Jedro

Ker je bila nacionalizacijska odločba vročena prednici pritožnice po takrat veljavnih predpisih (z objavo z razglasom na deski upravnega organa), je njena pritožba prepozna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (upravni organ) je z izpodbijanim sklepom v ponovnem pritožbenem postopku zavrglo pritožbo A.A. (tožnikove pravne prednice) zoper odločbo Občinskega ljudskega odbora (v nadaljevanju: OLO) Ljubljana Moste, Oddelek za finance OLO Ljubljana Moste št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959. Organ v obrazložitvi sklepa navaja, da iz navedene odločbe z dne 11. 9. 1959 izhaja, da se odločba vroči na podlagi 34. člena Uredbe za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: Uredba). Uredba, ki je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ), je v 1. odstavku 34. člena določala, da kadar izda upravni organ občinskega ljudskega odbora, ki je pristojen za finance, skupno odločbo o ugotovitvi nacionalizacije gradbenega zemljišča, objavi z razglasom na deski občinskega ljudskega odbora in na drug način, ki je v navadi, da je izdal tako odločbo; v 2. odstavku navedenega člena je določeno, da vsaka stranka in vsaka druga prizadeta oseba lahko v pisarni občinskega ljudskega odbora pregleda to odločbo; v 3. odstavku navedenega člena pa je bilo določeno, da vsaka stranka in vsaka druga prizadeta oseba lahko vloži v 30 dneh od dneva, ko je bil nabit razglas, zoper to odločbo pritožbo na upravni organ okrajnega ljudskega odbora, ki je pristojen za finance, kolikor se odločba nanaša na pritožnika. Navedena skupna odločba o nacionalizaciji z dne 11. 9. 1959, na kateri je pripis „odločba je z dnem 10. oktobra 1959 pravnomočna“ s podpisom načelnika oddelka za finance, je javna listina. Sestavni del te javne listine je tudi klavzula o njeni pravnomočnosti. Javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Zato se šteje za resnično tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, kar velja tudi za ugotovljeno pravnomočnost. Ker je navedena odločba postala pravnomočna z dnem 10. oktobra 1959, je pritožba, vložena dne 3. 2. 2010, prepozna. Da je pritožba očitno vložena prepozno, dokazujejo navedene ugotovitve o načinu vročanja odločbe. Ker je pritožba prepozna, jo je organ v skladu z določbo 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi s 1. odstavkom 246. člena tega zakona zavrgel. Na drugačno odločitev ne more vplivati okoliščina, da je bila navedena skupna odločba o nacionalizaciji dne 19. 1. 2010 po pošti dostavljena pritožnici, kajti ni ji bila vročena v smislu določbe 5. odstavka 210. člena ZUP, niti v smislu ostalih določb ZUP, ki urejajo vročitev odločbe v primeru, kadar osebi, ki je bila stranka postopka, odločba, s katero se je ta postopek končal, ni bila vročena. Z vročitvijo predmetne skupne odločbe o nacionalizaciji je po citirani določbi 34. člena Uredbe začel teči 30-dnevni rok za vložitev pritožbe in naknadna dostava odločbe po pošti ne pomeni, da je rok za vložitev pritožbe začel teči znova. Organ še dodaja, da je o predlogu pritožnice za vročitev navedene skupne odločbe o nacionalizaciji odločil s sklepom z dne 30. 9. 2010 ter ga zavrgel. Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitev pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se organ v izpodbijanem sklepu sklicuje na določbo 34. člena Uredbe, kar pa se po njegovem mnenju ne bi mogel, saj gre za procesni predpis, ki je podzakonski akt ter je bil sprejet pred več kot 50 leti in ki po svoji vsebini očitno krši vsa temeljna načela pravne države – ne samo določb upravnega postopka, ampak tudi temeljne ustavno zagotovljene človekove pravice, kot na primer pravico do pravnega sredstva. S tem predpisom organ ne bi mogel utemeljevati svoje odločitve, kajti ne sodi med veljavne predpise Republike Slovenije, saj je v nasprotju z načeli demokratičnosti RS ter v nasprotju z njenimi temeljnimi ustavnimi načeli. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo organa, da naj bi bil predlog za vročitev odločbe vložen po preteku roka iz 3. odstavka 34. člena Uredbe; takega zaključka organa se ne da preizkusiti. Organ v obrazložitvi svoje odločitve ne navede, kdaj naj bi bila odločba objavljena na razglasni deski OLO, in tega svojega zaključka tudi ne opre na ustrezne dokaze. Očitno samo zaradi poteka časa sklepa oziroma domneva, da je rok iz navedene določbe potekel, kar pa je ostalo neizkazano. Ker izpodbijani sklep v tem pogledu ne navaja bistvenih oziroma relevantnih okoliščin (to je o datumu objave razglasa), je pomanjkljivo obrazložen ter se ga posledično ne da preizkusiti; navedena pomanjkljivost predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in kršitev pravice do pravnega sredstva po Ustavi RS. Iz navedenih razlogov izpodbijani sklep tudi temelji na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Poleg tega organ tudi ni ugotavljal, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 34. člena Uredbe, saj ne navede ali oziroma na kakšen drug način, ki je v navadi, naj bi OLO obvestil zainteresirane osebe o izdaji predmetne odločbe, čeprav iz določbe 34. člena Uredbe jasno izhaja postopek objave odločbe, ki je predpogoj za to, da sploh začne teči rok iz 3. odstavka istega člena Uredbe. Za zakonito vročitev skupne odločbe po tem členu morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer da je bila odločba razglašena na oglasni deski občinskega odbora ter da je bila o izdaji odločbe zainteresirana javnost obveščena na drug način, ki je v navadi. V tem pogledu tako izpodbijani sklep ne vsebuje relevantnih dejstev oziroma razlogov, to pa je bistvena kršitev pravil postopka, ki terja njegovo odpravo. Kolikor pa organ v izpodbijanem aktu navaja, da naj bi pravnomočnost predmetne odločbe izhajala tudi iz potrdila o pravnomočnosti v njej, pa tožnik takega razlogovanja organa ne more sprejeti. Nenavadno je, da je organ od zgodovinskega arhiva in od zemljiške knjige prejel različna izvoda iste odločbe; v enem primeru naj bi bilo odločbi priloženo še potrdilo o pravnomočnosti odločbe, v drugem primeru pa ne. Tožnik je 21. 1. 2010 prejel kopijo odločbe, ki jo je organ pridobil pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, kopijo iste odločbe, ki jo je pridobil od zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani, pa je organ tožniku ponovno vročil 9. 2. 2010; tej odločbi naj bi bil pripet še dodaten list z zapisom, da je odločba 10. oktobra 1959 postala pravnomočna. Z zaključkom organa, da naj bi navedeni zapis potrjeval, da je predmetna odločba pravnomočna, se tožnik ne strinja. Potrdilo o pravnomočnosti ni pridobljeno v izvirniku, ampak le v kopiji, kar že samo po sebi zmanjšuje njegovo verodostojnost. Najpomembnejše pa je, da iz samega potrdila ni razvidno, da bi se dejansko nanašalo prav na odločbo OLO Ljubljana Moste z dne 11. 9. 1959, saj ni odtisnjeno na sami odločbi, vsebina potrdila pa tudi ne omenja, na katero odločbo se nanaša. Glede na to je navedeno potrdilo o pravnomočnosti brezpredmetno. Tožeča stranka je že v prejšnjem upravnem sporu izpodbijala verodostojnost navedenega potrdila, pa organ tudi v ponovnem postopku dejanskih okoliščin v zvezi s tem sploh ni ugotavljal; ker je dejansko stanje ostalo neraziskano, je izpodbijani sklep napačen in ga je treba odpraviti. V zaključek, da navedena klavzula o pravnomočnosti odločbe ni bila izdana v povezavi s predmetno odločbo, tožnika vodi tudi to, da dne 11. 9. 1959 izdana odločba niti teoretično ne bi mogla postati pravnomočna 10. 10. 1959 oziroma glede na 3. odstavek 34. člena Uredbe ne prej, kot 11. 10. 1959. Tožnik tudi meni, da bi organ moral odločbo OLO pridobiti v izvirniku ter jo v overjenem prepisu vročiti tožniku. Dalje navaja, da mu je bila kršena tudi pravica do kontradiktornosti postopka. Tožnik od vročitve predmetne odločbe, ki jo je organ pridobil pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, do vložitve pritožbe 2. 2. 2010 ni bil seznanjen z navedenim potrdilom o pravnomočnosti odločbe. Po njegovem mnenju pa organ svoje odločitve ne bi smel opreti na listine oziroma dokaze, ki so bili pridobljeni po tem, ko je bil postopek na prvi stopnji že končan (kar se je zgodilo dne 21. 2. 2010, ko je bila tožniku odločba vročena), in po tem, ko je bila zoper odločbo že vložena pritožba. Do teh dokazov se namreč tožnik ni mogel opredeliti, s čemer je podana bistvena kršitev pravil postopka – pravica stranke do seznanitve z vsem procesnim gradivom in pravica stranke do navajanja okoliščin sebi v korist ter predlaganja dokazov. Izpodbijani akt pa tudi predstavlja odločbo presenečenja, kar prav tako pomeni kršitev načela kontradiktornosti postopka. Stranka postopka namreč mora biti seznanjena ne samo s pridobljenimi listinskimi dokazi v samem ugotovitvenem postopku, ampak mora biti tudi iz postopanja upravnega organa razvidno, v kakšni smeri naj bi odločil. Organ pa je zahtevi tožnika za vročitev odločbe dejansko ugodil s tem, ko mu je odločbo vročil v skladu z določbami ZUP, nato pa je pritožbo zoper njo zavrgel kot prepozno na podlagi ocene, da je bila odločba vročena že na temelju Uredbe. Tožnik poudarja, da je bil s predmetno odločbo seznanjen šele z njeno vročitvijo 21. 1. 2010, pred tem zanjo ni vedel oziroma o njej ni bil obveščen na noben drug način. Ena izmed najosnovnejših pravic posameznika pa je, da se na ustrezen način seznani s posamičnimi odločbami, s katerimi se odloča o njegovih pravicah ter se mu s tem omogoči, da zoper takšne odločitve uporabi razpoložljiva pravna sredstva. Takšna možnost je bila tožniku v obravnavanem primeru odvzeta, zato je izpodbijani sklep potrebno odpraviti ter tožniku omogočiti pravno varstvo zoper predmetno odločbo. Tožnik sodišču predlaga, naj v dokazne namene vpogleda v sodni spis v zvezi z upravnim sporom, ki se vodi po tožbi zoper sklep organa z dne 30. 9. 2010 ter vpogleda v listine upravnega spisa v predmetni zadevi ter po opravljeni glavni obravnavi odloči, da se izpodbijani sklep odpravi ter zadeva vrne organu v ponovni postopek; zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu ter razlogih, ki izhajajo iz njegove obrazložitve in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrgel pritožbo tožnikove pravne prednice zoper odločbo OLO Ljubljana Moste z dne 11. 9. 1959 kot prepozno, ker se je 30-dnevni rok za pritožbo, ki je tekel od objave odločbe z razglasom na deski OLO, iztekel pred 2. 2. 2010, ko je bila pritožba vložena ter je izpodbijana odločba glede na potrdilo na njej z dne 10. 10. 1959 že postala pravnomočna.

Postopek za ugotovitev predmeta nacionalizacije, v katerem je bila izdana skupna odločba OLO Ljubljana Moste z dne 11. 9. 1959 (kot odločba o ugotovitvi nacionaliziranega gradbenega zemljišča, ki ni nacionalizirano skupaj z zgradbo), je na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 62. člena ZNNZ (Uradni list FLRJ, št. 52/58) kot poseben upravni postopek urejala Uredba (Uradni list FLRJ, št. 4/59), ki je kot pravilo predvidevala izdajo skupnih odločb o ugotovitvi nacionalizacije za vsa zemljišča v posameznem (določenem v odloku OLO) ožjem gradbenem okolišu (2. odstavek 32. člena), seznanitev strank in drugih prizadetih oseb z njimi (način vročitve) z razglasom na deski OLO (1. odstavek 34. člena) in vložitev pritožbe v 30-dnevnem roku od objave javnega razglasa (3. odstavek 34. člena); urejanje posebnega upravnega postopka (tudi s podzakonskimi predpisi) je dopuščal tudi tedaj veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list FLRJ, št. 52/56, 2. člen). Tožnik brez podlage ugovarja, da dejstva vročitve s pritožbo izpodbijane odločbe organ ne bi mogel ugotavljati glede na z Uredbo predpisani način vročanja ter ga utemeljevati z določbami Uredbe; dne 11. 9. 1959 na podlagi določb ZNNZ in Uredbe (kot iz njenega uvoda izhaja) izdana odločba je namreč mogla in morala biti vročena v skladu z navedenimi tedaj veljavnimi predpisi. Tudi kolikor javni razglas iz same odločbe ni razviden ter organ iz nje glede na to ni mogel povzeti dneva objave, pa je odločba opremljena s potrdilom o pravnomočnosti, ki ga je predpisano izdal organ, ki je odločbo izdal (upravni organ OLO, pristojen za finance) in podpisal njegov predstojnik. Tako potrdilo pa je mogel izdati in v njem potrditi pravnomočnost odločbe po tem, ko je pred tem ugotovil, da je potekel 30-dnevni rok od objave razglasa, v katerem so stranke in druge prizadete stranke mogle vložiti zoper odločbo pritožbo. Sodišče ne more sprejeti kot utemeljenih tožbenih navedb, da je potrdilo brezpredmetno, ker iz njega ne izhaja, da se nanaša na odločbo z dne 11. 9. 1959, kajti iz overjene kopije navedene odločbe v spisni dokumentaciji upravnih spisov, ki jo je organ pridobil pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, je razvidno, da je potrdilo zapisano na zadnji, 66. strani odločbe; da je ta list sestavni del odločbe z dne 11. 9. 1959, pa izhaja iz potrdila navedenega sodišča z dne 25. 1. 2010, da se posredovana odločba kot listina nahaja v zbirki listin sodišča pod opr. št. Dn 3079-3674/1960. Kolikor tožnik zatrjuje, da naj bi se navedeno potrdilo o pravnomočnosti ne nanašalo na predmetno odločbo, ker naj bi odločba, izdana 11. 9. 1959, glede na 3. odstavek 34. člena Uredbe ne mogla postati pravnomočna pred 11. 10. 1959, se sodišče z njim strinja v tem, da bi 30-dnevni pritožbeni rok glede 11. 9. 1959 izdane odločbe ob pravilnem računanju roka ne mogel izteči pred 11. 10. 1959, ne pa v tem, da naj bi okoliščina o pomotno ugotovljenem datumu pravnomočnosti potrdilu o pravnomočnosti odločbe odvzela verodostojnost (primerjaj 5. odstavek 225. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl., – dopusten je popravek pomote na potrdilu glede dokončnosti ali pravnomočnosti), zlasti ne za obravnavano zadevo, za katero je bistveno, da je na odločbi z dne 11. 9. 1959 potrjena njena pravnomočnost, in ne, da je pravnomočnost nastopila prav z dne 10. 10. 1959. Glede na to, da je upravni organ ugotovitev o nepravočasnosti pritožbe tožnikove pravne prednice zoper predmetno odločbo utemeljeval z določbami Uredbe o načinu vročanja odločbe in s sklicevanjem na navedeno potrdilo o pravnomočnosti odločbe, so brez podlage tožbene navedbe, da je organ zgolj zaradi poteka časa domneval, da je pritožbeni rok iztekel pred 2. 2. 2010, ko je tožnikova pravna prednica vložila pritožbo. Ob tem ko je organ v izpodbijanem sklepu izrecno navedel, da je bila predmetna skupna odločba z dne 11. 9. 1959 strankam vročena v skladu z določbami Uredbe z javnim razglasom ter da v predmetnem upravnem postopku tožnikovi pravni prednici te odločbe ni vročil v smislu določb ZUP o vročanju dokumentov in da je s sklepom z dne 30. 9. 2010 tudi zavrgel njeno zahtevo za vročitev odločbe, tožnik brez podlage in protispisno zatrjuje nasprotno, namreč da je organ zahtevi ugodil ter odločbo tožnikovi pravni prednici osebno vročil, v posledici česar naj bi bila 2. 2. 2010 vložena pritožba pravočasna. Okoliščina, da je organ tožnikovi pravni prednici odločbo, ki jo je pridobil tako pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana kot pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, poslal, na spremnih dopisih pa v obeh primerih odredil osebno vročitev, namreč ne more povzročiti nastopa pravnih posledic vročitve dokumenta stranki v smislu 5. odstavka 210. člena ZUP, to je pričetka teka roka za vložitev pravnega sredstva, kot pravno zmotno meni tožnik.

Na tožbene navedbe, da je organ v postopku kršil načelo kontradiktornosti (zaslišanja stranke), ker tožnikove pravne prednice pred vložitvijo pritožbe dne 2. 2. 2010 ni seznanil s potrdilom o pravnomočnosti odločbe (glede na to, da tej najprej - 19. 1. 2010 - poslana kopija odločbe, ki jo je organ pridobil pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, tega potrdila ni vsebovala, ter da je to potrdilo vsebovala kasneje - 4. 2. 2010 – ji poslana kopija odločbe, ki jo je organ pridobil pri Okrajnem sodišču v Ljubljani), kar naj bi terjalo odpravo izpodbijanega akta, pa sodišče odgovarja, da kršitev načela zaslišanja stranke ne učinkuje absolutno; če sodišče presodi, da je organ z ravnanjem na način, da stranke v postopku ni seznanil z vsemi odločilnimi dejstvi in ji ni omogočil navajati v njeno korist relevantnih dejstev in predlagati dokazov, bistveno kršil pravila postopka, to kršitev lahko sanira (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1); zato mora stranka, ki kršitev zatrjuje, podati navedbe o dejstvih ter predložiti ali predlagati dokaze (kar naj bi ji v upravnem postopku ne bilo omogočeno) v tožbi. Sodišče pa po pregledu spisne dokumentacije upravnih spisov sploh ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožnikova pravna prednica imela možnost, potem ko se je seznanila s spornim potrdilom o pravnomočnosti odločbe (odločbo s potrdilom je izkazano prejela 9. 2. 2010), navedbe v zvezi s tem podati v teku prejšnjega pritožbenega postopka ali v ponovnem pritožbenem postopku (ki je tekel na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. I U 646/2010-7 z dne 13. 7. 2010). Poleg tega pa sodišče navedb, ki jih je o tem podal tožnik v tožbi, in predlaganih dokazov, ni zavrnilo kot nedopustnih tožbenih novot, pač pa je po pregledu listin v spisni dokumentaciji upravnih spisov ter sodnih spisov ocenilo, da ne morejo vplivati na drugačno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Prav tako po presoji sodišča tožnik neutemeljeno zatrjuje, da izpodbijani akt predstavlja akt presenečenja - zaradi ravnanja organa, ki naj bi dajalo vtis, da je zahtevi za vročitev odločbe z dne 11. 9. 1959 ugodeno (ker da je bila odločba vročena) ter da jo bo mogoče izpodbijati s pritožbo - kajti vsaj od izdaje sklepa z dne 12. 4. 2010 o zavrženju pritožbe (v prejšnjem pritožbenem postopku) je tožniku oziroma njegovi pravni prednici moglo biti pravno naziranje organa znano (pritrdilo pa mu je tudi to sodišče v prej citirani sodbi opr. št. I U 646/2010-7 z dne 13. 7. 2010, s katero pa je v prejšnjem postopku izdani sklep z dne 12. 4. 2010 odpravilo iz procesnih razlogov); to pa pomeni, da bi že v ponovnem pritožbenem postopku mogel navajati vsa dejstva in predlagati dokaze, za katere je menil, da so mu v korist, in da je tako mogel ravnati v tožbi – tudi navedbe, ki jih je podal v tožbi, skupaj s predlaganimi dokazi, je sodišče obravnavalo in ocenjevalo ter presojalo, ali je ob njih utemeljeno tožbeno zatrjevanje, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, vendar je presodilo, da na odločitev ne morejo vplivati.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da se je tožnikova pravna prednica s predmetno nacionalizacijsko odločbo z dne 11. 9. 1959 seznanila šele 21. 1. 2010, da prej zanjo ni vedela oziroma o njej ni bila obveščena, zaradi česar bi ji moralo biti omogočeno uveljavljanje pravnega varstva zoper njo, pa sodišče dodaja, da je po povedanem seznanitev strank z odločbo bila opravljena z javnim naznanilom v skladu s predpisi, veljavnimi v času njene izdaje, da je bila na podlagi odločbe po njeni pravnomočnosti v skladu s tedaj veljavnimi predpisi (2. odstavek 58. člena ZNNZ, 35. člen Uredbe, zemljiškoknjižna pravila) vpisana na zemljiščih, ki jih je navajala odločba, v zemljiški knjigi družbena lastnina, ter da je popravo krivic, ki je bila lastnikom zemljišč storjena z nacionalizacijo zemljišč (z ZNNZ z učinkom nacionalizacije z uveljavitvijo zakona), omogočil Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl.).

Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi moglo odločiti po preizkusu v upravnem postopku izvedenih dokazov na podlagi spisne dokumentacije upravnih in sodnih spisov, zato predlagane glavne obravnave ni opravilo.

Stroškovni zahtevek tožnika pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.