Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji invalidnosti tožnika zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 v zvezi s prvim odstavkom tega člena. V tretjem odstavku je namreč določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatne usposobljenosti in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno štelo kot tožnikov svoj poklic poklic oskrbovanje in krmljenje plemenskih svinj ter varnostnik - receptor, prav tako pa bi moralo kot svoj poklic šteti dejanski poklic tožnika, to je poklic kmetovalca, za katerega je tudi končal dvoletno poklicno šolo.

Pri tožniku je še vedno podana preostala delovna zmožnost in lahko dela z omejitvami opravlja v okviru polnega delovnega časa. Zato je pravilno zavrnjen zahtevek tožnika, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti oz. da v okviru III. kategorije opravlja delo v polovičnem delovnem času.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. Odpravita se določbi toženke št. ... z dne 5. 4. 2012 in št. ... z dne 12. 10. 2011. 2. Tožnik se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ni potrebna groba mišična moč desnice in levice in ne fin prijem s prsti desnice oz. normalna funkcija prstov rok desnice, brez pogostih, ponavljajočih gibov prstov leve roke in zapestja ter brez izpostavljenosti leve roke lokalnim vibracijam in brez dvigovanja desne roke na nivo ramen, s polnim delovnim časom, od 3. 9. 2004 dalje.

3. O pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči toženka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

4. Tožnik se je dolžan prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe.

5. Tožbeni zahtevek tožnika, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od 1. 3. 2000 priznajo pravice iz tega naslova oz. da se mu prizna pravica do opravljanja določenega dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine, se zavrne.

6. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 558,05 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 334,28 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženke z dne 5. 4. 2011 in 12. 10. 2011, razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz tega naslova od 1. 3. 2000 dalje oziroma razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do opravljanja določenega dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravice do delne invalidske pokojnine ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Sodišče je menilo, da pri tožniku ni podana invalidnost, kot je določena v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPIZ-1), saj pri tožniku v času po pričetku opravljanja dela „oskrbovanje in krmljenje plemenskih svinj“ in „varnostnik - receptor“ ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in iz tega razloga ni prišlo do zmanjšanja zmožnosti za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Do poškodbe na desni roki je pri tožniku prišlo že v letu 1987 in ne v času dela na obravnavanih obeh delovnih mestih.

Tožnik v pritožbi navaja, da je po poklicu kmetovalec in je bil v letu 1987 zaposlen v tovarni A., ko je imel nesrečo izven dela dne 13. 10. 1987. Takrat mu je stroj za ličkanje poškodoval desno roko, v posledici tega je prišlo do amputacije kazalca desne roke, sklepi II. do IV. prsta desnice so bili odprti in izpahnjeni, zaradi česar so ga 13. 10. 1987 operirali in odstranili vso zmečkanino. Od takrat so preostali prsti desnice praktično negibljivi z izjemo palca in minimalne gibljivosti mezinca. Tožnik se je 1. 8. 1990 zaposlil na delovnem mestu „oskrbovanje in hranjenje plemenskih svinj“ ter dne 1. 3. 2000 kot „varnostnik - receptor“. Po letu 1996 so se pri tožniku pojavile težave in bolečine v hrbtenici in nogi, kakor je razvidno iz izvedeniškega mnenja z dne 20. 5. 2014. Od 3. 4. 2002 je tožnik brezposeln. Iz izvedenskega mnenja izvedeniškega organa izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana in da tožnik tudi za opravljanje del na delovnih mestih „oskrbovanje in hranjenje plemenskih svinj“ in „varnostnik - receptor“ ni bil v celoti zmožen. Zmožen je za delo le pod določenimi omejitvami. Pri tožniku je tako zmanjšana delovna zmožnost od 13. 10. 1987 in od takrat tožnik nobenega dela ni sposoben opravljati brez omejitev. Navedeno predstavlja razlog za ugoditev tožnikovem zahtevku in ne za zavrnitev. Sodišče napačno šteje, da bi moral tožnik invalidnost uveljavljati že v letu 1987 oz. pred nastopom dela na delovnem mestu „oskrbovanje in hranjenje plemenskih svinj“ in ker tega ni storil in je vsaj poskušal opravljati pridobitno delo, mu sedaj pravice iz invalidnosti ne gredo. Pritožba nadalje meni, da pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja ne zastarajo, čeprav jih, kljub izpolnjenim pogojem, zavarovanec ne uveljavlja in poskuša opravljati dela. Iz sodbe ne izhaja, zakaj so za sodišče v okviru definicije svojega poklica relevantna dela kmetovalca, delovno mesto „oskrbovanje in hranjenje plemenskih svinj“ in delovno mesto „varnostnik - receptor“, ni pa pomembno delovno mesto „delavec na tekočem traku“, ki ga je zasedel leta 1987, ko je do poškodbe prišlo. Prav tako ni jasno, zakaj za sodišče ni relevantno dejstvo, da je tožnik že vse od leta 2002 dalje brezposeln in to iz razloga, ker zaposlitve z omejitvami, kot jih ima, ne more dobiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 60. člena ZPIZ-1, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 5. 4. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. - izpostava C. z dne 12. 10. 2011, s katero se je zavrnila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije, predvsem pa izvedenskega mnenja Konzilija specialistov medicine dela, prometa in športa, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik si je 13. 10. 1987 na stroju za trganje in ličkanje koruze poškodoval desno roko in so ga naslednji dan operirali. Kot posledica te poškodbe je na desni roki stanje po amputaciji kazalca. Gibljiva sta le palec in minimalno mezinec, ostala prsta sta v flektorni kontrakturi. Zaradi bolečin ledvene in vratne hrbtenice je bil od leta 1996 dalje večkrat pregledan pri nevrokirurgu in ortopedu. RTG prsne hrbtenice z dne 17. 3. 2011 je pokazal nakazano skoliozo, degenerativne spremembe srednjih in spodnjih segmentov, RTG ledvenokrižne hrbtenice z istega dne pa minimalne degenerativne spremembe. MR cervikalne hrbtenice z dne 17. 10. 2013 je pokazal zmerne degenerativne spremembe cervikalne hrbtenice in manjšo centralno protruzijo IV diska C3-C4. Pri ortopedu je bil obravnavan zaradi bolečin v levem ramenskem sklepu in tudi zaradi sindroma zapestnega prehoda levo. Nevrolog je januarja 2011 ugotavljal sindrom dvojne kompresije in sicer utesnitveno lezijo medialnega živca v področju zapestnega prehoda levo ter zmerno izraženo kronično ratikulopatijo na nivoju C7 levo in L5 levo. Leta 2007 je bil pri tožniku ugotovljen kombinirani germinalni tumor levega testisa, februarja istega leta je bila izvedena semikastracija. Leta 1995 je bil hospitaliziran zaradi vestibularnega sindroma, te težave so se umirile.

Tožnik se je zaposlil 17. 2. 1986 v A., kjer je bil s presledki zaposlen do 4. 7. 1988. S 1. 8. 1990 se je zaposlil na delovnem mestu „oskrbovanje in hranjenje plemenskih svinj“ pri D., nato pa je še opravljal delo „varnostnik - receptor“. Od 3. 4. 2002 dalje je brezposeln. Tožnik je končal dvoletno poklicno šolo, smer - kmetovalec.

Tožniku je priznana 40 % telesna okvara. Večkrat je bil v IK postopku, v okviru katerega se je v letu 1997 ugotavljalo, da zdravljenje ni končano, IK je v letu 1997 menila, da je pri njemu podana III. kategorija invalidnosti (19. 5. 1997), vendar je bilo v reviziji takšno izvedensko mnenje spremenjeno, saj je IK II. stopnje (11. 7. 1997) menila, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti III. kategorije invalidnosti, ker že ob nastopu dela za delo kmeta oz. „oskrbovanje in krmljenje plemenskih svinj“ tega ni bil zmožen. Iz navedenega razloga je IK tudi v letu 2002 menila, da pri tožniku ni invalidnosti (mnenje z dne 24. 9. 2002 in z dne 20. 3. 2003) oz. 29. 9. 2003, ko je navedla, da je poškodba desne roke bila leta 1987, prijem s prsti od takrat ni možen. Zavarovanec ni zmožen za nobeno delo, kjer je potreben grob ali fin prijem s prsti desnice. IK je že ugotovila, da ni zmožen za delo „kmeta“ ter delo „oskrbovanje in krmljenje plemenskih svinj“ za oboje ni bil zmožen brez omejitve že ob zaposlitvi, prav tako pa ob zaposlitvi tudi ni bil zmožen za delo „varnostnik - receptor“ brez omejitev pri delu, glede na lasten opis dela na zapisniku z dne 20. 8. 2003. Tudi iz izvedenskega mnenja IK z dne 7. 6. 2004 izhaja, da pri tožniku invalidnost ne obstaja, saj vsa dela, ki jih je opravljal, jih je lahko opravljal samo z omejitvami pri delu.

Iz izvedenskega mnenja izvedenskega organa - Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa z dne 20. 5. 2014 izhaja, da je bila pri tožniku od dneva poškodbe zunaj dela 13. 10. 1987 dalje delovna zmožnost zmanjšana in ni bil v celoti zmožen za opravljanje del na delovnem mestu „oskrbovanje in hranjenje plemenskih svinj“ in del na delovnem mestu „varnostnik - receptor“. Tožnik je bil zmožen še opravljati dela v polnem delovnem času z naslednjimi omejitvami: -kjer ni potrebna groba mišična moč desnice in levice; -kjer ni potreben fin prijem s prsti desnice oz. normalna funkcija prstov rok desnice; -za levo roko velja: brez pogostih, ponavljajočih gibov prstov, roke in zapestja (ne več kot en gib na minuto), brez palmarne in dorzalne flekcije nad 25 stopinj ter ulnarne deviacije nad 10 stopinj, brez izpostavljenosti roke lokalnim vibracijam; -brez dvigovanja desne zgornje okončine nad nivo ramen; -pri ročnem premeščanju bremen mora biti obremenjenost hrbtenice v okviru mejne vrednosti mišičnega navora obvretenčne muskulature hrbtenice (navor je zmnožek sile in ročice glede na spol in starost se oceni oz. izračuna): trajna ali občasna obremenjenost je navor do 30 % maksimalnega hotenega izumetričnega mišičnega navora in v okviru mejne vrednosti za aksialni pritisk na medvretenčne ploščice L3-L4, L4-L5, L5-S1: trajna ali občasna obremenjenost do 30 % mejne vrednosti aksialnega pritiska glede na spol in starost; -fleksijski, ekstenzijski in rotacijski gibi hrbtenice morajo biti v okviru optimalnih sklepnih kotov (do 30 stopinj).

Pri tožniku pa ni podana invalidnost I. kategorije kot tudi invalidnost katerekoli druge kategorije, glede na dostopno dokumentacijo.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 v zvezi s prvim odstavkom tega člena. V tretjem odstavku je namreč določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenosti in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot tožnikov svoj poklic, poklic „oskrbovanje in krmljenje plemenskih svinj“ ter „varnostnik - receptor“, prav tako pa bi moralo kot svoj poklic šteti dejanski poklic tožnika, to je poklic kmetovalca, za katerega je tudi končal dvoletno poklicno šolo. Tožnik je bil zavarovan kot delavec, ko je začel opravljati delo kmetovalca oz. oskrbovanja in krmljenja plemenskih svinj oz. dela varnostnika receptorja. Navedena dela je opravljal kljub temu, da je po vstopu v pokojninsko in invalidsko zavarovanje prišlo do sprememb v njegovem zdravstvenem stanju in da je dejansko bil zmožen, z medicinskega vidika, navedena dela opravljati le ob upoštevanju ugotovljenih omejitev. Invalidnost je potrebno ugotavljati glede na zavarovančev poklic in ne zgolj glede na delo, ki ga je oz. ga še opravlja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več zadevah (opr. št. Psp 328/2012, Psp 446/2013, itd.). Zmotno je stališče toženke, da tožniku ni mogoče priznati pravic na podlagi invalidnosti, ker naj bi ta nastala preden je začel opravljati zadnji dve deli, to je oskrbovanje in krmljenje plemenskih svinj in varnostnik - receptor. Tudi Vrhovno sodišče RS je v več sodbah zavzelo stališče do zakonske opredelitve poklica, kot jo v zvezi z definicijo invalidnosti določa tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1 (sodba opr. št. VIII Ips 210/2010 z dne 7. 2. 2012, VIII Ips 29/2010 z dne 5. 9. 2011 itd.).

Dejstvo je, da je pri tožniku v času njegovega zavarovanja prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in da te spremembe vplivajo na tožnikovo zmožnost opravljanja dela in je tako pri tožniku prišlo do zmanjšanja zmožnosti za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje, kot to zahteva prvi odstavek 60. člena ZPIZ-1 za ugotovitev invalidnosti.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče odpravilo napadene odločbe toženke z dne 5. 4. 2012 in z dne 12. 10. 2011. V skladu s prvim odstavkom 60. člena je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Kot vzrok nastanka invalidnosti je v skladu z 62. členom ZPIZ-1 štelo, da je invalidnost posledica poškodbe izven dela. Tožniku je priznalo, v skladu z 91. členom ZPIZ-1, pravico do premestitve na drugo delovno mesto, upoštevajoč ugotovljene omejitve iz izvedenskega mnenja. Navedena dela lahko tožnik opravlja s polnim delovnim časom. Pravice so tožniku priznane od 3. 9. 2004 dalje. Pri času nastanka invalidnosti in priznanju pravic je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je toženka tožniku dne 22. 10. 2003 izdala odločbo št. ..., s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Navedena odločitev toženke je bila potrjena z odločbo št. ... z dne 22. 7. 2004, ki je bila tožniku vročena 3. 8. 2004. 30-dnevni rok za vložitev tožbe se je iztekel dne 3. 9. 2004. Tako s sedanjo odločitvijo pritožbeno sodišče ne posega v pravnomočno odločitev toženke, da pri tožniku ni invalidnosti. Toženi stranki je naložilo, da s posebno odločbo odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost, tožnika pa napotilo, da se v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja šteje, da je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost in da lahko dela z omejitvami opravlja v okviru polnega delovnega časa. Tako je zavrnjen zahtevek tožnika, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti oz. da v okviru III. kategorije opravlja delo v polovičnem delovnem času, saj zato ni objektivnih razlogov, ki bi izhajali iz medicinske dokumentacije niti iz izvedenskega mnenja.

Tožnik, ki je v pravdi uspel, je upravičen tudi do povrnitve stroškov postopka v skladu z določbo 154. člena ZPP. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in sodno prakso. Sodišče je kot potrebne stroške tožniku priznalo 183,30 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3100, 169,20 EUR za nagrado za narok po tar. št. 3102, 20,00 EUR stroškov po tar. št. 6002, kar skupaj znaša 372,50 EUR in z 22 % DDV (81,95 EUR) ter potnimi stroški tožnika (za trikratno pot na relaciji E. - F., kjer ni direktne avtobusne povezave - 103,60 EUR), skupaj 558,05 EUR. Tožnik je v pritožbi uspel, zato mu pripada tudi nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom v višini 254,00 EUR, pavšal za materialne stroške v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, skupaj 334,28 EUR.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče upoštevajoč, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP spremenilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe.