Jedro

Določba 197. člena OZ se nanaša zgolj na poseben primer obogatitve. Ne izključuje niti uporabe 190. člena OZ, posledično niti 193. člena OZ. Obrestovanje zahtevkov na vrnitev neupravičene obogatitve torej ni izključeno niti, če je pravni temelj za zahtevek v 197. členu OZ.

Pravni temelj za obrestovanje je v 193. členu OZ. Zahtevek iz neupravičene obogatitve zapade, ko nastane obogatitev. Zavezanec pa dolguje zamudne obresti od vložitve zahtevka, pri čemer se ne zahteva sodna postavitev zahtevka.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper točke I - IV izreka izpodbijane odločbe se zavrže. II. Pritožbi tožeče stranke zoper točko VI črtice 1 do 7 se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 462,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 81,80 EUR od 31. 7. 2014 naprej do plačila, - od zneska 81,80 EUR od 31. 8. 2014 naprej do plačila, - od zneska 21,87 EUR od 1. 10. 2014 naprej do plačila, - od zneska 85,13 EUR od 31. 10. 2014 naprej do plačila, -od zneska 64,05 EUR od 1. 12. 2014 naprej do plačila, - od zneska 64,05 EUR od 31. 12. 2014 naprej do plačila, - od zneska 64,04 EUR od 31. 1. 2015 naprej do plačila.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper točko VI črtici 8 in 9 izreka in tožene stranke zoper odločitev o obrestih v točki V izreka se zavrneta in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

IV. Pritožbi tožeče stranke zoper točko VIII izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba v tej točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še pravdne stroške v višini 221,08 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od prejema te sodbe.

V. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je poravnala izdatke za elektriko, odvoz smeti, hišniška dela in za prefakturiranje v zvezi z nepremičnino, na kateri stoji stavba z naslovom D. Tožeča stranka ni bila upravnik te stavbe. Solastnik te nepremičnine, in torej tudi stavbe same, je tožena stranka. To je bilo med strankama nesporno.

2. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev teh izdatkov tako, da ji je izstavila skupaj 9 računov. Ti so se nanašali na porabljeno elektriko, odvoz smeti, hišniška dela in prefakturiranje v času od junija 2014 do marca 2015 (vendar brez marca 2015).

3. Tožeča stranka je za poravnavo svojih terjatev vložila 4 različne predloge za izvršbo na temelju verodostojne listine. V postopkih je tožeča stranka zahtevala plačilo devetih zneskov, ki jih je od tožene stranke zahtevala z računi, en sam glavnični znesek, ki je pomenil zamudne obresti, in zamudne obresti od teh zneskov. V vseh izvršilnih postopkih je tožena stranka vložila ugovor, tako da so se nadaljevali kot pravdni postopki. Te štiri zadeve je prvostopenjsko sodišče združilo v skupno obravnavanje.

4. Tožeča stranka je v prvostopenjskem pravdnem postopku trdila, da je bila med strankama sklenjena pogodba, na temelju katere naj bi bila tožeča stranka upravičena do zahtevanih plačil. Podrejeno pa je navajala, da je bila tožena stranka obogatena za vrednost dobavljene elektrike in zanjo opravljenih storitev.

5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da stranki nista sklenili pogodbe, tožena stranka pa je bila neupravičeno obogatena. Svojo odločitev je oprlo na 197. člen OZ. Zahtevkom tožeče stranke je pretežno ugodilo. Prvostopenjsko sodišče je v:

1. a) točkah I do IV izreka je razveljavilo vse štiri sklepe o izvršbi; b) točki V izreka toženi stranki naložilo plačilo 10.720,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; c) točki VI izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 3.530,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov d) točki VII izreka zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 52,27 EUR za čas od 9. 12. 2014 do 12. 12. 2012 in e) točki VIII odločilo o stroških prvostopenjskega postopka.

6. Izid postopka je mogoče, nekoliko poenostavljeno, opisati takole: prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevkom tožeče stranke na plačilo, kakor jih je postavila v svojih računih za čas od junija 2014 do januarja 2015 (vendar brez januarja 2015), kolikor je z njimi zahtevala povrnitev koristi, ki jo je tožena stranka imela od elektrike, odvoza smeti in hišniških del. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov (točka V izreka). Zavrnilo pa je zahtevke tožeče stranke, kolikor so se nanašali na zahtevane stroške prefakturiranja (odstavek VI, črtice 1 do 7 izreka). V točki V, črtica 6 izreka je prvostopenjsko sodišče še ugodilo zahtevku na plačilo zamudnih obresti v višini 52,27 EUR in zamudnih obresti od tega zneska od vložitve predloga za izvršbo na temelju verodostojne listine naprej.

7. Prvostopenjsko sodišče pa je v celoti zavrnilo zahtevke za plačilo, kakor jih je tožeča stranka postavila v računih, ki so se nanašali na januar in februar 2015. Zavrnilo je tudi zahtevke za plačilo zamudnih obresti od teh zneskov (točka VI izreka, črtici 8 in 9). Zahtevka za povrnitev neupravičene obogatitve v januarju in februarju 2015 je zavrnilo zato, ker tožeča stranka ni predložila listin, ki bi dokazovale, da tožena stranka dolguje oba zneska (prvostopenjska sodba, r. št. 14).

8. Prvostopenjsko sodišče je zahtevka na povrnitev obogatitve, ki naj bi nastala s storitvijo prefakturiranja zavrnilo zato, ker po njegovi pravni presoji za plačilo teh zneskov ni bilo pravnega temelja (prvostopenjska sodba, r. št. 11).

9. Zoper prvostopenjsko sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

PRITOŽBA TOŽEČE STRANKE IN ODGOVOR NA PRITOŽBO

10. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper točke I do IV, VI in zoper točko VIII izreka.

11. Kolikor se pritožba nanaša na storitev prefakturiranja, je tožeča stranka navedla, da naj bi tožena stranka zahtevanemu povračilu stroškov ne nasprotovala. Tožena stranka naj bi celo sama naročila tožeči stranki, da zahteva plačilo od najemnikov tožene stranke. Tudi sicer naj bi imela tožeča stranka delo s prefakturiranjem.

12. Kolikor se pritožba nanaša na plačilo po računih za januar in februar 2015 pa tožeča stranka očita prvostopenjskemu sodišču, da ni izvedlo materialnega procesnega vodstva. Tožečo stranko bi moralo pozvati na predložitev manjkajočih računov. Tožeča stranka navaja še, da tožena stranka ni ugovarjala nesklepčnosti tožbe.

13. Prvostopenjsko sodišče po mnenju tožeče stranke kot stroška tožene stranke ne bi smelo priznati nagrade za vložitev pritožbe zoper sklep o odmeri stroškov sodnemu izvedencu. O tej pritožbi naj bi bilo odločeno v zadevi z opr. št. I Cpg 1373/2016. 14. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Obrazloženo je nasprotovala navedbam v pritožbi in je zahtevala povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo.

PRITOŽBA TOŽENE STRANKE IN ODGOVOR NA PRITOŽBO

15. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper odločitev o dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti v točki V izpodbijane sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Po njenih navedbah naj bi sodba ne imela razlogov glede dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti. V 197. členu OZ naj ne bi bilo pravnega temelja za plačilo zakonskih obresti. Po mnenju tožene stranke naj bi bilo pomembno, od kdaj naprej se je tožena stranka lahko seznanila z vsemi temelji glede obstoja in višine terjatve tožeče stranke. Pritožnica še navaja, da je račune pravočasno grajala in jih obrazloženo zavrnila.

16. Tožena stranka meni, da ni dala povoda za izvršilne in pravdne postopke. Postopke naj bi brez razloga začela tožeča stranka. Zahtevki tožeče stranke naj bi bili neutemeljeni. Še v teku (tega) pravdnega postopka naj bi tožeča stranka spremenila pravni temelj za svoje zahtevke in naj bi predložila dokaze, iz katerih se naj bi tožeča stranka seznanila s temeljem in višino obveznosti in oboje preizkusila.

17. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. V njej je obrazloženo nasprotovala posameznim navedbam tožene stranke. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

RAZLOGI ZA ODLOČITEV PRITOŽBENEGA SODIŠČA

18. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in je delno spremenilo točke točko VI in VIII izreka prvostopenjske sodbe (358. člen ZPP), kolikor se je nanašala na stroške prefakturiranja, zamudne obresti od teh stroškov in pravdne stroške. V preostanku jo je zavrnilo kot neutemeljeno, deloma pa zavrglo.

19. Pritožba tožene stranke je neutemeljena, in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo v celoti (353. člen ZPP).

20. Prvostopenjsko sodišče je v točkah I do IV prvostopenjske sodbe razveljavilo vse 4 sklepe o izvršbi na temelju verodostojni listini. To ustreza ustaljeni sodni praksi, ki tako ravna zato, da so izreki prvostopenjske sodbe preprosti in razumljivi. Velja spomniti tožečo stranko, da zaradi takšnega ravnanja prvostopenjskega sodišča ni bila v ničemer prikrajšana. Tega tudi sicer ne zatrjuje. Zato za pritožbo proti I - IV. točko izreka izpodbijane sodbe (v teh delih pravilno: sklep) tožeča stranka nima pravnega interesa. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo proti tem točkam zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena istega zakona.

21. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke, kolikor se nanaša na stroške prefakturiranja.

22. Če je nekdo brez pravnega temelja obogaten, in je obogaten tako, da je zaradi tega nekdo drug prikrajšan, mora obogateni prikrajšanemu vrniti prejeto (1. odstavek 190. člena OZ). Ta norma je najbolj splošna od vseh, ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev. 197. člen OZ se nanaša zgolj na poseben položaj, ki nastopi, če osiromašeni v korist obogatenega opravi dajatev ali storitev, in s tem izpolni zakonsko obveznost obogatenega.

23. Obogatitev je lahko tudi posledica tega, da je osiromašeni za obogatenega opravil storitev (2. odstavek 190. člena OZ). Tako je bilo tudi v tej zadevi. Tožena stranka je bila solastnica zgradbe. Tožeča stranka je plačevala dobaviteljem opravljene dobave in storitve: elektriko, odvoz smeti in hišniška dela na skupnih napravah (prvostopenjska sodba, v r. št. 8). Te dobave in storitve so bile storjene v korist vseh solastnikov; nobena dobava ali storitev ni bila opravljena v korist izključno tožene stranke. Sicer pa dobava ali oprava storitev izključno v korist tožene stranke ni bila mogoča že zaradi lastnosti same stavbe. Glede na to je bilo očitno, da bi moral kdorkoli, ki bi plačal na primer račun za elektriko, opraviti preračun, glede deleža stroškov, ki bi jih moral nositi posamezen solastnik. Brez tega pa bi posamezen solastnik ne mogel niti vedeti, kolikšen del stroškov mora nositi. Če pa stroškov posamezen solastnik ne bi poravnal, bi lahko prišlo do prekinitve dobav elektrike ali do prekinitve opravljanja drugih nujnih storitev. S preračunavanjem stroškov, in izstavitvijo računov toženi stranki, kar je tožeča stranka poimenovala prefakturiranje, je torej za toženo stranko nastala korist. To korist mora tožena stranka povrniti.

24. Neutemeljena je pritožba tožeče stranke zoper odločitev prvostopenjskega sodišča glede zahtevkov za povrnitev obogatitve tožene stranke v januarju in februarju 2015; tožeča stranka je zahtevala 1.554,07 EUR in 1.514,17 EUR. Tožena stranka je v teku prvostopenjskega postopka, že v ugovoru zoper predlog za izvršbo na temelju verodostojne listine (opr. št. spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani pred združitvijo: VI Pg 1916/2015) ugovarjala, da tožeča stranka nima pravnega temelja za izdajo kakršnihkoli računov toženi stranki. Nadalje je ugovarjala še, da tožeča stranka niti ni dokazala, da je storitve, ki jih je zaračunavala, opravila v obsegu, za katerega je trdila, da jih je opravila (str. 3 navedenega ugovora). V teku prvostopenjskega postopka tožeča stranka ni predložila računov št. 127-15001245 in 127 127-15002338, in zato sodna izvedenka A. V. ni mogla izračunati obogatitve tožene stranke (str. 5 izvedenskega mnenja = l. št. 245). Tožeča stranka v nadaljevanju postopka ni predložila teh listin. Tožeča stranka ni niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo grajala domnevne opustitve materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), četudi se je prvostopenjsko sodišče v svojem dokaznem sklepu omejilo na vpogled in branje vseh listin v spisu. Takšne domnevne procesne napake prvostopenjskega sodišča zato tožeča stranka ne more več uveljavljati v pritožbenemu postopku (1. odstavek 286.b člena ZPP). Končno je tudi zato ne more uveljavljati, ker ni niti v pritožbenem postopku predložila manjkajočih listin. Niti v pritožbenem postopku pritožbeno sodišče torej ne bi moglo odpraviti domnevno pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja, saj oba računa še vedno nista predložena.

25. Tožeča stranka je upravičena tudi do obresti od zahtevanih zneskov, ki jih je uveljavljala kot obogatitev tožene stranke. Tako je glede zahtevkov v točki V črtice 1 do 5 ter 7 do 8 pravilno že odločilo prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je upravičena tudi do obresti od obogatitve, kot je nastala za toženo stranko s prefakturiranjem.

26. Določba 197. člena OZ se nanaša zgolj na poseben primer obogatitve. Ne izključuje niti uporabe 190. člena OZ, posledično niti 193. člena OZ. Obrestovanje zahtevkov na vrnitev neupravičene obogatitve torej ni izključeno niti, če je pravni temelj za zahtevek v 197. členu OZ.

27. Pravni temelj za obrestovanje je v 193. člen OZ. Zahtevek iz neupravičene obogatitve zapade, ko nastane obogatitev (1. odstavek 190. člena OZ). Zavezanec pa dolguje zamudne obresti od vložitve zahtevka, pri čemer se ne zahteva sodna postavitev zahtevka (193. člen OZ).

28. Pritožba tožene stranke upravičeno navaja, da sodba prvostopenjskega sodišča glede obresti ni obrazložena. Pritožbeno sodišče bo zato to pomanjkljivost odpravilo samo (prvi odstavek 358. člena ZPP).

29. Tožeča stranka je zahtevala plačilo zneskov obogatitve tako, da je sestavila račune, jih poslala toženi stranki, toženi stranki pa je dala 30 dnevni plačilni rok. Zamudne obresti je zahtevala šele od preteka tega roka, kar je razvidno iz vseh štirih predlogov za izvršbo na temelju verodostojne listine. Tožena stranka pa je izrecno navedla že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da je račune "reklamirala". Iz njenih trditev je izhajalo, da jih je zavrnila, torej jih je prej morala prejeti. Trditev tožene stranke, da je prejetim računom nasprotovala, se najde v:

1. v zadevi z opr. št. III Pg 4431/2014 na l. št. VL 12 = str. 3 ugovora,

2. v zadevi z opr. št. VI Pg 1916/2015 na l. št. VL 8 = str. 2 ugovora;

3. v zadevi z opr. št. II Pg 515/2015 na l. št. VL 9 = str. 2 ugovora in

4. v zadevi z opr. št. VI 1331/2015 na l. št. VL 8 in 9 = str. 2 in 3 ugovora.

30. Sicer pa pri trditvi, da je račune "reklamirala", tožena stranka vztraja še v pritožbi.

31. Kakršnihkoli konkretnejših ugovorov zoper začetek teka zamudnih obresti tožena stranka ni dala. Zato je zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti utemeljen, kar se nanaša tudi na zamudne obresti od koristi, ki jih je imela tožena stranka od prefakturiranja.

32. Tožeča stranka je z računi uveljavljala svoje zahtevke zoper toženo stranko. 190. do 198. člen OZ ne opredeljujejo načina, na katerega lahko upravičene uveljavlja svoj zahtevek zoper zavezanca. Nobenega razloga ni bilo, zaradi katerega bi tožeča stranka ne mogla z izstavljenim računom zahtevati povrnitve obogatitve.

33. Med strankama je bilo sicer sporno, ali je bila sklenjena pogodba. Ni pa moglo biti sporno za toženo stranko, da je tožena stranka dolžna plačati vsaj na temelju pravil o neupravičeni obogatitvi, če pogodba ni bila sklenjena. Da tožeča stranka ni dala ali hotela pojasniti višine svojega zahtevka, ker naj bi bili predloženi računi nepravilni, nepopolni in jih naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, pritožba sicer trdi, vendar česa takšnega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Tožena stranka pa v pritožbi ne trdi niti, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, niti ne navaja, katere trditve ali dokaze naj bi spregledalo. Pritožbeno sodišče se zato s takšnim povsem splošnim očitkom ni ukvarjalo.

34. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o terjatvi na plačilo 52,27 EUR z zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2012 naprej do plačila. Tožena stranka sicer ni navedla prav nobenega razloga, zaradi katerega naj bi bila odločitev nepravilna. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus v mejah 2. odstavka 350. člena ZPP. Razloga za spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča ni našlo.

ODLOČITEV O STROŠKIH PRVOSTOPENJSKEGA IN PRITOŽBENEGA POSTOPKA

35. Neutemeljena je pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških. Stroške namreč nosi praviloma stranka, ki v pravdi ne uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Izjemi od tega pravila sta določeni v 156. in 157. členu ZPP.

36. Ker tožena stranka zahtevka tožeče stranke ni pripoznala, niso izpolnjene predpostavke za uporabo 157. člena ZPP zaradi pripoznave zahtevka. Že zato ni mogoče uporabiti navedene določbe.

37. Ne drži pa niti, da tožena stranka ni dala povoda za začetek postopkov zoper sebe. Z zahtevki tožeče stranke je bila seznanjena, in jih je vse po vrsti zavračala. To je sama navedla sama v vlogah med prvostopenjskim postopkom in navaja še sedaj v pritožbi. Pri tem pa zahtevki tožeče stranke niso bili očitno neutemeljeni, kar je pravzaprav priznavala tožena stranka sama. To samo po sebi izključuje, da bi tožečo stranko doletel očitek, da je sama ravnala krivdno (1. odstavek 156. člena ZPP). Hkrati je to takšna okoliščina, ki v vsakem primeru izključuje uporabo 2. odstavka 154. člena ZPP.

38. Tožena stranka ni tožeči stranki prostovoljno poravnala neupravičene obogatitve niti kasneje, v teku prvostopenjskega postopka. Ostala je pri praznih trditvah, da "nima nič proti plačilu dela stroškov, ki na njo tudi dejansko odpadejo" (glej npr. pripravljalno vlogo z dne 27. 1. 2015, str. 5 = l. št. 48 v vodilni zadevi z opr. št. prvostopenjskega sodišča III Pg 4431/2014). Plačala pa ni tožena stranka v teku večletnega postopka tožeči strani prav nič. Tožena stranka ni poravnala niti tistega dela, ki bi moral biti nesporen celo zanjo, glede na to, da je priznavala obstoj svoje solastnine.

39. Delno utemeljena pa je pritožba tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč v svoji pritožbi utemeljeno opozorila na to, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za pritožbo zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu. O teh stroških je bilo odločeno s sklepom Višjega sodišča z opr. št. I Cpg 1373/2016. Pravni temelj za takšno pritožbo je bil v 2. stavku 3. odstavka 242. člena v povezavi s 2. odstavkom 249. člena ZPP. Zoper ta sklep nadaljnje pravno sredstvo ni predvideno. O tem, kdo mora povrniti stroške pritožbenega postopka v zvezi z nagrado izvedencu, je bilo tako odločeno. Če bi tožena stranka lahko zahtevala povrnitev (vsaj dela) teh stroškov, potem bi se o tem, kdo je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, odločalo še enkrat. 40. Zoper samo višino stroškov tožeče stranke ni vložila pritožbo nobena stranka. Ti stroški znašajo 4.077,02 EUR.

41. Prvostopenjsko sodišče je odmerilo stroške tožene stranke na 2.512,94 EUR. Te stroške je treba zmanjšati za 106,20 EUR in torej znašajo 2.406,74 EUR.

42. V odločitvi iz III. točke izreka te odločbe, to je v odločitvi o pritožbi tožeče stranke proti stroškom pravdnega postopka je konzumirana tudi odločitev tožene stranke proti pravdnim stroškom.

43. Spremenil pa se je tudi uspeh tožeče stranke. Tožeča stranka je uspela v celoti z glavničnimi zahtevki v višini 11.183,06 EUR, in torej s 78 %. Tožeča stranka bi bila torej upravičena do povrnitve 3.180,07 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 529,48 EUR. Po pobotanju obeh zahtevkov je torej tožena stranka dolžna plačati 2.650,59 EUR. Ker pa je prvostopenjsko sodišče toženi stranki že naložilo plačilo 2.429,51 EUR, ji je pritožbeno sodišče naložilo le še plačilo razlike, ki znaša 221,08 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

44. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper odločitev o zahtevkih v skupni višini 3.530,98 EUR. To je vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku. Uspela je le s pritožbo glede zahtevkov v višini 462,74 EUR (v višini približno 13 %) in glede stroškov prvostopenjskega postopka. Uspešna je bila sicer z odgovorom na pritožbo, v katerem se je branila pred pritožbo tožene stranke.

45. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper odločitev o obrestih in zoper odločitev o pravdnih stroških. S pritožbo je bila v celoti neuspešna. V veliki meri (87 %) pa je bila uspešna s svojim odgovorom na pritožbo, v katerem se je branila pred zahtevki v skupni višini 3.530,98 EUR.

46. Določbe ZPP so glede določitve vrednosti spornega predmeta pomanjkljive. Kako izračunati uspeh posamezne stranke v pravdnem postopku, 2. odstavek 154. člena ZPP ne določa. Smiselno se uporabljajo določbe o vrednosti spornega predmeta. Pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta se obresti in pravdni stroški ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (2. odstavek 39. člena ZPP). Glede na to določbo bi ne mogla nobena od strank zahtevati povrnitve stroškov, ki so nastali v zvezi s pritožbo tožene stranke. Tožena stranka jih ne more zahtevati, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato ne, ker vrednost spornega predmeta ni določljiva.

47. Pač pa bi tožeča stranka lahko zahtevala povrnitev dela stroškov (v višini 13 %) v zvezi s pritožbo in tožena stranka povrnitev dela stroškov (87 %) v zvezi z odgovorom na pritožbo. Takšen izid postopka bi bil za tožečo stranko izrazito nepravičen, ker bi sicer s svojo pritožbo vsaj delno uspela, z odgovorom na pritožbo pa celo v celoti. Pri tem pa vrednost natečenih zamudnih obresti, zoper katere je vložila pritožbo tožena stranka, približno ustreza glavnici, glede katere je vložila pritožbo tožeča stranka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, ob upoštevanju teh posebnih okoliščin, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena in 1. in 2. odstavek 165. člena ZPP).