Jedro

Skladno s prvim odstavkom 21.b člena ZVPot lahko kupec zahteva odpravo napak na podlagi garancije pri proizvajalcu, prodajalcu ali pooblaščenem servisu.

Ker je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo listino, ki vsebuje besedilo v tujem jeziku in ji ni bil priložen overjen prevod, je prišlo do kršitve določb pravdnega postopka (drugega odstavka 226. člena ZPP). Vendar v obravnavani zadevi storjena kršitev določb pravdnega postopka ni absolutne narave. Sklicevanje na omenjeno listino ni bil odločilni razlog sodišča prve stopnje, ampak samo dodaten argument.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 2.841,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 9. 2020 dalje do plačila. Odločilo je, da stroške postopka nosi tožena stranka.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke, ki jih je ta dolžna plačati v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka podjetje za proizvodnjo, prodajo in posredovanje pri prodaji motornih vozil in delov. Tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot prodajalec sta dne 13. 12. 2017 sklenili prodajno pogodbo, katere predmet je bila oprema za karting, med drugim tudi motor za vozilo za karting tip Rotax ... Tožena stranka je od tožeče stranke prejela kupnino za motor (z vključenim DDV) v znesku 2.841,38 EUR. Ob nakupu motorja je tožeča stranka prejela garancijsko izjavo za motor za čas enega leta od njegovega nakupa. Čez nekaj časa so se na motorju pokazale napake, in sicer odlomljena gred, poškodovana blok motorja in cilinder ter uničen hladilnik. Tožeča stranka je septembra 2018 motor izročila v popravilo servisu v Zagrebu, kjer je uveljavljala zahtevek iz naslova garancije in kjer je bilo ugotovljeno, da popravilo motorja ni smiselno. O tem, da se je tožeča stranka obrnila na servis v Zagrebu, je servis toženo stranko obvestil novembra 2018. Servis v Zagrebu, na katerega se je obrnila tožeča stranka, je pooblaščeni serviser za popravilo motorja. Tožena stranka je proizvajalcu motorja poslala opis napak in slike motorja, na podlagi česar je proizvajalec motorja napako priznal, o čemer je tožena stranka obvestila tožečo stranko. Tožena stranka je od proizvajalca prejela priznanje servisnih stroškov v znesku 692,06 EUR. Tožena stranka je tožeči stranki priznala dobropis za popravilo motorja v znesku 692,06 EUR. Tožeča stranka se z višino dobropisa ni strinjala. Motor tožeči stranki ni bil vrnjen, niti ji ni bil izročen enak motor brez napak. Tožeča stranka je toženo stranko s pisanjem z dne 30. 6. 2020 pozvala na vračilo motorja najkasneje do naslednjega dne, tj. do dne 1. 7. 2020. Tožeča stranka motorja od tožene stranke ni prejela. Tožeča stranka je z dopisom z dne 25. 8. 2020, ki ga je tožena stranka prejela dne 27. 8. 2020, odstopila od prodajne pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno presodilo, da se v obravnavani zadevi uporabijo pravila Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) o garanciji. Ugotovilo je, da je tožeča stranka septembra 2018 pravilno uveljavljala garancijo pri pooblaščenem serviserju. Ker tožeča stranka v roku 45 dni od dneva, ko je pooblaščenemu serviserju izročila motor in zahtevala odpravo napak, ni prejela popravljenega motorja, ker torej napake v omenjenem roku niso bile odpravljene in tožeči stranki tudi ni bil izročen enak motor brez napak, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožeča stranka z dopisom z dne 25. 8. 2020 utemeljeno in pravočasno odstopila od pogodbe. S tem, ko je tožeča stranka od pogodbe odstopila, je bila pogodba med strankama razvezana, zato mora vsaka stranka drugi stranki vrniti tisto, kar je na podlagi pogodbe prejela. Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prejeto kupnino za motor v znesku 2.841,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 9. 2020 do plačila.

8. Pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe glede bistvenih pravno relevantnih dejstev, tj. glede obstoja napak na motorju in glede uveljavljanja garancijskega zahtevka, niso utemeljeni. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da na podlagi neprerekanih oziroma neobrazloženo prerekanih navedb strank, ki se štejejo za priznane, in na podlagi listin v spisu ugotavlja, da je tožeča stranka1 motor, ker so se čez nekaj časa pokazale njegove napake (odlomljena gred, poškodovana blok motorja in cilinder, uničen hladilnik), septembra 2018 odpeljala na servis v Zagrebu (tako izhaja tudi iz sms sporočil v prilogi A2), kjer je uveljavljala zahtevek iz naslova garancije, ter da je o tem, da se je tožeča stranka obrnila na servis v Zagrebu, servis toženo stranko obvestil novembra 2018. V 17. točki obrazložitve pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka garancijski zahtevek uveljavljala pri pooblaščenem serviserju, ker je tožena stranka navedbe tožeče stranke v tej smeri prerekala le pavšalno. V nadaljevanju te točke obrazložitve se je v zvezi z dejstvom, da je servis v Zagrebu, na katerega se je obrnila tožeča stranka, pooblaščeni serviser, sklicevalo še na vsebino določenih listin v spisu (prilogi A4 in A7). Izpodbijana sodba ima torej jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da ima sodba v zvezi z obstojem napak na motorju in uveljavljanjem garancijskega zahtevka pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

9. S pritožbenimi navedbami, da tožena stranka ni imela možnosti podaje konkretnih ugovorov, trditev in dokaznih predlogov glede samih domnevnih napak na motorju (ali gre dejansko za napake iz naslova garancije in ne morebiti napake zaradi napačne uporabe), ker tožeča stranka ni podala konkretnih trditev in dokaznih predlogov o zatrjevanih napakah, pritožnica sodišču prve stopnje očita napačno uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP). To ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zato v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu uporabilo pravilno. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da so se pokazale napake motorja, in sicer je imel odlomljeno gred, poškodovan blok motorja, poškodovan cilinder ter uničen hladilnik. Te trditve so bile dovolj konkretizirane, da bi jim lahko tožena stranka konkretizirano ugovarjala tako, da bi trdila, da zatrjevanih napak motor ni imel in je deloval brezhibno, ali pa da je vzrok za zatrjevane okvare okoliščina, ki je prodajalec ni mogel in ni bil dolžan obvladati (npr. nepravilna uporaba stvari). Tožena stranka takšnih trditev ni postavila, zato je sodišče prve stopnje dejstvo obstoja zatrjevanih napak skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP pravilno štelo za priznano.

10. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je presodilo, da je tožeča stranka pravilno uveljavljala garancijo pri pooblaščenem serviserju, pravilno uporabilo materialno pravo. Skladno s prvim odstavkom 21.b člena ZVPot lahko kupec zahteva odpravo napak na podlagi garancije pri proizvajalcu, prodajalcu ali pooblaščenem servisu. S pritožbenimi navedbami, da pravilno grajanje napak ni bilo zatrjevano, saj tožeča stranka na izrecen ugovor tožene stranke glede navedenega dejstva ni podala nobenih argumentiranih trditev, pritožnica sodišču prve stopnje očita napačno uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP), kar v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbene navedbe pa so tudi neutemeljene. Tožeča stranka je trdila, da je garancijski zahtevek uveljavljala pri pooblaščenem serviserju v Zagrebu, to pa skladno s prvim odstavkom 21.b člena ZVPot predstavlja pravilno uveljavljanje garancije. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni mogla konkretizirano zanikati trditev glede podaje garancijskega zahtevka, ker tega dejstva ne pozna. Uveljavljanje garancijskega zahtevka pri pooblaščenem serviserju ni dejstvo, ki bi bilo zunaj zaznavnega območja tožene stranke. Ker tožena stranka dejstva, da je tožeča stranka v septembru 2018 podala garancijski zahtevek pri pooblaščenem servisu v Zagrebu, ni obrazloženo zanikala, izvajanje dokazov v zvezi s tem dejstvom ni bilo potrebno.

11. S pritožbenimi navedbami, da je ugotovitev, da naj bi tožeča stranka motor izročila pooblaščenemu serviserju v popravilo septembra 2018, o čemer naj bi bila tožena stranka obveščena novembra 2018, v nasprotju z izvedenimi dokazi, in da iz dokazil tožeče stranke ne izhaja, da je bila napaka grajana, niti da je do napake dejansko prišlo, pritožnica graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. V postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih navedb, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne sme upoštevati.

12. Prvi in drugi odstavek 226. člena ZPP določata, da mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod. Ker je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo listino v prilogi A2, ki vsebuje besedilo v tujem jeziku in ji ni bil priložen overjen prevod, je prišlo do kršitve določb pravdnega postopka (drugega odstavka 226. člena ZPP). Vendar v obravnavani zadevi storjena kršitev določb pravdnega postopka ni absolutne narave. Sklicevanje na listino v prilogi A2 ni bil odločilni razlog sodišča prve stopnje, ampak samo dodaten argument (uporaba besedne zveze "izhaja tudi iz"), odločilni razlog pa je bil, da navedbe o obstoju napak in uveljavljanju garancijskega zahtevka niso bile (obrazloženo) prerekane in se zato štejejo za priznane. Zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti in ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sporih majhne vrednosti pa so dopusten pritožbeni razlog samo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ne pa tudi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

13. S pritožbenimi navedbami, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja natančno ujemanje zneskov dobropisa, ki ga je toženi stranki priznal proizvajalec (priloga A4), in dobropisa, ki ga je tožena stranka priznala tožeči stranki (priloga A5), v nasprotju z izvedenimi dokazi, ker se višina dobropisa ne ujema, pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker v obravnavani zadevi višina dobropisa, ki ga je tožena stranka priznala tožeči stranki, in (ne)ujemanje višine dobropisa, ki ga je toženi stranki priznal proizvajalec, in dobropisa, ki ga je tožena stranka priznala tožeči stranki, nista odločilni dejstvi, zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

14. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožena stranka pritožila le iz razloga, ker je bila po njenem mnenju nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede glavnega zahtevka. Glede na pravilnost odločitve o glavnem zahtevku je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev o stroških.

15. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 4,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih 20 točk za posredovanje vloge stranki, ker ne gre za samostojno storitev, ampak je ta storitev že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Tako priznane stroške mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v osmih dneh po vročitvi te sodbe.

1 Sodišče prve stopnje je očitno pomotoma zapisalo, da gre za toženca, vendar je iz celotne obrazložitve razvidno, da je imelo v mislih tožnika.