Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da je policija po tožnikovi prijavi napada naredila zapisnik in se odzvala po svojih pravilih. Tožnik je kmalu nato zapustil državo in odšel v Francijo ter se ni prepričal o nadaljevanju policijskega postopka in razpletu policijske preiskave. Iz teh dejstev je tožena stranka (utemeljeno) zaključila, da tožnik ne more uspešno uveljavljati, da mu policija BiH ni nudila ustrezne zaščite. Glede na navedeno napad, katerega žrtev naj bi bil tožnik leta 2013, tudi če bi bil prepričljivo, verodostojno in skladno opisan, ne bi mogel predstavljati razloga za priznanje mednarodne zaščite, saj tožnik ni dokazal, da mu izvorna država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri presoji upravičenosti do priznanja statusa begunca je ugotovila, da tožnik ni predložil nobene listinske dokumentacije, ki bi potrjevala dogodke, zaradi katerih naj bi zapustil Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH), in da je v njegovi izpovedbi prišlo do pomembnih nasprotij glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil to državo.

2. Ugotovila je tudi, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj po prihodu v Republiko Slovenijo, ampak šele po dveh mesecih. Njegovo pojasnilo, da je do tega prišlo, ker je sestri pomagal reševati težave v zakonu, je po presoji tožene stranke nesprejemljivo, zato je sprejela stališče, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je bilo mogoče. 3. V zvezi z dogodki, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, je tožena stranka primerjala njegove izpovedbe ob podaji prve1 in druge prošnje za mednarodno zaščito ter na osebnem razgovoru. Ugotovila je, da so tožnikove izjave medsebojno neskladne v treh ključnih elementih - glede dokumentov, ki jih je urejal na dan napada, glede obiska pri zdravniku in glede prijave policiji. Glede dokumentov je na prvem razgovoru trdil, da si je tistega dne v Tuzli urejal potni list, ki so ga napadalci uničili, in ga je ob prijavi pustil na policiji, na drugem razgovoru pa, da je tistega dne urejal potni list in osebno izkaznico in da sta bila oba dokumenta v napadu uničena, saj so ju napadalci raztrgali. V zvezi s prijavo policiji je ob vložitvi druge prošnje navedel, da je bila policija slučajno na kraju dogodka in je videla napad ter naredila zapisnik, na osebnem razgovoru pa je najprej izjavil, da je policija videla napad z nožem, na takojšnje vmesno dodatno vprašanje pooblaščenca, če je policija dejansko videla, ko so ga zabodli z nožem, pa je odgovor spremenil in zatrdil, da policija napada z nožem ni videla. Glede obiska pri zdravniku je sprva navajal, da ga zdravnik ni hotel zdraviti in mu je celo zagrozil z „batinami“, kasneje pa je izjavil, da mu je zdravnik zašil globoko rano, ki je bila posledica napada. Ob upoštevanju navedenih neskladij ter ugotovitve, da tožnik ni predložil policijskega zapisnika o prijavi napada in dokaza o tem, da je bil zaradi vbodne rane pri zdravniku, je tožena stranka ocenila, da tožnikovim navedbam glede napada v Tuzli leta 2013 ni mogoče verjeti in da zaradi svoje narodnosti ni bil preganjan.

4. Prav tako je presodila, da opisani dogodek, tudi če bi bil verodostojno opisan, ne bi mogel predstavljati razloga za podelitev mednarodne zaščite, saj je šlo za enkratni dogodek, ki se je zgodil pred približno petimi leti, in ki na sedanjost nima več vpliva, še posebej ob upoštevanju dejstva, da se je prosilec po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito v Franciji prostovoljno vrnil v BiH in tam bival do odhoda v Slovenijo.

5. Nadalje je tožena stranka ocenila, da je bila prosilcu nudena ustrezna zaščita s strani bosanske policije, saj je naredila zapisnik o napadu in se odzvala po svojih pravilih, ter da tožnik, ker se ni prepričal o nadaljevanju policijskega postopka in razpletu preiskave, ne more uveljavljati, da mu policija zaščite ni zagotovila.

6. Glede tožnikovega zdravstvenega stanja je tožena stranka presodila, da njegove zatrjevane zdravstvene težave (hepatitis C, bolečine v trebuhu, hiperlipidemija, gastritis, depresija in anksiozna stanja) nimajo nobene zveze z njegovo sposobnostjo za življenje brez pomoči drugega in ne morejo vplivati na odločitev o mednarodni zaščiti.

7. Tožena stranka je pridobila tudi informacije o položaju Romov v tožnikovi izvorni državi in ugotovila, da se tožnikove izjave z njimi ne skladajo. Iz poročil namreč izhaja, da varuhi človekovih pravic ugotavljajo napredek pri zagotavljanju osebam romske narodnosti, da pod enakimi pogoji brez diskriminacije uživajo človekove pravice. V odločbi je povzela poročila o ukrepih na področju zaposlovanja, stanovanjske in zdravstvene oskrbe Romov v BiH ter izpostavila, da je Romom v tej državi sicer otežen dostop do zdravstvenih storitev, vendar le v primeru, če nimajo urejenih osebnih dokumentov, kar pa za tožnika ne velja.

8. Glede priznanja subsidiarne zaščite je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem da utrpi resno škodo, saj je glede napada leta 2013 podal izrazito nasprotujoče si izjave, drugih razlogov za mednarodno zaščito pa ni navedel. 9. Ob upoštevanju dejstva, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 19. 2. 2016 BiH razglasila za varno državo, je tožena stranka presodila, da tožnik ni uspel dokazati obstoja individualnih okoliščin, ki bi pomenile, da BiH zanj ni varna država.

10. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, s katero izpodbija odločitev tožene stranke. V uvodu je ponovil svoje navedbe v zvezi z molkom organa (tožnik je dne 17. 1. 2019 zoper toženo stranko najprej vložil tožbo zaradi molka organa, tožena stranka je dne 2. 4. 2019 izdala izpodbijano odločbo, tožnik pa je nanjo razširil svojo tožbo) in glede na dolgotrajnost postopka pred toženo stranko zahteval, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije.

11. V zvezi z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da so informacije o položaju Romov v BiH, ki jih je v postopku pridobila tožena stranka, za njegov primer praktično brez pomena, saj se nanašajo na položaj Romov, ki tam stalno živijo. Romi, ki se v BiH vrnejo po dolgotrajnem bivanju v zahodnih državah, naj bi bili namreč izpostavljeni še mnogo hujši diskriminaciji, kar velja tudi za tožnika, ki jo je zapustil že kot otrok, več let živel v Nemčiji, ZDA, kjer ima tudi pet otrok, in Franciji, v BiH pa le dvakrat po nekaj mesecev. Tožnik nasprotuje zaključku tožene stranke, da je nerazumljivo dolgo (dva meseca) čakal, preden je zaprosil za mednarodno zaščito in v zvezi s tem navaja, da je človeško povsem razumljivo, da je po prihodu v Slovenijo želel najprej priti k sebi po tem, ko se je rešil strahu, v katerem se je skrival nekaj mesecev v BiH, potem pa je skušal pomagati sestri pri razrešitvi nesoglasij z njenim možem.

12. Tožnik navaja, da je tožena stranka utemeljenost njegove prošnje za mednarodno zaščito zmotno presojala po tem, kakšna dejanja preganjanja je v preteklosti že pretrpel, namesto da bi presojala, ali pri njem obstaja utemeljen strah pred bodočim preganjanjem, ki izhaja iz dejstva, da je tožnik Rom, zaradi česar se v izvorni državi počuti tako diskriminiranega, da je zanj tam življenje neznosno. Ob tem poudarja, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi subjektivni element, kako tožnik dojema posamezne oblike diskriminacije.

13. V zvezi s presojo njegovih izpovedb o napadu leta 2013 tožnik trdi, da je navedena presoja tožene stranke o neskladjih v njegovih izjavah tendenciozna in ne upošteva njegovega psihičnega stanja. Ugotovitev, da sta si tožnikova prvotna izjava, da je policija slučajno videla napad in kasnejša izjava, da vboda z nožem ni videla, v neskladju, je po tožnikovem prepričanju napačna, razlike v izjavah glede tega, katere dokumente je urejal v Tuzli, pa nebistvene.

14. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev tožene stranke, da se tožnik, če bi bil v BiH resnično ogrožen, tja ne bi prostovoljno vrnil, saj se po zavrnitvi azila v Franciji drugam niti ni mogel vrniti, poleg tega pa mu je vrnitev svetoval tudi pooblaščenec.

15. Izpodbija tudi ugotovitev tožene stranke, da je sposoben samostojnega življenja, saj je v Franciji živel pri bratrancu, v BiH ga je oskrbovala teta, po prihodu v Slovenijo pa je zanj skrbela njegova sestra, saj se je v azilnem domu zaradi psihične neprilagojenosti zapletal v konflikte, opuščal jemanje zdravil ter občasno zapadal v droge in alkohol. Tožnik še poudarja, da z BiH že dolgo nima nobenega stika več, bošnjaški jezik obvlada slabše od angleškega in slovenskega, ter da bi bilo ob upoštevanju vsega, kar je prestal in dejstva, da je bolan, nečloveško, če bi ga vrnili tja.

16. V zvezi s presojo upravičenosti do subsidiarne zaščite tožnik navaja, da tožena stranka svoje presoje o tem ni ustrezno utemeljila, saj je v obrazložitvi le ponovila razloge, zaradi katerih je tožniku zavrnila že status begunca.

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge odločbe z dne 2. 4. 2019. 18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

20. Skladno z drugim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki je zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 21. Tožnik trdi, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je obstoj pogojev za priznanje mednarodne zaščite presojala na podlagi ugotavljanja obstoja preteklih dejanj preganjanja (predvsem z osredotočanjem na njegove izpovedbe o napadu, katerega žrtev je bil leta 2013), in ne hude diskriminacije Romov v BiH (ki je še bistveno hujša v primeru Romov, ki se tja vrnejo po dolgoletnem bivanju v tujini), iz katere izhaja tožnikov strah pred bodočim preganjanjem.

22. V postopku pred toženo stranko je tožnik glede razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, v prvi prošnji (na vsebino katere se je skliceval tudi pri podaji druge prošnje) navedel, da se v BiH ne more svobodno gibati, ker je tam prebivalstvo razdeljeno, da si bo v Sloveniji lahko uredil zdravstvene težave, da so ga v BiH napadli z nožem, da tam nima hiše in da je njegovo teto skrbelo, ker ni imel svojih tablet, zato mu je uredila, da je šel čim prej v Slovenijo. Na vprašanje uradne osebe, ali lahko opiše še kak drug primer maltretiranja v izvorni državi, je odgovoril da ne, da pa Rome v BiH stalno napadajo in žalijo, zaradi česar se je počutil popolnoma diskriminiranega. V drugi prošnji in na osebnem razgovoru je navedel, da ima v BiH težave, ker je Rom, da so ga zaradi tega napadli Bošnjaki in ga ranili z nožem v nogo, da zaradi strahu pred novimi napadi hodi naokrog oborožen, da je bilo takih napadov še več in da v času zadnjega bivanja v BiH zaradi strahu pred novimi napadi ni zapuščal hiše. 23. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami2. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom3. 24. Kljub navedenemu pa tožnik v tožbi le pavšalno zatrjuje, da je bil v izvorni državi podvržen hudi diskriminaciji zaradi romske narodnosti in ne konkretizira, na kakšen način oz. skozi katere ukrepe se je ta diskriminacija izkazovala. Tudi v postopku pred toženo stranko takšnih navedb ni podal. Nobena od njegovih navedenih trditev namreč ne predstavlja navedb o podvrženosti diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov4, ekonomske ali socialne diskriminacije5 oz. ravnanj, ki jih primeroma našteva Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, na katerega se sklicuje tožnik6 (resno omejevanje pravice do pridobivanja sredstev za preživetje, preprečevanje izpovedovanja vere, onemogočanje dostopa do izobraževanja). Navedbe o hudi diskriminaciji Romov, zaradi katere naj bi bilo tožnikovo življenje v izvorni državi neznosno, torej predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, zato jih sodišče ni upoštevalo (52. člen ZUS-1), tudi sicer pa so te tožbene trditve povsem pavšalne in dokazno nepodprte. Tožbeni očitek, da tožena stranka pri presoji obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem ni upoštevala diskriminacije, ki naj bi ji bil podvržen tožnik, je zato neutemeljen.

25. Neutemeljeni so tudi na napačno ugotovitev dejanskega stanja nanašajoči se tožbeni očitki glede napada v Tuzli leta 2013. V zvezi s tem dogodkom tožnik izpodbija ugotovitev tožene stranke, da se izjava, da je policija videla napad, in kasnejša izjava, da policija ni videla vboda z nožem, razlikujeta ter navaja, da je razlika v izjavah glede tega, ali je tistega dne v Tuzli urejal samo potni list ali potni list in osebno izkaznico, nepomembna. Trdi, da je presoja tožene stranke v tem delu izrazito tendenciozna in ne upošteva njegovega psihičnega stanja.

26. Tožena stranka je na ugotovljene nedoslednosti v tožnikovi izpovedbi oprla svojo oceno o njegovi neverodostojnosti. Z ugotovljenimi neskladji ga v postopku ni seznanila, to odločitev pa je utemeljila s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. I Up 591/2012, iz katere naj bi izhajalo, da upravni organ v takšnih primerih stranke ni dolžan soočiti z ugotovljenimi neskladji v njegovih navedbah. To stališče odstopa od pozneje ustaljene sodne prakse7, iz katere jasno izhaja, da mora uradna oseba stranki dati možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nejasnosti oziroma nekonsistentnosti in neskladja v njenih izjavah. Šele če stranka ne navede razumnih in utemeljenih razlogov za neskladja, je mogoče sklepati, da je lažno predstavila razloge, na katere se sklicuje. Tožena stranka je torej bistveno prekršila določbe Zakona o upravnem postopku (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), česar pa tožnik v tožbi ni uveljavljal. Glede na sodno prakso8 je sicer mogoče šteti, da tožnik uveljavlja navedeno kršitev tudi v primeru, če tega ne stori izrecno, ampak v tožbi neskladja pojasni in odgovori na konkretne nekonsistentnosti, česar pa tožnik v obravnavani zadevi ni storil, saj so njegove trditve v tem delu skope in pavšalne. Sodišče tako te kršitve tožene stranke pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni upoštevalo9. 27. V zvezi s tožbenimi očitki o napačno ugotovljenem dejanskem stanju sodišče ugotavlja, da je tožena stranka podrobno analizirala tožnikove navedbe o napadu in prepričljivo utemeljila svojo oceno o njegovi neverodostojnosti. Svoje odločitve ni utemeljila le na zgoraj izpostavljenih neskladjih, temveč je ugotovila tudi bistveno neskladje v tožnikovih navedbah glede obiska pri zdravniku10 in ocenila da bi tožnik, če bi napad res prijavil na policijo in poiskal zdravstveno oskrbo, razpolagal z zapisnikom o prijavi policiji in zdravniškim izvidom, vendar v postopku ni predložil nobenega relevantnega listinskega dokaza. Razlika v izjavah glede tega, katere dokumente je tisti dan urejal v Tuzli, bi morda bila v drugačnih okoliščinah lahko res nepomembna, vendar jo je tožena stranka ob presoji vseh dokazov skupaj pravilno ocenila kot izraz tožnikove neverodostojnosti. Glede neskladja v izjavah o tem, ali je policija videla vbod z nožem, tožnik ne obrazloži, zakaj naj bi bilo to neskladje le navidezno. Ob odsotnosti navedb o specifičnih okoliščinah, v katerih bi lahko policija videla fizični napad več oseb na tožnika, spregledala pa bi, da je bil tožnik zaboden, sodišče kot logičen ocenjuje zaključek tožene stranke, da sta si ti dve izjavi v nasprotju. Tožena stranka je tako po presoji sodišča pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje v zvezi z napadom na tožnika v Tuzli.

28. Nosilno stališče tožene stranke, ki ga tožnik ne izpodbija, pa je tudi, da tožnik ni dokazal, da ga BiH ni sposobna zaščititi oz. mu noče nuditi zaščite pred preganjanjem. V skladu s tretjo alinejo 24. člena ZMZ-1 se nedržavni subjekti lahko štejejo za subjekte preganjanja le pod pogojem, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka je ugotovila, da je policija po tožnikovi prijavi napada naredila zapisnik in se odzvala po svojih pravilih. Tožnik je kmalu nato zapustil državo in odšel v Francijo ter se ni prepričal o nadaljevanju policijskega postopka in razpletu policijske preiskave. Iz teh dejstev je tožena stranka (utemeljeno) zaključila, da tožnik ne more uspešno uveljavljati, da mu policija BiH ni nudila ustrezne zaščite. Glede na navedeno napad, katerega žrtev naj bi bil tožnik leta 2013, tudi če bi bil prepričljivo, verodostojno in skladno opisan, ne bi mogel predstavljati razloga za priznanje mednarodne zaščite, saj tožnik ni dokazal, da mu izvorna država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem. Ker tožnik drugih dejstev, ki bi utemeljevala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ni navajal, bi bilo tako tožbo treba zavrniti tudi v primeru, če bi napad v Tuzli leta 2013 opisal verodostojno, skladno in prepričljivo.

29. Ugotovitve glede tožnikove vrnitve v BiH po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito v Franciji tako za presojo utemeljenosti tožbe sicer niso bistvene, kljub temu pa sodišče ugotavlja, da so tožbeni očitki tudi v tem delu neutemeljeni. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da se tožnik, če bi bil v BiH res preganjan, vanjo po tem, ko je Francija zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ne bi vrnil in tam bival do odhoda v Slovenijo. Prostovoljna ponovna nastanitev v državi, ki jo je begunec zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu pred preganjanjem, namreč v skladu s četrto alinejo prvega odstavka 67. člena ZMZ-1 predstavlja razlog za prenehanje statusa begunca. Iz te določbe nedvoumno izhaja stališče zakonodajalca11, da je prostovoljna nastanitev v izvorni državi nezdružljiva s trditvijo, da je pri osebi v tej državi prisoten utemeljen strah pred preganjanjem. Tožbena navedba, da je tožnik tako ravnal po nasvetu pooblaščenca, pa predstavlja nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, saj tožnik ni pojasnil, zakaj tega dejstva ni zatrjeval že v postopku pred toženo stranko.

30. Tožnik izpodbija tudi ugotovitve tožene stranke glede svojega zdravstvenega stanja in sposobnosti za samostojno življenje. V tožbi sicer na več mestih navaja, da je bolan in da bi bilo nečloveško, če bi ga v takšnem stanju vrnili v izvorno državo, ugotovitve tožene stranke v zvezi s tem pa izpodbija le v luči vprašanja, ali mu njegovo zdravstveno stanje onemogoča samostojno življenje. Takšna trditvena podlaga za presojo pogojev za mednarodno zaščito ne more biti relevantna, saj tožnik ne zatrjuje niti, da je njegovo zdravstveno stanje razlog preganjanja12, niti da mu je v izvorni državi zdravstvena oskrba namerno odtegnjena13. Tožnikove trditve prav tako ne dajejo podlage za morebitno presojo vpliva vrnitve v izvorno državo v luči kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) oz. 4. člena Listine o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Glede na prakso Vrhovnega sodišča14 je namreč za takšno presojo lahko upoštevna le posebej huda duševna ali fizična bolezen, pri čemer mora biti izkazana tudi nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora izhajati iz predloženih dokazil. Tožnik v obravnavani zadevi ni podal nobenih navedb o tem, zakaj bi vrnitev v BiH predstavljala takšno nevarnost, prav tako v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazil. Tožbeni ugovor v zvezi s tožnikovim slabim zdravstvenim stanjem torej ne more biti utemeljen. Tožbene navedbe glede njegove nesposobnosti za samostojno življenje zaradi psihične neprilagojenosti, konfliktnosti, opuščanja jemanja zdravil ter težav z alkoholom in drogami pa za presojo pravice do mednarodne zaščite glede na navedeno v nobenem pogledu ne morejo biti relevantne.

31. Tožnik v zvezi z odločitvijo tožene stranke o subsidiarni zaščiti navaja, da je tožena stranka to odločitev neustrezno obrazložila z enakimi argumenti kot zavrnitev prošnje za status begunca in (smiselno) zatrjuje, da bi mu morala biti priznana subsidiarna zaščita v skladu z drugo alinejo 28. člena ZMZ-1. Okoliščin, ki bi to utemeljevale, ne navaja.

32. Status subsidiarne zaščite se v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Za resno škodo se v skladu z 28. členom ZMZ-1 štejejo smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja, na katero se sklicuje tožnik) ali resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Ob tem je treba upoštevati tudi drugi odstavek 23. člena ZMZ-1, ki določa, da je dejstvo, da je resna škoda prosilcu neposredno že grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile.

33. Sodišče ugotavlja, da tožnik razen okoliščin, ki jih je tožena stranka presojala že v okviru preizkusa tožnikove upravičenosti do statusa begunca, ni zatrjeval nobenih drugih dejstev, ki bi lahko predstavljala podlago za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka se je posledično pri presoji upravičenosti priznanja subsidiarne zaščite utemeljeno oprla na svoje ugotovitve o tožnikovi splošni neverodostojnosti in nedokazanosti njegovih ključnih navedb v zvezi z napadom leta 2013, ki jih je oblikovala že pri presoji pogojev za priznanje statusa begunca. Izpodbijana odločba je tako tudi v tem delu zakonita in pravilna.

34. Sodišče še pripominja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je BiH na podlagi Odloka Vlade Republike Slovenije15 varna izvorna država. Glede na navedeno je mogoče sklepati, da v BiH na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, kaznovanja ali ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). S tako opredelitvijo je določena izpodbojna pravna domneva, zoper katero je mogoč nasproten dokaz, saj lahko prosilec izkaže, da BiH zanj zaradi njegovih posebnih okoliščin ni varna izvorna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Tožena stranka je ugotovila, da tožnik takšnih okoliščin ni izkazal, tožba pa te ugotovitve konkretizirano ne izpodbija. Tožbene navedbe o tem, da je tožnik kot Rom, ki se je v BiH vrnil po dolgoletnem bivanju v tujini, izpostavljen še hujši diskriminaciji kot Romi v BiH nasploh, kar bi smiselno lahko predstavljalo navedbe o posebnih okoliščinah16, so namreč (kot obrazloženo v 24. točki) pavšalne in nekonkretne, predstavljajo pa tudi nedopustno tožbeno novoto.

35. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 36. Tožeča stranka je zahtevala, da sodišče v tej zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče tej zahtevi ni ugodilo, saj pogoji, ki jih za odločanje v sporu polne jurisdikcije določa prvi odstavek 7. člena ZUS-1, v tej zadevi niso izpolnjeni. V skladu z navedeno določbo sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice to potrebno. Sodišče je v tej zadevi potrdilo izpodbijano odločbo in tako odločilo, da tožniku pravica, ki jo uveljavlja s tožbo, ne pripada.

37. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Kot je bilo obrazloženo v 28. točki, tožnik enega od dveh nosilnih stališč izpodbijane odločbe ni izpodbijal. Ugotovitev dejanskega stanja v spornem delu (glede napada na tožnika) tako za odločitev ni pomembna, zaradi česar je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Tožnik je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji prvič zaprosil 25. 3. 2014. Tožena stranka je takrat ugotovila, da je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Francija, zato je bil tožnik dne 30. 07. 2015 predan francoskim migracijskim organom, Republika Francija pa je njegovo prošnjo nato zavrnila. 2 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 4 Ti predstavljajo dejanje preganjanja v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. 5 O kriterijih, kdaj lahko ukrepi socialne in ekonomske diskriminacije prerastejo v preganjanje, je Vrhovno sodišče odločalo v sodbi I Up 173/2018 z dne 9. 8. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve). 6 Tožnik sicer ne navede, na katere smernice UNHCR se sklicuje; iz navedbe točk od 51 do 55 v povezavi z diskriminacijo sodišče sklepa, da gre za Priročnik Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev. 7 Prim. sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 12/2016 z dne 3. 2. 2016, sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 379/2013 z dne 23. 10. 2013 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 500/2009 z dne 16. 12. 2009, 7. točka obrazložitve, sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 12/2016 z dne 3. 2. 2016, 13. točka obrazložitve 9 Upravno sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta (glej sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017, 15. točka obrazložitve; sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, 6. točka obrazložitve; Mira Dobravec Jalen idr., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, stran 115 in 252). 10 V prvi prošnji je navedel, da ga zdravnik ni hotel oskrbeti in mu je celo rekel, da si zasluži „batine“, na osebnem razgovoru pa je izjavil, da mu je zdravnik rano zašil. 11 Navedena določba je bila v ZMZ-1 vključena na podlagi Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (UL L št. 337 z dne 20. 12. 2011, str. 9). 12 V smislu pripadnosti posebni družbeni skupini na podlagi četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. 13 Kar bi lahko predstavljalo podlago za priznanje subsidiarne zaščite glede na sodbo Sodišča Evropske Unije v zadevi C-542/13 (M'Bodj). 14 Sodba in sklep Vrhovnega opr. št. I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 15 Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 17. 2. 2016 (veljaven na dan izdaje izpodbijane odločbe) 16 Tožnik ta dejstva sicer navaja v kontekstu trditve, da so informacije o položaju Romov v BiH, ki jih je pridobila tožena stranka, zanj nepomembne.