Jedro

Sodišče je upoštevalo celotno ustvarjeno premoženje, torej tudi osebni avtomobil in nepremičnino v Republiki Hrvaški, saj je skupno premoženje celota in ga je tako treba skupaj upoštevati in vrednotiti, in ne le stanovanjsko hišo v G., na kateri je tožnica uveljavljala večji delež. Od načela pravne enovitosti skupnega premoženja je mogoče odstopiti le v izjemnih primerih, npr. če je tak sporazum zakoncev ali če je kdo od zakoncev v skupno premoženje vložil pomemben delež posebnega premoženja. To se v obravnavanem primeru ni zgodilo, saj sta zakonca v pogodbi za nakup hiše izrecno navedla, da sta njuna deleža 1/2 za vsakega od zakoncev (čeprav sta bila prodajalca lastnika v različnih deležih). Hišo sta kupila leta 1992, ko je njuna zakonska skupnost trajala, ko se toženec ni izobraževal in je imel višjo plačo od tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je njen delež 3/4, toženčev pa 1/4 na delu skupnega premoženja, to je na stanovanjski hiši v G., ki leži na parc. št. 282/20, vpisani v vl. št. 899 k.o. ..., v zemljiški knjigi v G. Po tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje to zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna prvostopenjska sodba, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja kršitve iz 1., 2. in 3. točke 370. člena ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi in ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku ali vsaj do ugotovitve tožničnega deleža 5/8 nepremičnine ter temu ustrezno spremeni odločitev o pravdnih stroških, glede revizijskih stroškov pa želi povrnitev od toženca. V obrazložitvi navaja absolutno bistveno kršitev določb ZPP po prvem odstavku in po 14. točki drugega odstavka 339. člena, češ da je nasprotje med izrekom in razlogi sodb ter izvedenimi dokazi. Pri tem skoraj dobesedno ponavlja očitke, ki jih je uveljavljala že v pritožbi in na katere je že odgovorilo drugostopenjsko sodišče. Sodišču prve stopnje očita, da ugotavlja, da se upošteva celovit odnos do skupnega premoženja, družine, gospodinjstva, dela na sploh in do neposrednega dela pri pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja, nato pa se tega ne drži. Trdi, da ona ni izpovedala, da bi toženec do otrokovega rojstva enakovredno opravljal gospodinjska dela in da sodišče ni upoštevalo otrokove bolezni po toženčevi odselitvi iz skupne hiše. Po njenem sodišče ni opredelilo pojma hišnih del in ni upoštevalo, da je tako imenovanih ženskih hišnih del več in so vsakodnevna, moških pa je manj in so občasne narave. Zato meni, da so prva pomembnejša. Sodiščema zameri, da nista upoštevali dodatnega bremena tožnice zaradi toženčevega izobraževanja in da je s pomočjo izobrazbe res dobival večjo plačo, pa je tedaj zakonska zveza že razpadla. Pri tem sodišči celo ugotavljata, da je toženec zaradi pomanjkanja časa manj sodeloval pri delih v gospodinjstvu. Tožnica še poudarja, da je imela v letih od 1984 do 1989 veliko višjo plačo od toženca in se je tedaj ustvarila glavnina premoženja, on pa je imel samo malo višjo plačo od leta 1991 do konca leta 1994. Pri tem je protispisna trditev, da bi imel toženec leta 1989 višjo plačo. V zvezi s prispevki sorodnikov revizija napada, da sodišči nista upoštevali večjega prispevka tožničinih sorodnikov, ki sta ga ugotovili. Huduje se, ker sodišče ni verjelo, da bi njen oče prispeval 10.000 nemških mark, upoštevalo pa je vnaprejšnje plačilo za toženčevo delo pri njegovem očetu. Poudarja, da sta pri toženčevem očetu delala oba, tožnica poleg rednega dela. Po njenem je bil tudi premalo upoštevan denarni prispevek njene babice M. S. Na koncu še trdi, da je protisloven zaključek sodišča, da tožnica ni prispevala k pridobitvi skupnega premoženja več kot toženec, saj sodišče v utemeljitvi sodbe samo navaja, v katerih elementih je bil njen prispevek večji od prispevka toženca. Iz tega izhaja, da sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava, ker je dokazala svoj večji prispevek in izpodbila zakonsko domnevo o enakosti skupnega premoženja (59. člen ZZZDR). Več je prispevala zlasti z delom v gospodinjstvu, s tem, da je toženca podpirala pri šolanju in da ga je preživljala, ko je služil vojaški rok in ko ni bil zaposlen, ter s tem, da je veliko več zaslužila. Nasprotno pa toženec nje ni podpiral in ji ni pomagal. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 90/05) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3. Revizija ni utemeljena.

Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodni odločbi, torej potem, ko je že izčrpana ustavna pravica do pravnega sredstva. Zato je omejeno in je dovoljeno le zaradi kršitev procesnega ali materialnega prava, ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tiste ugovore v tožničini reviziji, ki zadevajo vrednotenje izvedenih dokazov, torej se nanašajo na dejansko stanje. Te je tožnica že uveljavljala v pritožbi in sodišče druge stopnje je nanje izčrpno odgovorilo (na primer o tožničini izpovedi, da je toženec do otrokovega rojstva enakovredno opravljal gospodinjska dela, da sodišči nista verjeli, da je tožničin oče prispeval za nakup stanovanja v Š. 10.000 nemških mark ipd.).

Tudi očitka o relativni bistveni kršitvi ZPP revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker ga tožnica niti v pritožbi, niti v reviziji ni pojasnila, sodišče pa preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni, saj je sodišče prve stopnje v utemeljitvi sodbe skrbno pojasnilo, kako je ocenilo izvedene dokaze, kaj je komu verjelo in česa ne. Morebitne dvome je razjasnilo še sodišče druge stopnje, ki je odgovorilo na vse pritožbene ugovore. Očitek, češ da sta sodišči v nasprotju z listinami ocenili, da bi imel toženec leta 1989 višjo plačo, ni resničen, ker tega sodišče prve stopnje ni zapisalo. Na 13. strani je zapisalo le, da tožnica v letu 1989 ni imela višje plače od toženca, kar je razumljivo, saj je tedaj višina njene plače precej nihala. Pa tudi če bi to zapisalo, za presojo deleža na skupnem premoženju ne bi bilo odločilno. Tako kot je pojasnilo sodišče druge stopnje na 4. strani utemeljitve sodbe, je pomembno, da je imela tožnica višjo plačo do leta 1991, odtlej pa toženec, pa še to je relativno, ker pridobivanje skupnega premoženja ni odvisno od matematičnega preračunavanja višine plače, temveč od presoje različnih prispevkov v celotnem obdobju skupnega življenja v zakonski zvezi. Tudi poudarjanje tožnice, češ da toženec ni pridobival denarja tedaj, ko ni bil zaposlen in ko je bil na služenju vojaškega roka ni bistveno, ker je bilo to kmalu po poroki, ko še nista pridobivala skupnega premoženja in je bilo v primerjavi s trajanjem zakonske zveze časovno kratko obdobje. Revizijski očitek, češ da je tožnica tedaj preživljala toženca ni resničen, saj ga v vojski ni preživljala, sama pa je brezplačno živela pri toženčevih starših.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89-64/01) je v 51. členu določal, da je skupno premoženje tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da sta stranki skupaj živeli in delali od poroke leta 1983 do začetka razpada skupnosti leta 1994 in toženčeve odselitve 1995. Pravilno je tudi upoštevalo celotno premoženje, ki sta ga ustvarili, torej tudi osebni avtomobil in nepremičnino v ... v Republiki Hrvaški, saj je skupno premoženje celota in ga je tako treba skupaj upoštevati in vrednotiti, in ne le stanovanjsko hišo v G., na kateri je tožnica uveljavljala večji delež. Od načela pravne enovitosti skupnega premoženja je mogoče odstopiti le v izjemnih primerih, npr. če je tak sporazum zakoncev ali če je kdo od zakoncev v skupno premoženje vložil pomemben delež posebnega premoženja. To se v obravnavanem primeru ni zgodilo, saj sta zakonca v pogodbi za nakup hiše izrecno navedla, da sta njuna deleža 1/2 za vsakega od zakoncev (čeprav sta bila prodajalca lastnika v različnih deležih). Hišo sta kupila leta 1992, ki je njuna zakonska skupnost trajala, ko se toženec ni izobraževal in je imel višjo plačo od tožnice. Sodišči prve in druge stopnje sta pri tem še ugotovili, da sta zakonca kupnino pridobila predvsem z delom, svojim zaslužkom in pomočjo sorodnikov. Zato niti ni bilo potrebno natančno ugotavljanje, koliko je kdo zaslužil v različnih obdobjih, katera dela je pretežno opravljal in kako sta zakonca postopoma pridobivala premoženje s tem, da sta kupovala in obnavljala stanovanji, v katerih sta vmes živela, ter z nakupom in prodajo parcele, različnih avtomobilov in avto-prikolice. Zadošča, da sta oba prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja, saj sta oba skrbela za dom in družino.

Ker torej tožnici ni uspelo dokazati, da bi bil njen prispevek pri nakupu hiše tako izjemen in tolikšen, da bi opravičeval izjemo od zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, ki je zapisana v prvem odstavku 59. člena ZZZDR, in to zlasti ne v času od nakupa (ko sta v pogodbi sporazumno navedla enaka deleža na skupnem premoženju) do razpada zakonske skupnosti, sta sodišči pravilno odločili, da se bo tudi ta nepremičnina delila v enakih deležih, tako kot vse njuno skupno premoženje. Zato revizija ni utemeljena in jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.

Ker tožnica z revizijo ni uspela, ni bilo razloga za spremembo odločitve o pravdnih stroških, niti za to, da bi ji moral toženec povrniti stroške revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).