Jedro

Prejemnik postane nepošten v trenutku, ko prejme obvestilo o vloženi reviziji in o tem, da bo plačnik v primeru razveljavitve pravnomočne sodne odločbe, na podlagi katere je bilo opravljeno plačilo, le-to zahteval nazaj. Ker gre pri določbi tretjega odstavka 190. člena OZ za obogatitveni zahtevek, je pri tovrstnih zahtevkih torej bistveno, ali prejemnik (toženec) še vedno ima prejeti denar oziroma kakšno nadomestno korist, če je prejeti denar porabil. Če je prejemnik prejeti denar porabil tako, da od njega nima več niti nadomestne koristi, čeprav se je zavedal (ali bi se moral zavedati) možnosti, da bo moral denar vrniti, je ravnal nepošteno in se na določbo 195. člena OZ ne more sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške odgovora na pritožbo v višini 3,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Postopek v tej zadevi se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave zneska v višini 14.190,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2020 dalje do dne plačila. Po tem, ko je toženec vložil ugovor zoper izdani sklep o izvršbi, je sodišče izdani sklep o izvršbi razveljavilo in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločilo Okrajno sodišče v Žalcu v pravdnem postopku.

Tožnica je v tožbeni podlagi zatrjevala, da je tožencu dne 28. 5. 2018 na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu P 122/2017 z dne 13. 11. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 68/2018 z dne 5. 4. 2018 v izogib prisilni izvršbi plačala skupaj znesek v višini 12.347,46 EUR, ki predstavlja glavnico dosojene odškodnine in pravdnih stroškov skupaj z nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedla je, da je toženca ob plačilu obvestila, da je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo ter da bo od njega, če bo z revizijo uspela, terjala vračilo plačanega zneska. Zaključila je, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019 ugodilo njeni reviziji in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je njeni pritožbi ugodilo ter tožbeni zahtevek toženca v celoti zavrnilo, s čimer je odpadla pravna podlaga za plačilo tega zneska.

Za znesek v višini 1.842,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožnica delno umaknila tožbo. Pojasnila je, da gre za znesek pravdnih, pritožbenih in revizijskih stroškov, ki jih je tožencu v plačilo naložilo že Vrhovno sodišče z zgoraj citirano sodbo. Toženec z delnim umikom tožbe ni soglašal. 2. Toženec je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah priznal, da mu je tožnica dne 28. 5. 2018 plačala znesek v višini 12.347,46 EUR na podlagi zgoraj navedene pravnomočne sodbe. Zahtevku se je upiral z navedbo, da je tožnica predlog za izvršbo vložila na podlagi listine, ki ne predstavlja t. i. verodostojne listine, in da tožba ni sklepčna. Postavil se je na stališče, da je tožnica omenjeni znesek plačala prostovoljno, ker je ob plačilu vedela, da bo zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo, in ker bi tudi sicer lahko v izvršbi predlagala njen odlog. Ugovarjal je obrestnemu delu zahtevka, ker je po njegovih trditvah tožnica svoj "regresni zahtevek" uveljavila šele dne 21. 7. 2021. 3. Sodišče prve stopnje je zahtevek zaradi plačila 12.347,46 EUR presojalo na podlagi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ).1 Zaključilo je, da je s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019 odpadla podlaga za plačilo zneska v višini 12.347,46 EUR, zato je tožencu s sodbo naložilo vračilo tega zneska. O obrestnem delu zahtevka je odločalo na podlagi 193. člena OZ2 in tožencu naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od izvršljivosti sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, torej od 2. 1. 2020 dalje (I. točka sodbe). Tožencu je naložilo plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov (II., III., IV. in V. točka izreka sodbe).

Ker je o zahtevku v višini 1.842,82 EUR z učinkom pravnomočno razsojene stvari odločilo že Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019, je ta del zahtevka zavrglo (I. točka izreka sklepa).

**Povzetek toženčevih pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:**

4. Toženec sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre za prostovoljno plačilo v smislu določbe 191. člena OZ, ker je tožnica vedela, da bo zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo. Tožnica plačanega zneska zato ne more zahtevati nazaj in je sodišče prve stopnje napačno uporabilo navedeno določbo ter napačno ugotovilo, da tožnica zneska ni poravnala prostovoljno. Razlaga sodišča, da ne gre za prostovoljno plačilo, ker bi lahko toženec kadarkoli zahteval prisilno izvršbo, je povsem hipotetična, saj do takšne situacije ni prišlo. Tožnica je imela za to, da tega zneska tožencu ne bi plačala, utemeljen razlog v vložitvi revizije, saj bi lahko zaradi tega v primeru prisilne izvršbe zahtevala odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je odločitev glede morebitnega odloga izvršbe nedopustno prejudiciralo. Ne glede na to je bistveno le, da do prisilne izterjave sploh ni prišlo.

Sodišče prve stopnje je napačno kot priznano štelo tožničino trditev, da je toženca obvestila o vložitvi reviziji in da bo od njega terjala vračilo plačanega zneska, če bo z revizijo uspela. Iz njegovih navedb po prepričanju pritožbe namreč izhaja nasprotovanje vsem navedbam oziroma njegov namen zanikanja. Presoja, da je bil toženec nepošten, je zato napačna, enako pa posledično velja tudi za odločitev glede plačila zakonskih zamudnih obresti, ki po toženčevem stališču ne morejo teči od dne izvršljivosti odločbe revizijskega sodišča. Glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti je tudi sicer podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj je v izreku navedeno, da obresti tečejo od 21. 7. 2021, v razlogih sodbe pa od 2. 1. 2020. Toženec je v pritožbi vztrajal, da tožba ni sklepčna zaradi neskladja med navedbami in predloženimi dokazi. Navedel je, da se do takšnih navedb ni mogel opredeliti. Dopolnjene navedbe tožnice iz vloge z dne 6. 6. 2022 so glede zakonskih zamudnih obresti v nasprotju s predhodnimi navedbami in v nasprotju z dokazi v spisu. Ker sodišče ni upoštevalo toženčevega ugovora sklepčnosti, je zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje.

V zaključku je toženec navedel, da tožnica predloga za izvršbo ni vložila na podlagi listine, ki bi po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predstavljala verodostojno listino, česar pa tožnica ne more sanirati kasneje v pravdnem postopku. Odločitev o pravdnih stroških je toženec izpodbijal zaradi napačne odločitve sodišča prve stopnje o zahtevku.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotovala vsem pritožbenim navedbam. Po njenem je v konkretnem primeru vprašanje (ne)dobrovenosti toženca za presojo povsem nepomembno, saj toženec sploh ni zatrjeval, da bi prejeti denar v dobri veri porabil. **Presoja pritožbenih navedb:**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica tožencu dne 28. 5. 2018 na podlagi pravnomočne sodne odločbe plačala znesek odškodnine in pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 12.347,46 EUR, česar toženec v pritožbi ne izpodbija. Prav tako toženec ne izpodbija, da je bila pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je bilo opravljeno to plačilo, v revizijskem postopku kasneje spremenjena, toženčev zahtevek pa v celoti pravnomočno zavrnjen.

Ob tako ugotovljenih (in neizpodbijanih) dejstvih je sodišče prve stopnje utemeljenost postavljenega zahtevka pravilno presojalo po pravilu o neupravičeni obogatitvi na podlagi določbe tretjega odstavka 190. člena OZ. Omenjeno pravilo določa obveznost vračila prejete izpolnitve oziroma nadomestitve njene vrednosti, če je pravna podlaga za plačilo kasneje odpadla (kondikcijski zahtevek).

8. Toženčevo pritožbeno stališče, da je šlo ob zgoraj ugotovljenih dejstvih za prostovoljno plačilo v smislu določb 191. člena OZ3 in da tožnica zato plačanega ne more zahtevati nazaj, je materialnopravno zgrešeno. Toženec prostovoljnost plačila utemeljuje s trditvami, (-) da tožnica je zoper pravnomočno sodbo vložila izredno pravno sredstvo in da zato plačilo ni bilo nujno potrebno, (-) da tudi sicer toženec zoper tožnico ni sprožil prisilne izvršbe in zato ne drži, da je bila tožnica v plačilo prisiljena zaradi nevarnosti izvršbe, (-) in da bi tožnica v morebitni izvršbi lahko izposlovala odlog izvršbe.

Že iz jezikovne razlage določbe 191. člena OZ izhaja, da omejena določba zajema zgolj primere, ko nekdo nekaj plača ob subjektivnem zavedanju, da tega ni dolžan4, in ne primerov, ko gre za plačilo, opravljeno na podlagi pravnomočne sodne odločbe, zoper katero stranka obenem vloži revizijo, kakor je povsem jasno in pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Sodna praksa se je že izrekla, da je položaj osebe, ki je opravila prostovoljno plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, povsem primerljiv položaju dolžnika v izvršbi, zoper katerega je bila opravljena prisilna izvršba, vendar je bil izvršilni naslov kasneje razveljavljen. Dolžnik bi imel namreč v primeru prisilne izvršbe kondikcijski zahtevek, ki bi ga lahko uveljavljal bodisi z nasprotno izvršbo na podlagi 67. člena ZIZ ali pa s tožbo v pravdnem postopku.5 Plačilo, ki ga je tožnica opravila na podlagi pravnomočne sodne odločbe z namenom, da se izogne morebitni prisilni izterjavi, zato ne ustreza pojmu prostovoljnega plačila iz 191. člena OZ (volenti non fit iniuira).

9. Pri zaključku, ali je šlo ob zgoraj ugotovljenih dejstvih za prostovoljno plačilo v smislu določbe 191. člena OZ, gre za materialnopravno in ne dejansko vprašanje. Pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je sodišče pripeljalo do takšnega zaključka, je povsem prazno in s tem neutemeljeno. Zgoraj ugotovljenega dejstva (plačilo na podlagi pravnomočne sodbe), ki je sodišče prve stopnje pravilno pripeljalo do sklepa, da ni šlo za prostovoljno plačilo, toženec sploh ne izpodbija.

Kot je bilo že pojasnjeno, so za sklep, ali je šlo za plačilo v smislu 191. člena OZ, povsem nepomembne trditve toženke, da je tožnica ob plačilu zoper pravnomočno sodbo, na podlagi katere je opravila plačilo, vložila revizijo. Povsem nepomembno je tudi, da toženec ob plačilu še ni sprožil prisilne izvršbe in vprašanje, ali bi tožnica v primeru prisilne izvršbe izposlovala odlog po določbah ZIZ. Za zaključek, da ni šlo za prostovoljno plačilo v pomenu določbe 191. člena OZ, povsem zadostuje ugotovitev, da je šlo za plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, zoper katero je tožnica ob plačilu vložila revizijo. Pritožbeno sodišče glede teh vprašanj pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje.

10. Če je kasneje odpadla pravna podlaga za plačilo odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti (tretji odstavek 190. člena OZ), se lahko prejemnik plačila kondikcijskemu zahtevku uspešno upre, če je bil pošten v smislu določbe 195. člena OZ.6 Skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 30. 6. 2004 je prejemnik plačila pošten, če se glede na okoliščine primera ne zaveda in se ne more zavedati možnosti, da je prejel plačilo, ki mu ga plačnik ne dolguje. Prav tako se prejemnik vrnitvi prejetega ne more upirati, če še ima tisto, kar mu je bilo plačano ali kakšno drugo nadomestno korist. Skladno s tem pravnim mnenjem in sodno prakso7 postane prejemnik nepošten v trenutku, ko prejme obvestilo o vloženi reviziji in o tem, da bo plačnik v primeru razveljavitve pravnomočne sodne odločbe, na podlagi katere je bilo opravljeno plačilo, le-to zahteval nazaj. Ker gre pri določbi tretjega odstavka 190. člena OZ za obogatitveni zahtevek, je pri tovrstnih zahtevkih torej bistveno, ali prejemnik (toženec) še vedno ima prejeti denar oziroma kakšno nadomestno korist, če je prejeti denar porabil. Če je prejemnik prejeti denar porabil tako, da od njega nima več niti nadomestne koristi, čeprav se je zavedal (ali bi se moral zavedati) možnosti, da bo moral denar vrniti, je ravnal nepošteno in se na določbo 195. člena OZ ne more sklicevati.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec ob prejemu plačila ni bil pošten v smislu navedene določbe, ker ga je tožnica ob plačilu obvestila, da je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo in da bo v primeru, če bo z njo uspela, plačano zahtevala nazaj. Pritožba takšen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje izpodbija, vendar tožnica v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da toženec v pravdi sploh ni zatrjeval, da nima več denarja, ki ga je prejel od tožnice na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ali kakšne nadomestne koristi od prejetega plačila. Ob ugotovljenih dejstvih in ugovorih je vprašanje toženčeve poštenosti po določbi 195. člena OZ za presojo utemeljenosti zahtevka torej nepomembno in se sodišču prve stopnje do tega niti ne bi bilo treba opredeljevati.

11. Ne glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženec ob prejemu plačila s strani tožnice ni bil pošten v smislu določbe 195. člena OZ. Ob zgoraj izpostavljenih materialnopravnih izhodiščih do takšnega sklepa namreč privede dejanska ugotovitev, da je tožnica ob plačilu toženca obvestila, da je zoper sodbo vložila revizijo in da bo plačano zahtevala nazaj, če bo z njo uspela. To pomeni, da je zahtevek zaradi njegove nepoštenosti utemeljen tudi, če je toženec prejeti denar porabil in od njega nima nobene druge nadomestne koristi. Pritožbeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava pri presoji toženčeve poštenosti torej ni utemeljeno.

Toženec v pritožbi navaja, da je pritožbeno sodišče zmotno štelo, da je zgoraj izpostavljeno dejstvo ostalo neprerekano in s tem tudi nesporno (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Kršitev omenjene določbe postopka je relativnega značaja, zato bi moral toženec v pritožbi konkretno in obrazloženo navesti, s katero navedbo je prerekal omenjeno dejstvo in v kateri vlogi, česar pa ni storil, zato pritožbeno sodišče pritožbenega preizkusa niti ne more opraviti. Tudi sicer po pregledu navedb obeh strank pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec tožničine trditve glede obvestila o vložitvi reviziji ob plačilu zneska, ni prerekal, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožničina trditev ostala neprerekana in s tem nesporna, procesno povem pravilna.

12. Pri pritožbenem uveljavljanju absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede datuma, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, je toženec očitno spregledal, da je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom popravilo očitno pisno pomoto. Iz izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom izhaja, da zamudne obresti tečejo od 2. 1. 2020, kar je povsem skladno z razlogi sodbe, zato o navedeni procesni kršitvi ni mogoče govoriti.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je tožba nesklepčna. Glede na pravno podlago tožbenega zahtevka za sklepčnost tožbe povsem zadostujejo trditve, da je tožnica vtoževani znesek plačala na podlagi pravnomočne sodne odločbe in da je bila omenjena odločba v revizijskem postopku spremenjena tako, da je bil toženčev tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Za presojo sklepčnosti, pri kateri gre za uporabo materialnega prava, so nepomembne pritožbene trditve o medsebojni skladnosti navedb in predloženih listin. Trditve o obdobju izračunavanja zakonskih zamudnih obresti prav tako niso nujni element za sklepčnost tožbe. Očitek, da je sodišče prve stopnje pri sklepčnosti tožbe zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje, je posledično neutemeljen.

Pritožba v okviru izpodbijanja sklepčnosti navrže še, da se toženec ni mogel izreči do "neskladnih in nepreverljivih navedb", s čimer povsem nekonkretizirano in neobrazloženo uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ne gre za kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, bi moral toženec navesti, do katere njegove trditve ali pravnega stališča se sodišče prve stopnje ni opredelilo, česar pa ni storil. 14. Sodišče prve stopnje je tožencu že pojasnilo, zakaj so za presojo postavljenega zahtevka nepomembne njegove trditve, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ni verodostojna listina, in se pritožbeno sodišče nanje v izogib ponavljanju sklicuje (15. točka). Po tem, ko izvršilno sodišče izdani sklep o izvršbi razveljavi, mora pravdno sodišče namreč o utemeljenosti postavljenega zahtevka presojati izključno glede na relevantno pravno podlago, podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa je v okviru te presoje povsem nepomembna.

15. Tudi odločitev o obrestnem delu je materialnopravno pravilna. Sodna praksa revizijskega sodišča8 se je namreč že izrekla, da zakonske zamudne obresti v okoliščinah konkretnega primera skladno z določbo 193. člena OZ tečejo od dne nepoštenosti prejemnika plačila, kar je takrat, ko izve (ali bi moral zvedeti) za odločbo revizijskega sodišča, na podlagi katere mora vrniti neupravičeno prejeto plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo to najkasneje z datumom izvršljivosti sodbe revizijskega sodišča, torej dne 1. 1. 2020. 16. Toženec pravdne stroške izpodbija izključno z razlogi, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti zahtevka, drugih pritožbenih navedb glede odmere stroškov pa ne navaja, zato je pritožba tudi glede pravdnih stroškov neutemeljena.

17. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

**O stroških pritožbenega postopka:**

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

19. Toženec mora na tožnici povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožnica je upravičena do povračila stroškov za poštnino v višini priglašenih 3,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

1 Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). 2 Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). 3 Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). 4 Ko plačnik v svoje prikrajšanje prostovoljno privoli, kar pa je ob plačilu na podlagi pravnomočne sodne odločbe izključeno. 5 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 191/2017. 6 Ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku (195. člen OZ). 7 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 32/2020 in tam navedena sodna praksa. 8 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 32/2020.