Jedro

Tožena stranka je odločbo, ki jo je odpravila z izpodbijano odločbo, odpravila že s svojo odločbo z dne 23. 10. 2012. Poleg tega pa v izreku izpodbijane odločbe ni bilo odločeno o pritožbi B.B., zato je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, Direktorat za zdravstveno varstvo številka 021-67/2012/23 z dne 21. 3. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka odmerjene na 285 EUR s pripadajočim DDV, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju tožena stranka) v pritožbenem postopku ugodilo pritožbi A.A. (1. točka izreka) in je odločbo Zdravniške zbornice Slovenije, št. 1101-290/2012/6 z dne 11. 4. 2012 odpravilo (2. točka izreka). V 3. točki izreka je zahtevku A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka) ugodilo in ji odobrilo specializacijo iz čeljustne in zobne ortopedije za regijo Celje, za potrebe javne zdravstvene mreže. Zahtevkom preostalih kandidatov, med njimi tudi zahtevku tožnika pa ni ugodilo in jim navedene specializacije ni odobrilo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Zdravniška zbornica dne 1. 2. 2012 na spletni strani objavila javni razpis za obravnavano specializacijo in v skladu s 23. členom Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacije zdravnikov (Pravilnik) imenovala izbirno komisijo kot izvedence. Na razpis se je prijavilo 6 kandidatov (med njimi tudi tožnik in prizadeta stranka). Zoper odločbo z dne 11. 4. 2012 s katero je Zdravniška zbornica prvič ugodila zahtevku tožnika, sta se pritožili tudi prizadeta stranka in B.B. Tožena stranka je zato, ker je ugotovila, da so bila v postopku izdaje navedene odločbe bistveno kršena pravila postopka, z odločbo z dne 23. 10. 2012 pritožbi prizadete stranke ugodila, navedeno odločbo odpravila in zadevo vrnila Zdravniški zbornici v ponoven postopek. V ponovljenem postopku Zdravniška zbornica po navedbah tožene stranke ni sledila napotilom, ki so ji bila dana v odločbi z dne 23. 10. 2012, in je z odločbo z dne 20. 11. 2012 ponovno enako odločila o izbiri kandidata za razpisano specializacijo.

Tožena stranka ob upoštevanju določb 138. in 146. člena ZUP ugotavlja, da je Zdravniška zbornica z odločbo z dne 20. 11. 2012, zoper katero sta se pritožili prizadeta stranka in B.B., kršila pravila postopka in da je s tem, ko pri vrednotenju objavljenih del prizadete stranke, ni upoštevala potrdila C., ravnala diskriminatorno. Meni, da bi v konkretnem primeru, čeprav potrdilu C. o objavi člankov prizadete stranke, članki niso bili priloženi v izvirniku ali overjeni fotokopiji, morala če je obstajal dvom o verodostojnosti navedenega dokazila, stranko pozvati naj članek predloži v izvirniku ali overjeni fotokopiji. Ker je Zdravniška zbornica upoštevala tri potrdila tožnika, iz katerih izhaja, da bo njegov prispevek objavljen v eni izmed naslednjih številk, ni pa upoštevala potrdila o objavljenih člankih prizadete stranke, tožena stranka ocenjuje, da je ravnanje Zdravniške zbornice v tem delu diskriminatorno.

V nadaljevanju pa navaja, da morajo biti po določbah razpisa, potrdila, ki izkazujejo objavo članka sicer res priložena v izvirniku ali v ustrezno overjeni fotokopiji, da pa to ne pomeni, da mora biti priložen v izvirniku tudi konkreten članek. Ker je prizadeta stranka priložila potrdilo v izvirniku tožena stranka zaključuje, da je pri vrednotenju tega merila potrebno upoštevati njene članke, čeprav niso bili priloženi v izvirniku ali overjeni fotokopiji. Zato znaša skupni izračun števila točk za prizadeto stranko (z dodanimi šestimi objavljenimi članki 91,55 (79,55+12). Ob upoštevanju dejstva, da je nasprotna stranka presegla število 90-tih točk, ki jih je tožniku priznala Zdravniška zbornica v izpodbijani odločbi in dejstva, da je s tem presegla tudi število točk kandidatke B.B. (88 točk) je tožena stranka izbrala in dodelila specializacijo prizadeti stranki, ostale zahtevke pa je zavrnila.

Tožnik vlaga tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb upravnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki očita, da v izreku izpodbijane odločbe ni odpravila odločbe Zdravniške zbornice št. 1101-290/2012/28 z dne 20. 11. 2012 in ni odločila o pritožbi B.B., ki se je, tako kot A.A., pritožila zoper navedeno odločbo Zdravniške zbornice. Ker tožena stranka odločbe Zdravniške zbornice z dne 20. 11. 2012 ni odpravila tožnik meni, da je postala njena I. točka izreka, s katero je bilo njegovemu zahtevku ugodeno in mu je bila odobrena razpisana specializacija, pravnomočna. Navaja, da v konkretnem primeru ne gre za pomoto. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, katero odločbo je tožena stranka odpravila. Zato ni očitnega razhajanja med izrekom in obrazložitvijo. Zatrjuje, da je izpodbijana odločba brez razlogov o odločilnih dejstvih in da njen preizkus ni mogoč. S tem v zvezi toženi stranki očita, da je v izreku navedla odločbo, ki ni bila predmet pritožbe in da v obrazložitvi tudi ni navedla razlogov, s katerimi bi morala utemeljiti zavrnitev pritožbenih navedb A.A. glede odvzema točk tožniku za potrdila o udeležbi in bodoče objave članka.

V nadaljevanju tožnik zatrjuje, da je tožena stranka zmotno uporabila določbe konkretnega javnega razpisa. Zato se ne strinja z njenim stališčem, da pravila javnega razpisa določajo obveznost upravnemu organu, da kandidate, v primeru izbirnih meril, pozove k dopolnitvi predpisanih dokazov. Ne strinja se niti z dejanskim stanjem, ki se nanaša na ugotovljeno skupno število točk za A.A. Zatrjuje, da pravilen seštevek vseh točk A.A., ne presega 90-tih točk. Vztraja pri trditvi, da je odločitev Zdravniške zbornice v delu, ki se nanaša na udeležbo tožnika na seminarjih in na njegove članke že sprejete v objavo, pravilna in zakonita. Zato se v tem delu ne strinja z navedbami v pritožbah obeh kandidatk.

Tožnik sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo deloma odpravi tako, da zahtevku A.A. ne ugodi in vzdrži v veljavi odločbo Zdravniške zbornice št. 1101-290/2012/28 z dne 20. 11. 2012. Tožnik zahteva povračilo stroškov, ki so mu nastali v tem postopku.

Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo opozarja, da je tožba najverjetneje vložena prepozno. V nadaljevanju prereka tožbene trditve, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je v zapisu 2. točke izreka izpodbijane odločbe, prišlo do očitne pisne pomote v številki in datumu odločbe. Zatrjuje, da je iz obrazložitve odločbe razvidno, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila o pritožbi zoper odločbo Zdravniške zbornice s št. 1101-290/2012/28 z dne 20. 11. 2012. Takšno pomoto pa lahko upravni organ vsak čas popravi. Zato se ne strinja s stališčem tožnika, da je zaradi omenjene napake postala odločba z dne 20. 11. 2012 pravnomočna in niti s tožbenim očitkom, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo.

Do kršitve materialnih predpisov zato, ker tožena stranka ni popravila napak pri seštevku točk po mnenju prizadete stranke glede na 223. člen ZUP ni prišlo. Ker se z razlago določb javnega razpisa in stališčem, ki ga je tožena stranka zavzela do dokazil glede objave člankov in upoštevanja člankov, prizadeta stranka strinja, meni, da so ugovori tožnika neutemeljeni. Strinja pa se s tožbeno navedbo, da bi glede na predpisano maksimalno število točk iz drugega dela razpisa (15 točk), bila prizadeta stranka za 6 objavljenih člankov upravičena le do priznanja 11-tih točk. Zato bi bil pravilen skupni seštevek njej priznanih točk 90,55. Ne strinja pa se s tožbeno trditvijo, da je prišlo pri prvotnem seštevku točk (79,55) do napake. Zatrjuje, da je 0,55 točke prejela pri ocenjevanju študijskega uspeha. Ker tožnik kljub neupravičeno priznanim točkam (90 točk) ni presegel števila točk, ki jih je zbrala prizadeta stranka, meni, da zaradi očitane napake ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj.

Prizadeta stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži naloži plačilo stroškov postopka.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik, ki mu je bila izpodbijana odločba vročena 23. 3. 2013, vložil tožbo s priporočeno pošiljko oddano na pošto dne 22. 4. 2013, ki jo je Upravno sodišče RS v Ljubljani prejelo dne 24. 4. 2013, oddelek tega sodišča v Novi Gorici pa dne 25. 4. 2013. Iz navedenih podatkov izhaja, da je tožba vložena znotraj 30-dnevnega roka določenega v prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zato je ugovor prizadete stranke v tem delu neutemeljen.

V obravnavani zadevi je tožena stranka kot pritožbeni organ z izpodbijano odločbo sama odločila o zahtevkih kandidatov prijavljenih na razpis Zdravniške zbornice objavljenem dne 1. 2. 2012, o katerih je Zdravniška zbornica odločila z odločbo 1101-290/2012/28 z dne 20. 11. 2012, zoper katero sta se pritožili prizadeta stranka in B.B. Iz izreka izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je tožena stranka odločila o odločbi št. 1101-290/2012/6 z dne 11. 4. 2012, s katero je Zdravniška zbornica odločila prvič o izbiri kandidatov na obravnavani razpis in da o pritožbi B.B. ni odločila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka le navaja, da sta bili zoper odločbo z dne 20. 11. 2011 vloženi dve pritožbi in da tožnik v odgovoru na pritožbo navaja tudi računske napake pri seštevku prizadete stranke. Tožena stranka pa v obrazložitvi ne navede razlogov zaradi katerih ugovor tožnika ni utemeljen.

Po določbi 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek). V obrazložitvi odločbe druge stopnje se morajo presoditi vse pritožbene navedbe. Če je že organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko organ druge stopnje sklicuje na razloge iz prve odločbe (drugi odstavek). V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (213. člen ZUP). Izrek mora biti kratek in določen. Obrazložitev odločbe mora med drugim obsegati tudi dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprlo, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (2., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Po drugem odstavku 273. člena ZUP se, za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, v vsakem primeru šteje, med drugim tudi, če se odločba ne da preizkusiti (7. točka 273. člena ZUP).

Na podlagi podatkov navedenih v 14. točki te obrazložitve, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, sodišče ugotavlja, da z izrekom izpodbijane odločbe tožena stranka ni odločila o vseh zahtevkih strank in da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla dejanskega stanja in dokazov, na katerem bi moralo le-to temeljiti in niti razlogov zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Tako pomanjkljiva odločba pa se po presoji sodišča v delu, ki mu ugovarja tožnik to je glede pravilnosti seštevka vseh točk priznanih prizadeti stranki, ne da preizkusiti. V zadevi namreč niti za prizadeto stranko ni sporno dejstvo, da ji je tožena stranka pri skupnem seštevku pomotoma priznala 1 točko več. Za tožnika še spornih 0,55 točke, s katerimi prizadeta stranka presega seštevek tožniku priznanih 90 točk pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe sploh ni omenjeno. Tožena stranka se, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih, s tožnikovim ugovorom podanim v pritožbenem postopku, ni ukvarjala in tudi ni navedla razlogov za to.

Iz že navedenih podatkov jasno izhaja tudi, da je tožena stranka odločbo navedeno v točki 2. izreka izpodbijane odločbo odpravila že s svojo odločbo z dne 23. 10. 2012 in da o pritožbi B.B. v izreku izpodbijane odločbe ni bilo odločeno. Zato so tožbeni ugovori glede nepravilnosti in pomanjkljivosti izpodbijane odločbe tudi v tem delu utemeljeni.

Zmotno pa je stališče tožnika o tem, da je postala odločba Zdravniške zbornice z dne 20. 11. 2012 pravnomočna. Ob že navedenih nepravilnostih izpodbijane odločbe je namreč jasno, da tožena stranka zoper odločbo z dne 20. 11. 2012 doslej še ni odločila. To pa pomeni, da je navedena tožbena trditev brez dejanske in pravne podlage in zato, neutemeljena.

Ugotovljene nepravilnosti in kršitve pravil postopka bo morala tožena stranka odpraviti v ponovljenem postopku tako, da bo v izreku odločbe odločila o vseh pritožbah strank zoper odločbo Zdravniške zbornice z dne 20. 11. 2012 in da bo pred odločanjem o zahtevkih kandidatov prijavljenih na razpis z dne 1. 2. 2012 vsem strankam v postopku v skladu z določili ZUP omogočila, da se o ugotovljenih dejstvih, ki so pravno pomembna za odločitev, izjavijo. Zato se sodišče s presojo preostalih tožbenih navedb in navedb prizadete stranke ni ukvarjalo.

Sodišče je zato, ker je v postopku izdaje izpodbijane odločbe prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivale na zakonitost oz. pravilnost odločitve, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponovni postopek bo zato morala v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati novo odločbo.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri se tožniku, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi prisodi pavšalni znesek skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika se tožniku, ki ga je zastopal odvetnik priznajo stroški v višini 285 EUR s pripadajočim DDV. V tej višini je zato utemeljen stroškovni del zahtevka.

K točki III. izreka: Zahteva za povračilo stroškov, ki jih uveljavlja prizadeta stranka nima podlage v določbah ZUS-1 in niti v Zakonu o pravdnem postopku. Zato je sodišče stroškovni zahtevek prizadete stranke kot neutemeljen zavrnilo.