kaznivih dejanj, od tega trikrat za istovrstno kaznivo dejanje velike tatvine. Navedena okoliščina po presoji organa za BPP ni zanemarljiva pri odločanju o dodelitvi BPP. Sklicuje pa se tudi na zakonsko zagotovljena pravna jamstva v kazenskem postopku. Sodišče tako sodi, da je organ za BPP pri svoji odločitvi upošteval načelo oziroma interes pravičnosti, in sicer glede na podatke, s katerimi je razpolagal, tako obdolženčevo osebnost, kot tudi težo kaznivega dejanja ter zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika. Sam zakonski obstoj možnosti sklenitve dogovora s tožilstvom o vrsti in višini kazni, kar tožnik izpostavlja v tožbi, pa na odločitev o dodelitvi BPP tudi ne more vplivati.

V zvezi s tožbenim ugovorom nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve načela zaslišanja stranke sodišče pojasnjuje, da je upravni organ dolžan dejansko stanje ugotavljati in izvajati dokaze v okviru navedb, ki jih poda stranka v postopku, v konkretnem primeru to pomeni v okviru navedb in dokaznih predlogov tožnika v njegovi prošnji za BPP. Skladno z načelom zaslišanja stranke v upravnem postopku mora organ stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Vendar pa sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa zadeve ugotavlja, da tožnik v svoji prošnji za dodelitev BPP ni podal nobenih navedb oziroma predlagal dokazov glede svoje izobrazbe oziroma osebnih okoliščin, ki jih navaja v tožbi. Organ za BPP je tako v izpodbijani odločbi odločil na podlagi navedb in dokazov, ki jih je v vlogi navedel oziroma predložil tožnik ter na podlagi podatkov zadevnega kazenskega spisa, ki ga je pribavil in vpogledal po uradni dolžnosti. Po povedanem po presoji sodišča tožbeni ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve načela zaslišanja stranke ni utemeljen. Pri tem je, glede na tožbene navedbe, treba izpostaviti, da je organ za BPP v izpodbijani odločbi presodil tožnikove osebne okoliščine, in sicer ob upoštevanju podatkov, s katerimi je razpolagal (navedbe v njegovi prošnji za BPP ter podatki zadevnega kazenskega spisa).

Z izpodbijano odločbo pa po presoji sodišča tudi ni bilo poseženo v ustavne pravice tožnika iz 22. in 29. člena Ustave RS. Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave RS. Način njihovega uresničevanja je zaradi narave obravnavanih pravic predpisan z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Ko gre za pravico do obrambe z zagovornikom, Ustava RS brezplačnega zagovornika ne zagotavlja oziroma ga ne zagotavlja brezpogojno. Enako tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 6. členu vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. BPP v kazenskem postopku se (zunaj primerov iz 70. člena ZKP) zagotavlja po določbah ZBPP, če le-ta ni v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti. Določba je po presoji sodišča vsebinsko skladna z določbo točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj dodelitev BPP (brezplačnega zagovornika) pogojuje z interesom pravičnosti. Neskladnosti 24. člena ZBPP z Ustavo RS in EKČP pa tudi tožnik ne zatrjuje. Kolikor meni, da je pošten postopek zagotovljen le v primeru strokovne obrambe z zagovornikom, pa po mnenju sodišča nima prav. Takšno stališče bi namreč, ob izpolnitvi finančnega pogoja za dodelitev BPP, pomenilo obvezno zagotovitev brezplačnega zagovornika v vseh zadevah, za kar pa po presoji sodišča v ustavnih določbah in določbah EKČP ni podlage.

V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbi Upravnega sodišča I U 1704/2011 in I U 598/2012 sodišče pojasnjuje, da se le-ti nanašata na drugačno dejansko stanje, kot obravnavana zadeva. Sodba I U 1482/2010, na katero se prav tako sklicuje tožnik v tožbi, pa se nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje, kot obravnavana zadeva.

V zvezi z navedbo, da je v tej zadevi šlo za nujno BPP, kar je tožnik tudi označil na svoji prošnji, pa sodišče pojasnjuje, da je organ za BPP o njegovi prošnji odločil 15. 11. 2012, torej še pred razpisanim narokom v zadevni kazenski zadevi, sicer pa v tej zadevi pogoji za nujno BPP po 36. členu ZBPP niti niso izpolnjeni. Po določbi 36. člena ZBPP se namreč nujna BPP dodeli, če je to potrebno, ker bi prosilec sicer zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zato izgubil pravico opraviti to dejanje.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker aktivnost zagovornika v konkretnem kazenskem postopku ni relevantna za dodelitev BPP in je organ za BPP pri odločitvi v izpodbijani odločbi tudi ni upošteval, sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da opravi glavno obravnavo ter s tem v zvezi zasliši vse tri soobdolžene.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.