Jedro

Dobrovernosti ni, če posestnik ve ali bi moral glede na okoliščine domnevati (vedeti), da stvar pripada drugemu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik kot dobroverni lastniški posestnik pridobil lastninsko pravico na parceli št. 444/8 k.o. X do celote in da se v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini na njegovo ime vknjiži lastninska pravica do celote (I. točka izreka), - tožniku naložilo, da v 15-ih dneh tožencema povrne pravdne stroške v znesku 155,55 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (oboje s stroškovno posledico). Poudarja, da sodišče prve stopnje kljub odločilnosti te okoliščine ni zavzelo stališča glede njegovih trditev v zvezi z menjavo parcel, ki izhaja iz lastnoročnega zapisa na hrbtni strani kupoprodajne pogodbe med J. O. ter A. K. in F. K. Ta zapis v celoti dokazuje njegovo trditev glede dobrovernosti in priposestovanja sporne parcele. V tem delu se sodba ne da preizkusiti. Kljub temu da se je sodišče glede materialnopravne podlage odločitve pravilno sklicevalo na določbe ZTRL, pa je v nadaljevanju obstoj pogojev za priposestvovanje dejansko presojalo po določbah SPZ, saj v obrazložitvi sodbe izrecno navaja določbo 40. člena SPZ. To izhaja iz 7. točke obrazložitve, v kateri sodišče tožniku oporeka dobro vero, češ da že iz tožbenih navedb izhaja, da se je zavedal pomanjkljivosti pravnega posla in da zaradi tega ni moglo priti do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zaključek sodišča o tem, da tožnik ni bil dobroveren, je v nasprotju z listinami v spisu. Slednje ni ocenjevalo predloženih dokazov in ravnalo v skladu z 8. členom ZPP. 28. člen ZTRL ima drugačno dikcijo, kot izhaja iz 6. točke obrazložitve. Sodišče je svojo odločitev dejansko oprlo na 43. člen SPZ. Sam je v tožbi res navedel, da na podlagi menjalne pogodbe vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, hkrati pa, da je bil vse do leta 2014 prepričan, da je zadeva urejena. Da temu ni tako, mu je pojasnil geometer, katerega zaslišanje je predlagal. Očitek sodišča tožniku, da pomanjkanje poznavanja prava ne opravičuje dobrovernosti, je neutemeljen. V tožbi je pojasnil razloge, zaradi katerih sta s pokojnim J. O. pri Geodetski upravi naročila odmero parcel na določenem območju, in sicer da bodo novo nastale parcele v velikosti, ki bo zadoščala za gradnjo individualnih stanovanjskih hiš. Sporna parcela 444/8 k.o. X ima obliko trikotnika in v naravi predstavlja nadaljevanje parcele 427/1 k.o. X, ki se prav zaradi sporne parcele zaključi kot pravokotnik in pomeni zaključeno celoto ter kot celota novo nastalo gradbeno parcelo. Na meji med parcelama 444/8 in 444/4 k.o. X je že od nastanka prvo navedene parcele zasajena živa meja, ki obe parceli ločuje. To je razvidno iz skice, sam pa je predlagal tudi ogled na kraju samem, kar je sodišče zavrnilo. Podpisal je menjalno pogodbo (dokument napisan na roke) in na njeni podlagi od leta 1980 dalje sporno parcelo neovirano užival v prepričanju, da je njegova last. Upravičeno je smatral, da je menjava v celoti izvedena že na podlagi geodetske odmere in ker je bila menjalna pogodba za obe parceli tudi realizirana. Zato je bil v dobri veri. Teh odločilnih dejstev sodišče ni upoštevalo. Vpisa v zemljiško knjigo ni mogel izvesti, ker laično zapisana pogodba ni sposobna za vpis v zemljiško knjigo in ne ker pogodba ne bi bila veljavno sklenjena. Poudarja, da je bil glede na geometrsko odmero in glede na dejansko zamenjani parceli prepričan, da je zadeva urejena, to pa vse do trenutka, ko ga je na dejstvo, da ni vpisan v zemljiški knjigi, opozoril geometer. Utemeljeno je menil, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice. Od leta 1980 ni bilo nobene reakcije kogarkoli, ki bi uveljavljal ali zatrjeval lastninsko pravico na sporni parceli. Tudi sosedje so ga obravnavali kot lastnika. Njegova zmota je tako opravičljiva.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku, s katerim tožnik uveljavlja ugotovitev, da je lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 444/8 k.o. X pridobil na podlagi priposestvovanja (s hkratno zahtevo, da se ta na njegovo ime vpiše v zemljiško knjigo).

6. Pogoje za priposestvovanje lastninske pravice je v relevantnem obdobju urejal ZTRL.1 V skladu z njim pridobi dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku desetih let, dobroverni posestnik nepremične stvari pa po poteku dvajsetih let (glej drugi in četrti odstavek 28. člena ZTRL2). Posest pa je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi II Ips 377/2011 z dne 4. 9. 2014, slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za to njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi opravičljiva. Dobrovernosti torej ni, če posestnik ve ali bi moral glede na okoliščine domnevati (vedeti),3 da stvar pripada drugemu.4

7. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožnikovega zahtevka obravnavalo ob upoštevanju pravih materialnopravnih izhodišč, svojo odločitev pa oprlo na ključna pravno-relevantna dejstva. V tem okviru je opravilo celovito presojo, ki jo je tudi podprlo s prepričljivimi argumenti, zaradi česar ji to sodišče v celoti pritrjuje.

8. Prej omenjeno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da (že) iz tožbenih trditev izhaja, da niso izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje. Izostala naj bi namreč že tožnikova dobra vera, da je lastninsko pravico (na parceli št. 444/8 k.o. X) pridobil na pravno-poslovni podlagi oziroma (konkretno) na podlagi menjalne pogodbe, ki naj bi jo dne 23. 4. 1980 sklenil z J. O. Utemeljeno je izpostavilo (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da iz tožbenih trditev5 jasno izhaja, da se je tožnik zavedal, da je pravni posel, s katerim naj bi se prenašala lastninska pravica na sporni nepremičnini, pomanjkljiv in da zaradi teh pomanjkljivosti ni moglo priti do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo,6 kot tudi, da se je zavedal, da iz tega razloga lastninske pravice na predmetni nepremičnini ni pridobil. Poleg tega je sodišče prve stopnje nadalje pravilno poudarilo tudi, da ugotovitev o pomanjkanju dobre vere tožnika dodatno potrjuje okoliščina, da je bil slednji kot stranka skupaj z J. O. udeležen pri (drugem) pravno-poslovnem prenosu lastninske pravice7 (glej kupoprodajno pogodbo v prilogi A6). Tudi ta namreč kaže na to, da so mu bili pogoji za pravno-poslovni prenos lastninske pravice na nepremičnini znani, oziroma da se je zavedal, da zgolj na podlagi dogovora o menjavi zemljišč lastninske pravice ni mogel pridobiti. Iz omenjenih razlogov je tožnikovo pritožbeno izpostavljanje, da je menjalno pogodbo sklenil z zemljiškoknjižnim lastnikom predmetne parcele, na podlagi katere je le-to v letu 1980 dobil tudi v posest, nebistveno,8 pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo („zavzelo stališča“) do zapisa menjalne pogodbe (in da se zato odločitve ne da preizkusiti), pa neutemeljen. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da ni bila sklenjena menjalna pogodba (oziroma dogovor o menjavi). Zato okoliščina vsebine (menjalne) pogodbe (oziroma zapisa o njej) za presojo pravilnosti razlogov, zaradi katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo, tudi ni bistvena.

9. Drži sicer, da je tožnik v postopku trdil (tudi), da je za omenjeno pomanjkljivost pravnega posla izvedel šele kasneje.9 Vendar je trditve v tej smeri podal (in z njimi spremenil prej omenjene (in s strani sodišča prve stopnje izpostavljene) navedbe) šele kot odgovor na konkreten ugovor tožencev, da glede na na trditve, ki jih je slednji sam podal, pogoj tožnikove dobrovernosti ni izpolnjen. Zato je moč spremenjene tožnikove navedbe razumeti (zgolj) kot obrambno (taktično) sredstvo, ki mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. V tem kontekstu10 je potrebno razumeti prav tako njegovo kasnejše v postopku na prvi stopnji podano utemeljevanje11 (ki ga ponavlja tudi v pritožbi) svoje dobre vere z okoliščino izvedene geodetske odmere. Tudi to navajanje zato pomisleka v pravilnost ključnih ugotovitev in na njih sprejetih zaključkov sodišča prve stopnje ne poraja. Iz omenjenih razlogov oziroma ker posledično dokazni postopek v navedeni smeri ni bil potreben, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožnikove dokazne predloge (v pritožbi izrecno navaja ogled na kraju samem in zaslišanje geometra).

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP12). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami. 2 Pritožnik v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje na mesto na vsebino 28. člena ZTLR svojo odločitev dejansko oprlo na določbo 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami). A tudi če bi bilo to res (pa kot rečeno, ni), pritožba ne uspe pojasniti, zakaj naj bi bili posledično napačni glavni zaključki sodišča prve stopnje oziroma sama izpodbijana odločitev. 3 Kar pomeni, da njegova zmota ni opravičljiva. 4 Glej VSL sodbo I Cp 2904/2009 z dne 28. 10. 2009 kot tudi M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 263, 265. 5 Glej tretji odstavek na 3. strani tožbe. 6 V skladu s 33. členom ZTLR je bilo moč na podlagi pravnega posla lastninsko pravico na nepremičnini pridobiti z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način. Torej za pravno-poslovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) je bil potreben obstoj veljavnega zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiško-knjižnega dovolila) ter vpis v zemljiško knjigo. Okoliščina, da sedaj SPZ v svojem 40. členu te pogoje (na opisani način) natančneje opredeljuje, ne pomeni, da v relevantnem obdobju niso obstajali, in še manj da je sodišče prve stopnje (kot to neutemeljeno navaja pritožnik) obstoj pogojev za priposestvovanje presojalo po določbah SPZ. A tudi če bi bilo to res (pa kot rečeno, ni), pritožba tudi v tem oziru (glej opombo št. 2) ne uspe pojasniti, zakaj naj bi bili posledično napačni glavni zaključki sodišča prve stopnje oziroma sama izpodbijana odločitev. 7 Kar je sam opisal v tožbi. 8 To velja tudi za omenjanje razlogov, zaradi katerih naj bi do menjave prišlo oziroma pojasnjevanje, da predstavlja predmetna parcela skupaj z njegovo parcelo 427/1 k.o. X zaključeno celoto (ker ta okoliščina za odločitev ni bistvena, tudi ni bilo nobene potrebe, da se zaradi njenega ugotavljanja opravi ogled, kot se to sicer navaja v pritožbi). 9 V prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2015 je navedel, da je šele pri popisu nepremičnin po GURS izvedel, da v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, do česar naj bi (kot je moč razbrati iz ostalih njegovih navajanj) prišlo v letu 2012. Sedaj v pritožbi pa trdi, da je bilo to v letu 2014, ko ga je o tem poučil geometer ob priliki določitve meje na nekem drugem zemljišču. 10 Trditev prilagojenih teku (razvoju) predmetnega postopka. 11 Glej predvsem pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2015. 12 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.