Jedro

Tretji odstavek 40. člena ZZK-1 izrecno loči dve vrsti listin, ki sta podlaga za vpis, in sicer posadno listino ali pa listino, ki je izstavljena zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih izvirnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je predlagateljica z zemljiškoknjižnim predlogom z dne 14.12.2006 predlagala vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini sedaj z identifikacijo ID 1 (prej ident. št. 526.E v podvložku št. 3055/333 k.o. S.) na podlagi neoverjenega izvirnika pogodbe št. 1 z dne 21.12.1979, izvirnika kupoprodajne pogodbe z dne 20.3.1998, izvirnika prodajne pogodbe z dne 12.9.2006 in izvirnika pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 16.11.2006. S sklepom z dne 5.10.2011, ki ga je izdal zemljiškoknjižni sodniški pomočnik je bil predlog predlagatelja za vknjižbo lastninske pravice zavržen. Zoper takšno odločitev je po pooblaščencu ugovarjal predlagatelj,ki je v ugovoru izrecno navajal, da za predlagano vknjižbo zadošča pogodba o priznanju lastninske pravice z dne 16.11.2006 in da so ostale predložene listine pravno nepomembne za predlagano vknjižbo in se pri tem skliceval na stališče Višjega sodišča v Ljubljani (I Cp 313/2010 in I Cp 558/2008), ki bi ga zemljiškoknjižna referentka morala upoštevati in nadaljevati postopek predlagane vknjižbe na ime predlagateljice. S sklepom, ki je predmet izpodbijanja s to pritožbo, je prvostopenjsko sodišče ugovor predlagatelja zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika. V razlogih izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče obširno pojasnilo zakaj pogodba o priznanju lastninske pravice z dne 16.11.2006 ne zadošča za predlagano vknjižbo.

Zoper takšno odločitev se po pooblaščencu pritožuje predlagateljica, ki v obširni pritožbi najprej povzema potek tega postopka od vložitve predloga z dne 14.12.2006. Pritožnica vztraja na stališču, da za prenos lastninske pravice na njeno ime sploh ne bi bilo potrebno prilagati vseh predhodnih pogodb (verige pogodb), saj zadostuje že pogodba o priznanju lastninske pravice z dne 16.11.2006, sklenjene med ZK lastnikom in dejanskim lastnikom, kar je zaključilo tudi višje sodišče (tako je višje sodišče odločilo dvakrat), ki je v obeh sklepih zapisalo, da za predlagano vknjižbo zadošča pogodba o priznanju lastninske pravice z dne 16.11.2006, da ostale predložene listine niso pravno pomembne za predlagano vknjižbo. Zato je še toliko bolj nerazumljiva in za predlagateljico nesprejemljiva, ponovno odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlog za vknjižbo zavrnilo, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za dovolitev vknjižbe, saj predlagateljica ni predložila izvirnika pogodbe št. 1 z dne 21.12.1979. Kot je predlagateljica že večkrat izpostavila z izvirnikom te pogodbe ne (in ne more) razpolagati. Meni pa, da ta pogodba za predlagano vknjižbo ni pravno pomembna, saj zadošča zgoraj navedena pogodba o priznanju lastninske pravice z dne 16.11.2006. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da dovoli vknjižbo oz. podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, pri čemer naproša, da se zadeva predodeli v reševanje drugemu zemljiškoknjižnemu referentu, kateremu naj pritožbeno sodišče v sklepu da jasna in natančna navodila, kako v zadevi postopati. Predlaga, da se ji priznajo stroški postopkov, ki jih je že predelila, prav tako pa tudi stroški tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, saj v konkretnem primeru nedvomno prihaja do popolnoma nepotrebnega ponavljanja postopkov, ker prvostopenjsko sodišče ne upošteva odločitev in navodil drugostopenjskega sodišča, zaradi česar predlagateljici nastajajo stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagateljica je vpis predlagala na podlagi štirih listin, in sicer pogodbe številka 1 z dne 21.12.1979,kupoprodajne pogodbe z dne 20.3.1988, prodajne pogodbe z dne 12.9.2006 in pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 16.11.2006. Ker gre za pogodbe, ki naj bi izkazovale večkratne zaporedne prenose, je zaključek prvostopnega sodišča, da vpis na njihovi podlagi ni dovoljen že iz razloga, ker v pogodbi z dne 21.12.1979 vpis prodajalca ni overjen in zato ne gre za listino, sposobno za vpis, pravno pravilen, saj je vpis dovoljen le proti osebi v katere korist je vknjižena pravica, če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis: in pri večkratnih zaporednih prenosih, ki niso vpisani v zemljiško knjigo, kot v tem primeru, zadnji pridobitelj (predlagatelj) lahko zahteva vknjižbo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos predloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega prednika (150. in 41.člen ZZK-1). Vse vmesne listine morajo torej biti predložene in izpolnjevati pogoje za izvedbo vmesnih vpisov, pa jih ne, čemur nenazadnje v pritožbi pritrjuje tudi sama predlagateljica, ki navaja, da ne razpolaga z izvirnikom pogodbe št. 1 z dne 21.12.1979, na katerem bi bil podpis prodajalca overjen.

Pritožbi pa ni mogoče slediti, da za predlagano vknjižbo zadostuje pogodba o priznanju lastninske pravice z dne 16.11.2006. Vsebino navedene pogodbe je prvostopenjsko sodišče povzelo v osmem odstavku razlogov izpodbijanega sklepa, zato je pritožbeno sodišče ne bo povzemalo ponovno. Tretji odstavek 40. člena ZZK-1 zdaj izrecno loči dve vrsti listin, ki sta podlaga za vpis, in sicer posadno listino ali pa listino, ki je izstavljena zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih izvirnikov. V primeru posadne listine gre za izjavo, s katero se priznava izvirno, torej na zakonu temelječo pridobitev lastninske pravice (npr. priposestvovanje - priznanje dejstva priposestvovanja in samega priposestvovanja kot pravne posledice). Glede na vsebino izjave zemljiškoknjižnega lastnika je jasno, da pogodba z dne 16.11.2006 ne predstavlja posadne listino. Tudi ne gre za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki bi bila podlaga za vpis po tretjem odstavku 40. člena ZZK-1, saj zemljiškoknjižni lastnik ni neposredni pravni prednik predlagatelja. Zemljiškoknjižno dovolilo namreč lahko izda le pravni prednik pridobitelja, s katerim pridobitelj pravice sklene pravni posel. Navedeno narekuje že v Stvarnopravnem zakoniku določeno načelo kavzalnosti (40. in 49. člen). V zemljiškoknjižnem postopku pa tako zahtevo postavlja 36. člen ZZK-1, po katerem se mora zemljiškoknjižnemu dovolilu, če ni vsebovano že v pogodbi, priložiti tudi pogodbo, ko se predlaga vpis v zemljiško knjigo. Vse navedeno je v izpodbijanem sklepu že pravilno pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1). Udeleženci v zemljiškoknjižnem postopku sami krijejo svoje stroške postopka (drugi odstavek 120. člena ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZNP), zato to velja tudi za pritožnico.