Jedro

Glede na to, da je prosilka v RS prišla iz Republike Italije, ki se je, po predpisih, ki so veljali v času odločanja tožene stranke, štela za varno tretjo državo, je bila pravilna odločitev tožene stranke, ko je njeno vlogo zavrgla. Odločitev je pravilna tudi po včlanitvi RS v EU, saj državljan države članice EU, razen izjemoma, ne more zaprositi za azil v drugi državi članici EU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 468/2004-6 z dne 17.3.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.1.2004, s katero je tožena stranka zavrgla tožničino prošnjo za azil v Republiki Sloveniji na podlagi 37. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03-PB); s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče tožnico oprostilo plačila sodnih taks.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in zavrnilo tožničino tožbo na odpravo odločbe tožene stranke.

Prvostopno sodišče je izhajalo iz ugotovitev tožene stranke, kar potrjujejo tudi upravni spisi, da je tožnica kot državljanka Republike Poljske prišla v Republiko Slovenijo ilegalno iz Republike Italije, ki pa se po Odloku o določitvi varnih tretjih držav (Uradni list RS, št. 63/02, v nadaljevanju: Odlok) šteje za varno tretjo državo. V takih primerih pa se po 37. členu ZAzil vloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavržejo.

Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep (pravilno sodbo) zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je bil kasneje tudi napačno uporabljen ZAzil in zaradi kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba odpravi ter zadeva vrne tožeči (pravilno toženi) stranki v nov postopek. Meni, da zgolj njena izjava, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo prebivala v Republiki Italiji, ne more biti podlaga za zavrženje njene vloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Treba bi jo bilo zaslišati in ji dati možnost, da se o teh zadevah izjasni pred odločitvijo. Ni ji mogoče očitati, da ob podaji prošnje za azil ni po resnici navedla vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev. Prošnja za azil namreč ni procesno dejanje, ki bi že samo po sebi bilo dovolj za odločanje o pravicah prosilcev za azil. Pri zapisih prošnje za azil namreč lahko pride tudi do napak. Zato je treba z naknadnim zaslišanjem vse to razjasniti.

Pospešeni postopek, v kakršnem je bila izdana tudi odločitev tožene stranke v tem primeru, bi moral biti v azilnih zadevah zgolj izjema. V Sloveniji pa je postal pravilo. Pojavljajo se težnje, da bi že vloga nadomestila zaslišanje prosilca, v takem primeru pa bi bilo treba sprejem vloge in njeno podajo opraviti na drugačen način.

Stranko bi bilo treba seznaniti, kdaj se bo opravljalo to procesno dejanje in ji dati dovolj časa za pripravo. Seznaniti bi jo bilo treba tudi z njenimi pravicami in dolžnostmi. Sicer pa to dejanje ne more imeti za stranko nepopravljivih posledic.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno in v času odločanja tudi zakonito, za svojo odločitev pa je navedlo utemeljene razloge.

Tožena stranka je iz tožničine vloge za priznanje azila in poročila Postaje mejne policije V. - Mednarodni mejni prehod N.G. (v nadaljevanju: postaja mejne policije) pravilo ugotovila, da je tožnica, ki je državljanka Republike Poljske, prišla v Republiko Slovenijo ilegalno 11.1.2004, in sicer iz Republike Italije. Po določbi 37. člena ZAzil pa se prošnja za azil zavrže, če prosilec prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena ZAzil. V 6. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil je določeno, kaj so varne tretje države, in je dana podlaga, da te države določa Vlada Republike Slovenije. To je Vlada Republike Slovenije storila z Odlokom, v katerem je med varnimi tretjimi državami navedena tudi Republika Italija. Glede na to so bili v obravnavanem primeru v času odločanja tožene stranke in prvostopnega sodišča izpolnjeni pogoji za obravnavo tožničine vloge v pospešenem postopku brez njenega zaslišanje ter za zavrženje vloge na podlagi 37. člena ZAzil. S tem niso bile kršene postopkovne pravice stranke, saj ZAzil kot izjemo za obravnavanje vlog predvideva tako imenovani pospešeni postopek, kadar so za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa so v obravnavanem primeru izpolnjeni. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi bilo treba tožnico zaslišati in ji dati možnost, da navede vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev, saj so bile te okoliščine razvidne iz njene vloge in iz poročila postaje mejne policije. Zato dodatno ugotavljanje dejanskega stanja v takih primerih nima podlage v ZAzil in tudi ne v ZUP, ki se v azilnih postopkih uporablja le subsidiarno.

S 1. majem 2004 pa sta tako Republika Slovenija kot tudi Republika Poljska postali članici Evropske unije, Republika Italija pa je bila to že prej. S tem dnem je v Republiki Sloveniji začel veljati pravni red Evropske unije v celoti. Ta pa glede na določbe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, zlasti glede na določbe 17. in 18. člena, in Protokola o azilu za državljane držav članic Evropske unije, razen v izjemnih primerih, določenih s tem protokolom, ne daje pravne podlage za priznavanja azila državljanu članice unije v drugi državi članici unije, ker to glede na državljanstvo unije in doseženi nivo varstva človekovih pravic v državah članica, ni potrebno. Glede na včlanitev Republike Slovenije v Evropsko unijo pa tudi Italija ni več tretja država, temveč je ena od članic evropske unije. Zato je tožničin zahtevek za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ob predpostavki, da je državljanka Republike Poljske, od 1. maja 2004 brezpredmeten. Pač pa daje Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti državljanom držav članic unije pod določenimi pogoji pravico do naselitve in druge pravice v drugih državah, članicah unije.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.