Jedro

1. Ker je bil disciplinski postopek v zvezi s kršitvami, zaradi katerih je bil tožnik v suspenzu, ustavljen, oz. je bil tožnik za te kršitve oproščen, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na polagi 98. člena ZDR upravičen do razlike do polnega zneska plače. Na podlagi 50. člena ZDDO, ki določa, kdaj je mogoče delavca odstraniti z dela, ni mogoče zaključiti, da citirani člen uzakonja izjemo od 98. člena ZDR in zato tožniku ne pripada razlika v plači za čas suspenza, ker je bil spoznan za odgovornega za druge disciplinske kršitve, čeprav je bil za kršitve, zaradi katerih je bil odstranjen z dela, oproščen, oz. je bil postopek zanje ustavljen.

2. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo metodologije izračuna posameznih zneskov plače, niti ta ni razviden iz pripravljalne vloge tožnika, na katero se sodišče v obrazložitvi sodbe sklicuje. Ker posameznih prisojenih zneskov ni mogoče preizkusiti, je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (ugodilni del 1. točke in 2. točke izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati iz naslova razlike v plači za čas suspenza znesek 368.514,66 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe dalje do plačila in zavrnilo višji tožbeni zahtevek (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 194.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila razlike v plači na podlagi 98. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Navedeni člen namreč izrecno določa, da delavec, ki je bil začasno odstranjen z dela in mu je bil z dokončno odločbo izrečen disciplinski ukrep za hujšo kršitev delovnih obveznosti, nima pravice do plačila razlike do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi delal. Ker je bil tožnik spoznan za odgovornega za hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi česar mu je bil tudi izrečen disciplinski ukrep pogojnega prenehanja delovnega razmerja, tožena stranka meni, da tožnik do razlike v plači ni upravičen. Dejstvo, da je bil postopek za nekatere izmed očitanih disciplinskih kršitev, ki so se tekom disciplinskega postopka ugotavljale, ustavljen, po mnenju tožene stranke ne pomeni, da je tožnik pridobil pravico do razlike do polnega zneska plače, kot če bi delal in je tak zaključek sodišča prve stopnje zmoten. Tožena stranka meni, da je pri odločitvi o upravičenosti tožnika do razlike v plači potrebno presojati disciplinski postopek kot celoto in upoštevati, da je bilo tožniku izrečeno pogojno prenehanje delovnega razmerja. Po oceni tožene stranke je pravno zmotno ugotavljati, ali je bil tožnik za posamezne kršitve znotraj disciplinskega postopka spoznan za odgovornega, oz. ali je bil postopek za posamezne kršitve ustavljen in pravico do razlike plače vezati na te ugotovitve, ampak je potrebno upoštevati zgolj končne zaključke disciplinskega postopka, v tem primeru torej dejstvo, da je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršive delovne obveznosti in mu je bilo zato izrečeno pogojeno prenehanje delovnega razmerja. Dodaja, da do enakih zaključkov vodita tudi teleološka in gramatikalna razlage določb Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS št. 15/90 - 56/02), ki so bile podlaga za izrek suspenza. Glede same višine prisojenih zneskov iz naslova razlike v plači pa tožena stranka trdi, da se sodba v tem delu ne da preizkusiti, saj sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do posameznih prisojenih zneskov, ampak je v celoti povzelo izračun tožnika iz njegove zadnje pripravljalne vloge z dne 2.3.2001. Ker tudi tožnik v citirani pripravljalni vlogi ni pojasnil izračuna vtoževanih zneskov, tožena stranka meni, da je sodišče v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino prisojenih zneskov iz naslova razlike v plači za čas suspenza, metodologije izračuna prisojenih zneskov ni obrazložilo in torej ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, saj višine prisojenih zneskov ni mogoče preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do razlike do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi delal. Pravilno je ugotovilo, da je bil disciplinski postopek za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih je bil tožnik odstranjen z dela, ustavljen in pravilno nadaljevalo, da je zato tožnik glede na določilo 98. čl. ZDR upravičen do izplačila razlike do polnega zneska plače, kot če bi delal. Citirani člen ZDR namreč določa, da organizacija izplača delavcu razliko do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi delal, če je disciplinski postopek zoper njega z dokončno odločbo ustavljen, oz. če je s pravnomočno odločbo oproščen, ter nadalje, da te pravice nima delavec, ki mu je z dokončno odločbo izrečen disciplinski ukrep za hujšo kršitev delovne obveznosti, zaradi katere je bil odstranjen z dela pri delodajalcu. Ker je bil disciplinski postopek v zvezi z kršitvami, zaradi katerih je bil tožnik v suspenzu, ustavljen oz. je bil tožnik za navedene kršitve oproščen, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na polagi 98. člena ZDR upravičen do razlike do polnega zneska plače. Tudi določilo 50. člena ZDDO, ki ga tožena stranka v pritožbi izrecno izpostavlja, ne narekuje drugačnih zaključkov. Navedeno zakonsko določilo, ki je bilo podlaga za odstanitev tožnika z dela namreč določa, da je delavca mogoče začasno odstraniti z dela v državnem organu, če je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti in dolžnosti, za katero se izreče prenehanje delovnega razmerja. Citirano zakonsko besedilo po oceni pritožbenega sodišča ne nudi opore za zaključek tožene stranke, da tožnik do nadomestila razlike v plači ni upravičen, saj je bil spoznan za odgovornega za kršitve, za katere je bil disciplinski postopek uveden šele po odstranitvi tožnika z delovnega mesta. Na podlagi citiranega 50. člena ZDDO, ki določa, kdaj je mogoče delavca odstraniti z dela, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da citirani člen uzakonja izjemo od 98. člena ZDR in da zato tožniku ne pripada razlika v plači za čas suspenza, ker je bil spoznan za odgovornega za druge disciplinske kršitve znotraj istega disciplinskega postopka, kljub temu, da je bil za kršitve, zaradi katerih je bil odstranjen z dela, oproščen, oz. je bil postopek zanje ustavljen. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da predstavlja razlika do "polne plače, ki bi jo dobil, če bi delal" poleg osnovne plače in dodatka za delovno dobo tudi vse ostale dodatke, vezane na tožnikovo delovno mesto, kot tudi, da je tožnik od 1.6.1997 dalje upravičen do plače, obračunane po količniku 3,00. Kljub zgoraj povzetim pravilnim materialnopravnim izhodiščem, sodišče prve stopnje višine posameznih prisojenih zneskov iz naslova razlike v plači za čas suspenza ni obrazložilo, oz. ni pojasnilo metodologije izračuna, zato sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da se je sodišče pri razsoji oprlo na tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 2.3.2001, s katero je ta modificiral svoj tožbeni zahtevek. V tej pripravljalni vlogi postavljenemu zahtevku tožnika je skoraj v celoti (razen glede meseca novembra) ugodilo in v sodbi obrazložilo, da je tožnikov zahtevek pravilno oblikovan, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti tožnik niti sodišče prve stopnje nista pojasnila metodologije izračuna, posameznih zneskov pa ni mogoče preizkusiti. V svoji pripravljalni vlogi, na katero se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicevalo, je tožnik le opozarjal, da s strani tožene stranke pripravljen izračun ni v celoti pravilen in ga je zato modificiral ter pri tem ni pojasnil, v čem je metodologija izračuna tožene stranke napačna, oz. zakaj so izračunani zneski nepravilni. Sodišče prve stopnje pa je le povzelo v njegovi pripravljali vlogi oblikovane zahtevke z obrazložitvijo, da so pravilni in tudi samo ni ponudilo obrazložitve, v čem je izračun tožene stranke napačen in zakaj je tožnikov način izračuna vtoževanih zneskov štelo za pravilnega.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ugodilni del 1. tč. izreka) in posledično tudi glede stroškov postopka (2. tč. izreka) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tožnikovega izračuna. Glede na to, da ga tožnik ni obrazložil, bo moralo tožnika pozvati, naj ga pojasni in prikaže metodologijo izračuna posameznih vtoževanih zneskov, hkrati pa bo moralo pozvati tudi toženo stranko, da se o izračunu izjavi. Pri tem bo potrebno upoštevati, da tožnik pri oblikovanju zahtevkov iz naslova prikrajšanja pri plači za čas suspenza kot osnove za izračun ne more vzeti plače, zmanjšane za izdatke, ki jih je dolžan sam nositi (članarine, dodatno zdravstveno zavarovanje). Te izdatke delodajalec le obračuna in odvede za delavca, zato jih je potrebno prišteti izplačanemu nadomestilu in od tako zvišane osnove izračunati razliko do plače, ki gre tožniku za čas suspenza.

Ko bo dokazni postopek v nakazani smeri dopolnjen, bo sodišče prve stopnje o višini zneskov lahko ponovno odločilo, hkrati pa bo ponovno odločilo tudi o stroških postopka in o pritožbenih stroških, ki so skladno s 3. odst. 165. čl. pridržani za dokončno odločbo.