Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pogledalo in prebralo spis zadeve o prekršku, kar je kot dokaz predlagala tožena stranka, vendar ta dokazni predlog dokazuje zgolj to, da je tekel ta sodni postopek, kdo so bili njegovi udeleženci in kakšen je bil njegov zaključek. To pomeni, da takšen dokazni predlog zajema le branje končne odločbe, izdane v tem postopku in nič drugega. Če želi stranka, da se iz drugega spisa prebere še kaj drugega kot končna odločba, mora to izrecno predlagati s konkretno navedbo listin, ki naj se iz tega drugega spisa preberejo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik smerokaz vklopil šele, ko je že pričel zavijati levo in ga zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati pravočasno, takrat pa je že bil v fazi prehitevanja tožnika, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke glede na ugotovljene okoliščine ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil nesrečo, kar pomeni, da je njegova krivda za nastali škodni dogodek izključena oziroma, da je do prometne nesreče prišlo po izključni krivdi tožnika samega.

Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo kot potrebne stroške toženi stranki njene potne stroške v višini kilometrine po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. V takšni višini se namreč kilometrina obračunava le pooblaščencem, ki so odvetniki, in sicer v skladu s 1. odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Pooblaščencem, ki niso odvetniki, pa se v skladu z 2. odstavkom 18. člena Pravilnika potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov, odmerijo v skladu z določbami 5. do 9. člena tega Pravilnika. Pritožbeno sodišče je upoštevalo naravo dela pooblaščencev tožene stranke in dejstvo, da javni prevoz ne vozi vedno ob primernem času (2. odstavek 9. člena Pravilnika), zato je toženi stranki priznalo stroške za prevožene kilometre, obračunalo pa po ceni 0,12 EUR/km, kolikor znaša v skladu s 4. odstavkom 9. člena Pravilnika zadnji uradno objavljeni znesek povračila potnih stroškov za zaposlene v državni upravi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu v točki II. izpodbijane sodbe spremeni tako, da se prisojeni znesek 1.024,80 EUR pravdnih stroškov zniža na 909,80 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijani točki I. izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v višini 9.967,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.800,00 EUR od dne 4. 12. 2013 dalje do plačila, od zneska 121,60 EUR od dne 23. 8. 2012 dalje do plačila in od zneska 45,60 EUR od dne 19. 6. 2013 dalje do plačila, ter ji povrne vse pravdne stroške, pod točko II. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 1.024,80 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da odloči, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke ter tožniku prisodi vse stroške priglašene na prvi stopnji ter v pritožbenem postopku. Tožnik v pritožbi najprej na kratko povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju svoje pritožbe pa sodišču prve stopnje najprej očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj pri razsojanju ni upoštevalo vseh dokazov v spisu, zlasti o odločilnem dejstvu, zato je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinskimi dokazi v spisu. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo izpovedi voznika V., ki jo je podal za potrebe prekrškovnega postopka, ko je izpovedal, da je takrat, ko je videl smernik, bil mogoče 50 metrov za traktorjem. Do te izjave se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. V nasprotju s tem pa je podalo zgolj dokazno oceno tožnikove izpovedi v prekrškovnem postopku in v predmetnem pravdnem postopku in ocenilo, da je resnična izpoved tožnika v postopku o prekršku in ne v predmetni zadevi, čeprav je bila izpoved tožnika v pretežni meri skladna, razlikovala se je zgolj v tem, da bi naj tožnik v prekrškovnem postopku izjavil, da je vklopil smernik 300 m pred zavijanjem, v predmetnem postopku pa kakih 100 metrov. Tožnik je jasno izpovedal, da težko oceni, kako daleč je bil voznik kombija, ko je pogledal v vzvratno ogledalo, da je bil po njegovo kakšnih 500 metrov, da je ravno prišel izza ovinka. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pred mestom trčenja vidna ravnina 300 metrov in je torej tožnik pri svoji oceni razdalje očitno slabše realno ocenil dejansko razdaljo, ko je vklopil smernik, prav tako pa tudi razdaljo med voziloma, ker pa gre zgolj za oceno voznika, ki ni strokovnjak, mu to ne more biti v škodo. Tožnik je izpovedal, da je pogledal v vzvratno ogledalo, da je videl voznika kombija še daleč zadaj, da ni imel prižganega smerokaza, bil je še na svoji strani ceste. Po tem je tožnik vklopil smerokaz. Smerokaz je ne glede na to, ali ga je tožnik vklopil 100 ali 300 metrov prej, ko je bil voznik V. 50 m za traktorjem, očitno še utripal. Utripal je tudi še po trčenju, kar je potrdila priča V. B. in katere izpoved je sodišče sprejelo kot verodostojno. Ob tem, da je voznik V. sam izjavil v postopku o prekršku, da je smernik videl 50 m za traktorjem, sodišče ni imelo pravne podlage, da bi sledilo trditvam tožene stranke, da je tožnik vklopil smerokaz šele, ko je začel zavijati levo in ga zato zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati pravočasno, t.j. preden ga je začel prehitevati. Zavarovanec tožene stranke, ki je videl smerokaz 50 metrov za traktorjem, ne bi smel pričeti prehitevati traktorja, ne glede na to, od kdaj je traktorist imel vklopljen smerokaz. Nevarno situacijo je torej nedvomno povzročil voznik V. in je tožena stranka odgovorna za škodo tožniku v celoti. Tožnik je pojasnil, na kakšen način je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Samo dejstvo, da je zoper povzročitelja prometne nezgode A. V. bil uveden postopek o prekršku, ki pa je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah ustavljen, ne spremeni dejstva, da je zavarovanec tožene stranke in posledično tožena stranka odgovorna tožniku za vso njemu nastalo škodo. O tem, kje natanko je vozil zavarovanec tožene stranke pred samim trkom, tožnik ne more vedeti, saj ko je on pogledal v vzvratno ogledalo in tudi nakazal s smerokazom spremembo smeri vožnje, zagotovo A.V. ni bil v fazi prehitevanja. Ne drži, da bi bil zavarovanec močno reagiral z zaviranjem na nenadno spremembo smeri vožnje tožnikovega traktorja, ampak je do škodnega dogodka prišlo iz razloga, ker je zavarovanec tožene stranke očitno spregledal smerokaz na traktorju, ki ga je vozil tožnik. Tožnik še navaja, da je zavarovanec tožene stranke ravnal v nasprotju s predpisi, saj je želel prehiteti traktor, ki ga je vozil tožnik, kljub temu, da je tožnik pravilno in pravočasno nakazal s smerokazom namero, da bo spremenil smer vožnje. Neresnične so trditve, da bi naj tožnik šele, ko je bil zavarovanec tožene stranke ob traktorju, nenadoma zavil levo, zaradi česar bi naj prišlo do trka, saj je tožena stranka sama postavila trditev, da bi naj obstajale zavorne sledi na levem smernem vozišču in tudi da bi naj njen zavarovanec že nekaj časa pred temi sledmi vozil po levi strani. Napačna je zato ocena sodišča, da bi naj tožnik zavil levo šele v trenutku, ko bi naj bil zavarovanec tožene stranke ob traktorju, saj potem ni jasno, čemu in od kod njegove zavorne sledi. Tožnik je vozil v skladu s predpisi in mu ni mogoče očitati kršitve Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP). Tožnik še opozarja, da iz sodbe ZSV 119/2012 Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah izhaja, da je bilo zahtevi za sodno varstvo ugodeno iz razloga, ker je sodišče v postopku prišlo do dvoma, znano pa je, da sodišča v kazenskih postopkih, in tudi v prekrškovnih postopkih, morajo spoštovati načelo: “in dubio pro reo”, v predmetni zadevi pa gre za civilnopravno razmerje, glede katerega pa v prekrškovnem postopku tožnika ni nihče ničesar spraševal. Sodišče je v prekrškovnem postopku moralo razjasniti, ali je voznik V. pred prehitevanjem dal predpisan znak iz 2. odstavka 51. člena ZPrCP ali ne in v zvezi s tem je potekal dokazni postopek. Tožnik vztraja, da je do škodnega dogodka prišlo na način, da je zavarovanec tožene stranke kljub dejstvu, da je tožnik imel na traktorju nakazano smer s smerokazom, pričel prehitevati tožnikovo vozilo in je zato zavarovanec tožene stranke tisti, ki je povzročil nezgodo in je posledično tožena stranka tožniku odgovorna za vso nastalo škodo. Iz sodbe ZSV 119/2012 Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah v točki 5. obrazložitve izhaja, da je A. V. povedal, da je v času, ko je zavijal, imel tožnik vklopljen smernik ter da je A. V. takrat, ko je videl smernik, bil mogoče 50 metrov za traktorjem. Tožnik je prepričan, da bi v vsakem primeru lahko zavarovanec tožene stranke preprečil nezgodo, in se vrnil na desni pas, če je na 50 metrov videl, da bo tožnik zavil levo, pri tem pa je zavarovanec tožene stranke, kot sam pravi, vozil okoli 70 kilometrov na uro. Tožnik še izpostavlja, da je na vprašanje, ali bi voznik V. lahko preprečil prometno nesrečo, če bi pričel reagirati, ko je videl vklopljen smernik, ko je bil 50 metrov za tožnikom, izvedenec izračunal, da bi ob predpostavki, da sta oba voznika ob približevanju mestu nezgode nekoliko zmanjševala hitrost oziroma da je tožnik proti mestu nezgode vozil s hitrostjo okrog 35 km/h, voznik kombiniranega vozila pa s hitrostjo med 70 in 80 km/h, da je bil voznik V. oddaljen od tožnika okrog 50 m okrog 3,9 sekunde pred trenutkom trčenja, ko je bilo kombinirano vozilo oddaljeno od mesta trčenja okrog 64 m, traktor pa okrog 14 m. Na razdalji 63 m pa bi bilo mogoče z močnim zaviranjem kombinirano vozilo zaustaviti pri hitrosti vožnje do 86,4 km/h. Izvedenec je ocenil, da je v času 1,65 sekunde, kolikor pred začetkom trčenja je voznik kombiniranega vozila pričel z reagiranjem, tožnik ob vožnji, s hitrostjo s kakršno se je traktor gibal ob trčenju, prevozil razdaljo okrog 4,6 m. Ko je bil traktor toliko oddaljen od mesta trčenja, se je nahajal še na desnem delu vozišča in je bil v začetni fazi zavijanja v levo. Glede na dejstvo, da je V. pričel z zaviranjem že v času, ko se je traktorist nahajal še na desnem delu vozišča, je torej jasno, da je tožnik imel vklopljen smernik, sicer V. ne bi začel sunkovito zavirati, očitno pa je, da je voznik V. pred pričetkom prehitevanja spregledal, da ima tožnik vklopljen smernik. Iz prijave škode iz odgovornosti z dne 21. 5. 2012 zavarovanca V. R., ki jo je priložila samemu odgovoru na tožbo tožena stranka, na strani dva izhaja trditev, da bi naj voznik kombija trdil, da traktor ni imel prižganega smerokaza, iz sodbe ZSV 119/2012 pa v točki 5. obrazložitve sodbe A. V. jasno pojasnjuje, da je imel traktor v času, ko je zavil, vklopljen smernik in da je bil takrat, ko je to opazil, okoli 50 metrov za njim. Iz tega opisa jasno izhaja, da je tožnik imel na primerni razdalji pred zavijanjem vklopljen smernik ter da je povzročitelj nezgode zavarovanec tožene stranke, ki je očitno spregledal smernik in je tudi vozil neprilagojeno s preveliko hitrostjo. Tožnik je vozil pravilno, zavarovanec tožene stranke pa je začel prehitevati tožnikovo vozilo takrat, ko je tožnik že dal znak, da bo zavil v levo in je tako kršil zavarovanec tožene stranke predpise, in sicer 2. točko 1. odstavka 52. člena ZPrCP. Tožnik nadalje še opozarja, da se je v prekrškovnem postopku zavarovancu tožene stranke očitalo zgolj to, da pred prehitevanjem ni dal predpisanega znaka iz 2. odstavka 51. člena ZPrCP, torej da ni vklopil smerni kazalec pred nameravanim prehitevanjem. O tem je potekal prekrškovni postopek. Tožnik pa trdi, da je zavarovanec tožene stranke kršil 2. točko 1. odstavka 52. člena ZPrCP, saj ne bi smel prehitevati, oziroma začeti prehitevati tožnikovega vozila, ker je tožnik, ki je vozil pred njim, že dal znak, da bo zavil v levo. Tožnik se sklicuje na mnenje izvedenca, ki je ocenil, da je voznik V. vozil s kombiniranim vozilom za tožnikom in je pred področjem nezgode pričel s prehitevanjem tožnikovega traktorja. Voznik V. je na zaznavo nevarne situacije pričel z reagiranjem z izogibanjem v levo in z močnim zaviranjem. Na mestu, kjer je pričel z reagiranjem, je vozil po srednjem delu vozišča nekoliko bližje levemu robu vozišča kot desnemu s hitrostjo okrog 56,3 km/h. Z reagiranjem je pričel na oddaljenosti okoli 23,9 m pred mestom trčenja oziroma časovno okrog 1,65 sekunde pred trenutkom trčenja. Glede na mnenje izvedenca torej ne drži trditev tožene stranke, da je voznik V. v času zaviranja bil v fazi prehitevanja in da to istočasno pomeni, da je moral že nekaj časa pred tem voziti po levi strani vozišča ter da bi V. reakcija z močnim zaviranjem kazala na nenadno spremembo smeri vožnje tožnikovega traktorja. Nasprotno, kot je ugotovil izvedenec, je bil V. v čas nastanka nevarne situacije v začetni fazi prehitevanja. Voznik V. je se je torej odločil za prehitevanje kljub temu, da je pred njim vozeči traktorist nameraval zavijati levo. Prav tako iz mnenja izvedenca ne izhaja, da bi voznik V. reagiral na nenadno spremembo smeri vožnje. Smer vožnje tožnika ni bila spremenjena nenadno, kar je razvidno iz mnenja, da je traktor v trenutku trčenja vozil s hitrostjo okrog 10 km/h. Tolikšna hitrost predstavlja bolj ali manj običajen način vožnje ob zavijanju v levo na ozko cesto, oziroma ozek most, ki se nahaja ob priključku na prednostno cesto. Pred pričetkom zavijanja pa je tožnik verjetno hitrost zmanjševal. Tožnik je izpovedal, da je peljal traktor po svoji strani s kakšnimi 35 km/h, preden se je odločil zaviti na levo. Sprememba hitrosti traktorja z zaviranjem od 35 km/h na 10 km/h nedvomno ne pomeni neopazne spremembe hitrosti in je tožnik prevozil določeno pot, da je zmanjšal hitrost na primerno za zavijanje v levo. Voznik V. je očitno v prijavi škode iz odgovornosti podal neresnične podatke, katere tožena stranka neutemeljeno povzema, saj neresnično navaja, da je V. prehiteval traktor, ki da ni imel prižganega smerokaza in ko bi naj bil V. vzporedno s tožnikom, se je ta odločil za zavijanje v levo, brez da bi se prepričal, ali lahko to stori varno za ostale udeležence v prometu. Iz mnenja izvedenca jasno izhaja, da je V. pričel reagirati 23,9 m pred mestom trčenja, kar nedvomno ne pomeni vzporedno s traktoristom. Voznik V. je torej pričel reagirati daleč pred tem, ko bi naj bil vzporedno s tožnikom, kar ovrže navedbe tožene stranke o nenadni reakciji voznika V. na tožnikovo zavijanje levo brez prižganega smerokaza. Tožnik še opozarja, da je izvedenec v izvedeniškem mnenju zapisal, da na tehnični način ni mogoče ugotoviti, če sta udeleženca nezgode pred pričetkom manevra zavijanja v levo oziroma prehitevanja vključila smerokaz ter kdaj sta ga morebiti vključila, zato na tehnični način ni mogoče ugotoviti, če bi lahko voznik kombiniranega vozila zaznal namero tožnika, da bo zavil levo, že pred tem, ko se je traktor usmeril nekoliko proti levi. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da če na traktorju ni bil vključen smerokaz, voznik kombiniranega vozila dokler voznik traktorja ni pričel z zavijanjem in se nekoliko usmeril v levo, ni mogel vedeti, da namerava voznik traktorja zaviti v levo. V zvezi s tem je pomemben tudi odgovor na vprašanje tožnika, naveden pod št. 8. in sicer, kolikšen je bil reakcijski čas voznika V. pred začetkom zaviranja, koliko metrov je prevozil od tedaj pa do dejanskega začetka zaviranja in na katerem delu cestišča se je tedaj nahajal traktorist. Izvedenec je pojasnil, da je pri izračunu upoštevan reakcijski čas 1 sekunde. Od tega odpade 0,2 sekunde na t.i. tehnični čas, ko voznik pritisne na stopalko zavore, do trenutka, ko zavorni učinek toliko naraste, da pričnejo kolesa spuščati zavorno sled, in na reakcijo voznika 0,8 sekunde. V tem času je vozilo prevozilo razdaljo 15,6 m, torej je bilo vozilo ob pričetku reagiranja voznika toliko oddaljeno od mesta, kjer se je pričela prva zavorna sled. Glede na to, da je bilo kombinirano vozilo v močnem zaviranju pred trčenjem okrog 0,65 sekunde, je znašal skupni čas od trenutka, ko je, voznik kombiniranega vozila pričel z reagiranjem do trenutka trčenja okrog 1,65 sekunde. V tolikšnem času pa je traktorist prevozil okrog 4,6 m. Ko je bil traktor toliko oddaljen od mesta trčenja, se je nahajal še na desnem robu vozišča lokalne ceste in je bil v začetni fazi zavijanja levo. Iz navedenega sledi, da je voznik kombiniranega vozila reagiral očitno na vklopljen smernik voznika traktorja, saj glede na mnenje, da če na traktorju ni bil vključen smerokaz, voznik kombiniranega vozila dokler voznik traktorja ni pričel z zavijanjem in se nekoliko usmeril v levo, ni mogel vedeti, da namerava voznik traktorja zaviti v levo in ni logične razlage, da bi voznik kombiniranega vozila reagiral na karkoli drugega kot na prižgan smernik, saj na podlagi lege traktorja na vozišču v času, ko je voznik kombiniranega vozila dejansko pričel reagirati z zaviranjem, na možnost zavijanja levo traktorista ni bilo mogoče sklepati. Glede hitrosti tožnika pred trčenjem je izvedenec izračunal, da je tožnik ob zavijanju oziroma ob trčenju vozil s hitrostjo okrog 10 km/h, zapisal pa je tudi, da je pred pričetkom zavijanja verjetno vozil hitreje, oziroma da je verjetno ob približevanju mestu, kjer je pričel z zavijanjem, zmanjševal hitrost in je torej povsem možno, da je pred tem vozil s hitrostjo okrog 35 km/h in da je ob približevanju mestu, kjer je zavijal levo, zmanjševal hitrost. Ob običajnem načinu zmanjševanja hitrosti pred pričetkom zavijanja levo je lahko voznik traktorja zmanjševal hitrost s pojemkom hitrosti okrog 2 m/sek2. Ob tolikšnem pojemku hitrosti je mogoče hitrost zmanjšati s 35 km/h na 10 km/h na razdalji okrog 21,6 m oziroma v času 3,5 sekunde, torej je moral pričeti z zmanjševanjem hitrosti na oddaljenosti 21,6 m pred mestom, kjer je pričel z zavijanjem oziroma časovno okrog 3,5 sekunde pred tem ko je pričel z zavijanjem. Tožnik meni, da izvedeniško mnenje ne podaja podlage za sklepanje, da je bil zavarovanec tožene stranke v času zaviranja v fazi prehitevanja in istočasno da je moral že nekaj časa pred temi sledmi voziti po levi strani vozišča, saj je izvedenec pojasnil, da se je ob pričetku reagiranja kombiniranega vozila njegovo vozilo nahajalo na srednjem delu vozišča nekoliko bližje levemu robu vozišča kot desnemu ter da glede na hitrost, s kakršno sta se obe vozili gibali, medsebojno oddaljenost in položaj vozil na vozišču v trenutku, ko je voznik kombiniranega vozila pričel z reagiranjem, je bil voznik kombiniranega vozila v tem trenutku v začetni fazi prehitevanja, torej je bil ob pričetku reagiranja z zaviranjem v začetni fazi prehitevanja. Glede hitrosti voznika V. je izvedenec pojasnil, da je voznik kombiniranega vozila neposredno pred tem, ko je pričel z reagiranjem z močnim zaviranjem, vozil s hitrostjo okrog 56,3 km/h. Pred tem je seveda lahko vozil tudi hitreje, oziroma s hitrostjo 70-80 km/h in je ob približevanju traktorju na večji razdalji že pred tem ko je pričel z reagiranjem z močnim zaviranjem počasi oziroma z blagim zaviranjem zmanjševal hitrost. Sodišče je povsem prezrlo izpoved voznika V., da je videl vklopljen smernik, ko je bil 50 metrov za tožnikom, do te izjave se ni niti opredelilo, temveč je neutemeljeno štelo zgolj tožnikovo izpoved za neverodostojno, čeprav je podkrepljena tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Glede na navedeno je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo in bi moralo ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega prava z vmesno sodbo odločiti, da je podana izključna odškodninska odgovornost tožene stranke. Ob koncu se tožnik pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe, saj je sodišče neutemeljeno toženi stranki priznalo zneske kilometrine po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06 in 76/08), saj tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi ji nastali tolikšni stroški.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je kot traktorist utrpel v prometni nesreči dne 8. 5. 2012. Trdil je, da je do prometne nesreče prišlo, ko je kot voznik traktorja v kraju G. zavijal v levo, kar je nakazal s smerokazom, za njim pa se je v tistem trenutku pripeljal voznik kombija reg. št. CE ..., ki je spregledal nakazano spremembo smeri vožnje s strani tožnika in ga začel prehitevati, zaradi česar je prišlo do trčenja vozil, v katerem se je traktor s tožnikom vred prevrnil na bok. Tožnik je trdil, da je za to prometno nesrečo v celoti odgovoren voznik kombija, ki je imel vozilo v trenutku škodnega dogodka obvezno odgovornostno zavarovano pri toženi stranki, zato je podana tudi njena izključna odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala v tem škodnem dogodku.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku(1) v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni odgovoren za nastanek škodnega dogodka in posledično škode. V točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik levi smernik vklopil prepozno, šele, ko je že pričel zavijati levo in ga tako zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati pravočasno, preden ga je začel prehitevati, v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje še zaključilo, da je do nezgode prišlo po izključni krivdi tožnika, saj bi se ta moral pred tem, ko je začel z zavijanjem v levo prepričati, če je to mogoče varno izvesti oziroma če v neposredni bližini ni hitrejših vozil, ki ga nameravajo prehiteti ali so celo že v fazi prehitevanja, s čimer je kršil določilo 42. člena ZPrCP, v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je zaključilo, da zavarovanec tožene stranke, ki je vozil s hitrostjo 56 km/h, kar je bilo v okviru dovoljene predpisane hitrosti, ni mogel glede na okoliščine storiti ničesar, da bi preprečil nesrečo, saj bi to lahko storil le v primeru, če bi vozil s hitrostjo 46 km/h in če bi reagiral z močnim zaviranjem na mestu, kjer se je nahajal, ko je lahko na osnovi položaja traktorja nedvoumno zaznal nevarno situacijo.

8. Ni pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov v tem pravdnem postopku in sicer, da ni upoštevalo izpovedi zavarovanca tožene stranke voznika kombija A. V. v prekrškovni zadevi, da se do te njegove izpovedi, da je takrat, ko je videl smernik, bil mogoče 50 metrov za traktorjem, sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Kot je razvidno iz točke 6. obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje tega dokaza (branje zapisnika o zaslišanju zavarovanca tožene stranke A. V. v prekrškovni zadevi) sploh ni izvedlo, tega dokaza pa, kot je to razvidno iz podatkov v spisu, nobena od pravdnih strank niti ni predlagala. V dokazne namene je sodišče prve stopnje sicer pogledalo in prebralo spis zadeve o prekršku opr. št. ZSV 119/2012, kar je kot dokaz predlagala tožena stranka (ne tožnik) v odgovoru na tožbo, vendar ta dokazni predlog, ki mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ne zajema branja vseh listin iz navedenega spisa, temveč se s tako oblikovanim dokaznim predlogom dokazuje zgolj to, da je tekel ta sodni postopek, kdo so bili njegovi udeleženci in kakšen je bil njegov zaključek.(2) To pomeni, da takšen dokazni predlog zajema le branje končne odločbe, izdane v tem postopku in nič drugega. Če želi stranka, da se iz drugega spisa prebere še kaj drugega kot končna odločba, mora to izrecno predlagati s konkretno navedbo listin, ki naj se iz tega drugega spisa preberejo. Ker v tem konkretnem primeru nobena od pravdnih strank branja zapisnika o zaslišanju zavarovanca tožene stranke v prekrškovni zadevi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. ZSV 119/2012 ni izrecno predlagala in je bil predlagan zgolj vpogled v ta spis, dokaz z branjem zapisnika o zaslišanju zavarovanca tožene stranke v prekrškovni zadevi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. ZSV 119/2012 ni bil niti predlagan niti izveden, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče tega dokaza pri svoji odločitvi ni upoštevalo in se do njegove vsebine ni opredelilo, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

9. Tožnik s pritožbeno navedbo, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinskimi dokazi v spisu, sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, to je t.i. protispisnost, ki pa je povsem nekonkretizirana in zato tudi ni podana. Za protispisnost gre namreč le v primeru, če sodišče določen podatek iz spisa nepravilno prenese (napačno povzame iz listinskega gradiva) v sodbo, če torej v sodbo napačno povzame vsebino posameznega izvedenega dokaza iz listinskega gradiva v spisu. Tega pa tožnik sodišču prve stopnje konkretizirano ne očita, očita mu zgolj neupoštevanje določenih dokazov, kot je obrazloženo že predhodno in napačno sklepanje o obstoju oziroma neobstoju določenega odločilnega dejstva zaradi zatrjevano napačne razlage izvedenih dokazov in nekritičnega sprejemanja posameznih izvedenih dokazov, še zlasti izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, kar pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Dokazne ocene, ki sodi pod pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v delu, ki se nanaša na izvedeni dokaz z zaslišanjem tožnika v tem pravdnem postopku in njegovim zaslišanjem v prekrškovni zadevi, ki jo je sodišče prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo s prepričljivimi, življenjsko logičnimi in razumnimi razlogi, ki se jim v izogib ponavljanju v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, tožnik ne more omajati zgolj z lastno enostransko dokazno oceno teh dokazov. Tožnik si napačno razlaga, da je s to dokazno oceno sodišče prve stopnje štelo za resnično (oziroma poklonilo večjo vero) izpovedi tožnika, ki jo je podal v prekrškovni zadevi in ne v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč, kot je to pojasnilo v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi različnosti v obeh izpovedih tožnika, ki jih je konkretno navedlo, ocenilo, da tožnikova izpoved ni prepričljiva in ni verodostojna v delu, ki se nanaša na vprašanje trenutka vklopa smerokaza na traktorju tožnika, zato ji ni poklonilo vere. Sodišče prve stopnje tako tožniku ni verjelo, da je smerokaz prižgal že 100 metrov prej, preden je začel z zavijanjem v levo in v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je smernik vklopil prepozno, šele, ko je že pričel zavijati v levo, kar pomeni, da tožniku ni uspelo dokazati lastnih trditev, da je svojo namero, da bo zavil v levo, nakazal pravočasno.

11. Pravilnosti s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja tožnik ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na dokaz (zapisnik o zaslišanju zavarovanca tožene stranke A. V. v prekrškovni zadevi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. ZSV 119/2012), ki sploh ni bil izveden, niti z lastno enostransko razlago vsebine izvedenih dokazov, še zlasti delov izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke Ž. L. Vsa dejstva, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in na katera se sklicuje tudi tožnik v svoji pritožbi, je kot del svojih dejanskih ugotovitev sprejelo tudi sodišče prve stopnje, na podlagi tako ugotovljenih dejstev pa nato sklepalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika po materialnem pravu.

12. Sodišče prve stopnje je tako v točkah 13., 14., 18. in 20. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izvedenih dokazov, še zlasti pa na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke Ž. L., na katerega mnenje se je, kot je to pojasnilo v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe, pri svoji odločitvi oprlo v celoti, pravilno, poleg že zgoraj ugotovljenega dejstva, da je tožnik smerokaz vklopil šele, ko je že pričel zavijati levo in ga zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati pravočasno, ugotovilo še naslednja za razsojo v tej zadevi odločilna dejstva, ki v pretežnem delu pritožbeno niti niso izpodbijana: “-” da vodi lokalna cesta, gledano v smeri vožnje obeh udeležencev, proti mestu, kjer se je nesreča zgodila, najprej po daljšem ravnem odseku, neposredno pred mestom nezgode pa prične prehajati v blagi levi ovinek, v njegovem začetnem delu se na levi strani odcepi poljska cesta, ki vodi do polja; “-” da je cesta široka okrog 4,5 metra in nima talnih oznak, ki bi ločevale smerni vozišči; “-” da se v področju nesreče lokalna cesta v smeri vožnje tožnika in V. blago spušča z vzdolžnim nagibom okrog 2%; “-” da je s področja nesreče mogoče proti smeri, iz katere sta pripeljali obe vozili, videti prihajajoča vozila do oddaljenosti okrog 300 metrov; “-” da se je kombinirano vozilo V. po nezgodi zaustavilo s sprednjim delom ob področju ustja priključka odcepa poljske poti in je bilo usmerjeno v smeri poprejšnje vožnje, nekoliko proti levi, tožnikov traktor pa se je prevrnil na desni bok in se je nahajal izven vozišča lokalne ceste ob levi strani, z zadnjimi kolesi tik ob robu vozišča; “-” da je pričel voznik kombiniranega vozila V. z reagiranjem v času 1,65 sekunde pred trenutkom trčenja; “-” da je v tem času tožnik ob vožnji s hitrostjo, s kakršno se je traktor gibal ob trčenju, prevozil razdaljo 4,6 metrov; “-” da se je takrat, ko je bil toliko oddaljen od mesta trčenja, traktor tožnika nahajal še na desnem delu vozišča lokalne ceste in je bil v začetni fazi zavijanja v levo; “-” da je voznik V. pričel z reagiranjem, ko je bil tožnikov traktor v začetni fazi zavijanja oziroma, ko se je nahajal v takšnem položaju, da je bilo mogoče na osnovi položaja traktorja nedvoumno zaznati namero tožnika, da bo zavil v levo; “-” da je tožnik z mesta, kjer je pričel z zavijanjem v levo do mesta trčenja prevozil razdaljo okrog 6 metrov, to razdaljo pa je prevozil pri hitrosti, s kakršno je vozil ob trčenju, v 2,2 sekundah: “-” da se je toliko časa pred trenutkom trčenja moralo vozilo V. nahajati nekje na sredini vozišča, na oddaljenosti od mesta trčenja okrog 32 metrov, oziroma od zadnjega dela traktorja okrog 27 metrov; “-” da je bilo na mestu, kjer je voznik V. pričel z reagiranjem, njegovo vozilo že v fazi prehitevanja; “-” da so bile zavorne sledi kombiniranega vozila v celoti na levem delu vozišča, kar kaže na to, da je zavarovanec tožene stranke že določen čas vozil po levem delu vozišča; “-” da je voznik V. pred pričetkom reagiranja z zaviranjem vozil s hitrostjo okrog 56,3 km/h, kar je bilo v okviru sicer dovoljene predpisane hitrosti (90 km/h); “-” da bi lahko voznik kombiniranega vozila V. preprečil nesrečo le v primeru, če bi vozil s hitrostjo 46 km/h in če bi reagiral z močnim zaviranjem na mestu, kjer se je nahajal, ko je lahko na osnovi položaja traktorja nedvoumno zaznal nevarno situacijo;

13. Ob tako pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožnik kršil določila 1. in 2. odstavka 42. člena ZPrCP.(3) Tožnik bi se namreč moral pred tem, ko je začel z zavijanjem v levo, prepričati, če je to mogoče varno izvesti, oziroma če v neposredni bližini ni hitrejših vozil, ki ga nameravajo prehiteti ali so celo že v fazi prehitevanja, kot je bilo to v tem konkretnem primeru glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik smerokaz vklopil šele, ko je že pričel zavijati levo in ga zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati pravočasno, takrat pa je že bil v fazi prehitevanja tožnika, pa niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da naj bi zavarovanec tožene stranke kršil določilo 2. točke 1. odstavka 52. člena ZPrCP, ki določa, da voznik ne sme prehitevati ali začeti prehitevati drugega vozila, če je voznik, ki vozi pred njim, že dal znak, da bo prehitel vozilo pred seboj ali zavil v levo, ali se je razvrstil za zavijanje v levo, razen kadar ga prehiteva v skladu z drugim odstavkom 50. člena tega zakona. Glede na položaj vozila zavarovanca tožene stranke v času, ko je lahko na osnovi položaja traktorja nedvoumno zaznal nevarno situacijo (namero tožnika, da zavije levo) in upoštevaje dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke takrat vozil s hitrostjo 56,3 km/h, kar je bilo znotraj dovoljene hitrosti (90 km/h), je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, da zavarovanec tožene stranke glede na ugotovljene okoliščine ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil nesrečo, saj bi lahko to storil le v primeru, če bi vozil s hitrostjo največ 46 km/h in bi reagiral z močnim zaviranjem na mestu, ko je lahko na osnovi položaja traktorja nedvoumno zaznal nevarno situacijo, kar pomeni, da je njegova krivda za nastali škodni dogodek izključena oziroma, da je do prometne nesreče prišlo po izključni krivdi tožnika samega. Ob pravilni uporabi 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(4) ki v 1. odstavku določa, da se v primeru, ko je prometna nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika motornega vozila, uporabljajo za presojo odškodninske odgovornosti pravila o krivdni odgovornosti, je tako pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke tožniku ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki mu je nastala v obravnavanem škodnem dogodku, kar posledično pomeni, da tudi odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj je škoda tožniku nastala brez krivde njenega zavarovanca (1. odstavek 131. člena OZ), sodišče prve stopnje pa je zaradi navedenega pravilno tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo v celoti.

14. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika v delu, v katerem izpodbijajo točko I. izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Utemeljena pa je pritožba tožnika glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje.

16. Tožnik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno priznalo kot potrebne stroške toženi stranki njene potne stroške v višini kilometrine po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. V takšni višini se namreč kilometrina obračunava le pooblaščencem, ki so odvetniki, in sicer v skladu s 1. odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) v zvezi s Tarifno številko 6003 Zakona o odvetniški tarifi. Pooblaščencem, ki niso odvetniki, pa se v skladu z 2. odstavkom 18. člena Pravilnika potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov, odmerijo v skladu z določbami 5. do 9. člena tega Pravilnika. V slednjih je določeno, da obsegajo potni stroški stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom, pri čemer se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo oz. tudi v primeru, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Pritožbeno sodišče je upoštevalo naravo dela pooblaščencev tožene stranke in dejstvo, da javni prevoz na relaciji M.-Š. in C.-Š. ne vozi vedno ob primernem času (2. odstavek 9. člena Pravilnika), zato je toženi stranki priznalo stroške za prevožene kilometre, t.j. 3 x 120 km in 2 x 50 km oz. skupaj za 460 km prevožene poti, obračunalo pa po ceni 0,12 EUR/km, kolikor znaša v skladu s 4. odstavkom 9. člena Pravilnika zadnji uradno objavljeni znesek povračila potnih stroškov za zaposlene v državni upravi. Tožena stranka je tako upravičena do povračila prevoznih stroškov v skupni višini 55,20 EUR namesto 170,20 EUR, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. Vsi potrebni pravdni stroški tožene stranke pa tako znašajo, namesto 1.024,80 EUR, 909,80 EUR (55,20 EUR prevoznih stroškov in 854,60 EUR stroškov izvedenca). Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi tožnika v stroškovni odločitvi ugoditi ter v plačilo tožniku naloženega zneska pravdnih stroškov tožene stranke v točki II. izreka izpodbijane sodbe znižati na 909,80 EUR.

17. Tožnik je s pritožbo uspel le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, v celoti pa je bil neuspešen s pritožbo glede glavne stvari. Ker gre za sorazmerno majhen pritožbeni uspeh, bo moral v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP pritožbene stroške nositi sam.

Op. št. (1): Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo so navedeni v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 1029/2016 z dne 6. 7. 2016, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 231/2003 z dne 6. 5. 2004 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 770/2008 z dne 17. 5. 2012. Op. št. (3): ZPrCP v 1. odstavku 42. člena določa: “Preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, se mora voznik s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje.”

2. odstavek 42. člena ZPrCP pa določa: “Pri spremembi smeri vožnje mora voznik svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati z utripalkami. Voznik vozila, ki nima utripalk, nakaže namero z vodoravno odročeno roko.” Op. št. (4): OZ v 154. členu določa:

(1) Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.

(2) Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

(3) Če ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega.

(4) Če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna.”