Jedro

V konkretnem primeru predstavlja nevarno stvar brusilka, težja in precej velika, stara nad 10 let, katero je oškodovancu izpulilo iz leve roke, jo zasukalo in je brusilni kolut oškodovancu prerezal zapestje leve roke.

Tožena stranka bi morala substancirano zatrjevati in dokazati konkretna tožnikova ravnanja pri zagonu brusilke, ki bi kazala na oškodovančevo nepredvidljivo in nepreprečljivo nepazljivost ali nestrokovnost pri uporabi orodja pri čemer je izhodišče objektivno in abstraktno (v konkretnem primeru merilo posebej skrbnega strokovnjaka - ker gre za razmerje usposobljenega delavca s profesionalnim orodjem), da bi se lahko oprostila odgovornosti na podlagi 2. odstavka 177. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen. Odločilo je še, da bo o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka odločeno s končno odločbo.

Proti navedeni sodbi vlaga pritožbo tožena stranka.

Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo oz. razsodi, da v predmetnem primeru za nezgodo ne obstaja objektivna odgovornost in da je za nezgodo odgovoren tožnik sam oz. podrejeno vrne zadevo v odločanje sodišču prve stopnje, plačilo stroškov pa naloži tožnici. Tožnik je bil za delo z brusilko usposobljen in tudi ni opazil, da bi bilo kaj narobe z brusilko. Tožena stranka je zatrjevala, da je do poškodbe prišlo zaradi nepazljivosti tožnika, ki ni ravnal s takšno pazljivostjo, kot pred tem, vendar je vedel, kako bi moral ravnati. Nobena od prič ni povedala, da bi orodje po nezgodi šlo v popravilo ali bilo vzeto iz uporabe. Nevarna stvar je le tista stvar, kjer je možnost nastanka škode vnaprej vključena v njeno uporabo. Te možnosti pa pri predmetni brusilki v naprej ni, saj gre za ročno orodje, ki ga je mogoče brez opozoril kupiti v vsaki trgovini z orodjem. Delodajalec ni imel razloga za dvom v usposobljenost tožnika in ni bilo mogoče pričakovati, da bo prišlo do nepazljivosti pri uporabi orodja. Tožena stranka je predložila zapisnik o poškodbi pri delu, iz katerega jasno izhaja, da je do poškodbe prišlo zaradi nepravilnosti in neprevidnega dela delavca tožnika.

Dokazila za obstoj vzročne zveze so v spisu razen tistih, ki bi jih moralo sodišče še pridobiti. Tožena stranka tudi ni prejela izvedenskega mnenja. Izvedenec ni odgovoril na vprašanja ali je bil zagon orodja pravilen, kakšno je bilo ravnanje tožnika in morebitna druga opažanja. Sodišče pa predlogu za postavitev novega izvedenca ni ugodilo. Mnenja izvedenca, da je kotna brusilka nevarna stvar, tožena stranka ne more sprejeti, saj je splošno znano, da navedeno orodje ne more delovati ali povzročiti škode brez delovanja človeka.

Pritožba ni utemeljena.

Nevarna stvar je tista stvar, iz katere izvira pri redni rabi in pri običajni pazljivosti večja nevarnost za njenega uporabnika (primerjaj napr. sodbo VS Rs opr.štev. II Ips 24/99, objavljeno v bazi SOVS). V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku že pri vklopu izpulilo kotno brusilko, ki je bila precej velika in težja ter stara že 10 let, iz leve roke, jo zasukalo in brusilni kolut je tožniku prerezal zapestje leve roke. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da pri uporabi takšne brusilke tudi zaradi neprimernega načina dela, obrabe in utrujenosti materiala pride do nevidnih poškodb na orodju (primerjaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca C. B,). Zato je sporno kotno brusilko ocenilo kot orodje, katerega obratovanje in obnašanje ni mogoče v celoti predvideti. Tožena stranka v pritožbi takšno orodje povsem neustrezno primerja z električnim kuhinjskim aparatom, ki ga je mogoče kupiti v vsaki trgovini z orodjem brez posebnih navodil oziroma opozoril v zvezi z njeno uporabo. Nevarnostnih rizikov, ki nastajajo pri sodobnih gospodinjskih aparatih, ki se po teži in zahtevnosti načina uporabe ne morejo meriti s težkim delovnim orodjem, - s povečano nevarnostjo, kakršna je bila prisotna in v konkretnem škodnem dogodku tudi izkazana pri uporabi predmetnega delovnega orodja, pač ni mogoče primerjati. Zapisnik o nezgodi, iz katerega izhaja zgolj pavšalna ugotovitev, da naj bi do nezgode prišlo zaradi nepravilnosti in neprevidnega dela tožnika, ne temelji na ogledu in ugotovitvi stanja orodja, kot izhaja tudi iz nadaljnjih dejanskih razlogov izpodbijane sodbe. Zato tudi s sklicevanjem na ta zapisnik pritožnica sprejete dokazne ocene ne more omajati. Podobno velja za njeno sklicevanje na mnenje priče J. J., da naj bi šlo za nevarno stvar in dejstvo, da naj bi brusilka imela navodila za uporabo. Ti v pritožbi zatrjevani okoliščini pomena nevarne stvari predmetni brusilki, ki se je izkazala s svojo nepredvidljivostjo na takšen način, da se je kljub držanju izpulila iz rok ob vklopu, ne moreta odvzeti. Upoštevaje uvodoma nanizane dejanske ugotovitve, ki temeljijo na pravilni in zadostni dokazni oceni, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izkazan pravni standard nevarne stvari, zatrjevan v tožbi. Takšnemu materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje se pridružuje tudi pritožbeno sodišče upoštevajoč zgoraj navedeno opredelitev nevarne stvari.

Ker se tožena stranka ves čas sklicuje na nepazljivost tožnika pri uporabi orodja kot na razbremenilni razlog za svojo objektivno odgovornost, bi morala substancirano zatrjevati in dokazati konkretna tožnikova ravnanja pri zagonu brusilke (ne zgolj pavšalno kot izhaja iz zapisnika, na katerega se sklicuje), ki bi kazala na njegovo nepredvidljivo in nepreprečljivo nepazljivost ali nestrokovnost pri uporabi orodja, pri čemer je izhodišče objektivno in abstraktno (dokazno breme na strani imetnika nevarne stvari, določeno v 2. odstavku 177. člena ZOR, po katerem se lahko imetnik nevarne stvari razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti; ker gre za profesionalno delovno orodje, namenjeno uporabi v delovnem procesu, bi bilo potrebno upoštevati merilo posebej skrbnega strokovnjaka - glej tudi: mag. D. Jadek Pensa - Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, str. 868, GV Založba, Ljubljana 2003). Takšnega trditvenega in dokaznega bremena tožena stranka v tem postopku ni zmogla in so tudi pritožbene trditve v tej smeri neupoštevne (glej 7. člen ZPP, ki uzakonja razpravno načelo in po katerem mora vsaka stranka navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo).

Ko se tožena stranka sklicuje na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, pa jo je potrebno opozoriti, da je v svoji pripravljalni vlogi, z dne 5.12.2003 navedla, da ne vztraja pri predlogu za zaslišanje izvedenca, na naroku dne

4.10.2004 pa je navedla, da umika predlog za dopolnitev izvedeniškega mnenja. Zahteve po mnenju drugega izvedenca, ki naj bi še pojasnil, kakšno je bilo konkretno tožnikovo ravnanje pri delu z brusilko in pridobil morebitno dokumentacijo o orodju, pa se nanašajo na ugotavljanje dejanskih okoliščin, ki niso takšne narave, da bi terjale posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Zato pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ne postavi novega izvedenca iz varstva pri delu in je takšen dokazni predlog torej utemeljeno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bi ob izostanku pregleda kraja nezgode in samega orodja v času škodnega dogodka, bilo nesmiselno ugotavljanje delovišča, delovnega orodja oz. napak na orodju s pomočjo izvedenca.

Takšna trditvena in dokazna podlaga spada v procesno gradivo, katerega bi morala ponuditi tožena stranka v okviru svojih trditev, da predmetno orodje oziroma njeno delovanje ni pravno relevantni naravni vzrok tožnikove poškodbe, temveč je to dejanska tožnikova neskrbnost pri njegovi uporabi. Takšnega konkretnega trditvenega in dokaznega bremena, ki ga ne more nadomestiti mnenje izvedenca, ki pojasnjuje dejstva strokovne narave glede na izkazane historične okoliščine in sam torej ne ugotavlja, katero orodje je bilo uporabljeno, kakšno je bilo njegovo stanje ob škodnem dogodku in poteka škodnega dogodka, pa kot že zgoraj pojasnjeno tožena stranka ni zmogla in je ostala le pri splošnih oziroma pavšalnih zatrjevanjih o nepravilni uporabi predmetnega orodja. Zato je tudi pravilna dokazna ocena prvostopnega sodišča, da tega oprostilnega razloga tožena stranka ni dokazala.

Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi izpodbijano vmesno sodbo (člen 353 ZPP).