Jedro

Načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se v primerih, kadar je zmanjšanje dotedanjih prejemkov ustavno dopustno, tako zmanjšanje uveljavi za vse upravičence hkrati, pri čemer morajo biti odločbe izdane pred tem in ne naknadno s povratnim učinkom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 512/96-6 z dne 5.4.2001 se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 22.2.1996, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.2.1996. Z njo je ta zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 15.1.1996, s katero je ta po uradni dolžnosti odločila, da ima tožnik, civilni invalid vojne VI. skupine od 1.1.1996 naprej pravico do invalidnine v mesečnem znesku 16.668,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je glede na določbo 20. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI) tožniku organ prve stopnje od 1.1.1996 dalje določil pravilno višino odškodnine. Med strankama ni spora o tem, da je imel tožnik pred uveljavitvijo ZVojI priznan status civilnega invalida vojne VI.

skupine s 60 % invalidnostjo, sporen pa je naziv statusa po uveljavitvi ZVojI ter učinek oziroma veljavnost odločbe, s katero je prvostopenjski upravni organ odločil o višini tožnikove invalidnine in jo je tožena stranka z izpodbijano odločbo potrdila. ZVojI, ki je stopil v veljavo 1.1.1996, je v 1. odstavku 119. člena določil, da državljan RS, ki je do uveljavitve tega zakona uveljavil status in pravice vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne, obdrži status vojaškega invalida oziroma civilnega invalida vojne, pravice vojnega invalida pa ob pogojih in v obsegu, predpisanimi s tem zakonom. V 1. odstavku 123. člena ZVojI je med drugim določeno, da o višini invalidnine vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavili status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne in pravico do osebne invalidnine po predpisih o vojaških invalidih in o civilnih invalidih vojne do uveljavitve tega zakona, odloči upravna enota po določbah tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi. V skladu s tema določbama je tožena stranka pravilno odločila po predpisanem postopku in na dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo.

Tožnik v pritožbi navaja, da se z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ne strinja. Že Ustavno sodišče RS je z odločbo, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 2/97, ugotovilo, da 123. člen zakona ZVojI ni v skladu z Ustavo RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči tako, da se mu izplača razlika invalidnine do konca junija 1996 in sicer valorizirana za čas, ko bo izplačana.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Med upravnim sporom in še pred odločitvijo sodišča prve stopnje je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-86/96 z dne 12.12.1996 odločilo, da je 123. člen ZVojI v neskladju z Ustavo, ker bi izvrševanje določb tega člena pripeljalo do občutnega zmanjšanja dotedanjih prejemkov pri posameznih upravičencih in sicer odvisno od tega, kdaj bi bila posamezniku upravna odločba izdana. Načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se v takih primerih, kadar je zmanjšanje dotedanjih prejemkov ustavno dopustno, tako zmanjšanje uveljavi za vse upravičence hkrati, pri čemer pa morajo biti odločbe izdane pred tem in ne naknadno s povratnim učinkom. Hkrati je bil z isto odločbo ustavnega sodišča razveljavljen 86. člen ZVojI, ki je določal izplačilo invalidnin v mesečnih zneskih za nazaj. Po mnenju ustavnega sodišča razlog za uvedbo izplačevanja za nazaj ni stvarno utemeljen z jasno ugotovljenim oziroma nesporno prevladujočim in legitimnim javnim interesom.

Tudi v konkretni zadevi pomeni odločba upravnega organa o višini tožnikove invalidnine odločitev za nazaj (od 1.1.1996). Ker je bila določba 86. člena ZVojI, ki je določala izplačevanje mesečnih zneskov invalidnine za nazaj, z navedeno odločbo ustavnega sodišča razveljavljena, je v konkretni zadevi ni bilo mogoče uporabiti. Ker sodišče prve stopnje tega pri odločanju ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Izplačilo razlike invalidnine, ki ga tožnik uveljavlja v pritožbenem postopku, pa je, glede na novelo ZVojI iz leta 1997, stvar poračuna oziroma drugega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.