Jedro

Dokazovanje vzročne zveze je v odškodninskem pravu varstva okolja poseben problem. V konkretnem primeru je škoda na objektu tožeče stranke t.i. zapoznela posledica onesnaževanja. V tovrstnih primerih vztrajanje pri dokazani vzročni zvezi pomeni hkrati zanikanje oškodovančeve pravice do odškodnine. Upoštevaje (nižje) standarde ugotavljanja vzročne zveze v takšnih primerih, je zaključek o obstoju vzročne zveze povsem prepričljiv.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh plačati tožnikoma R. V. in M. V. znesek 3.832,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 02. 2001 dokler ne dosežejo glavnice (skupaj torej 7.664,28 EUR).

2. V presežku, to je glede plačila 4.146,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 02. 2001 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.832,14 EUR v delu, kolikor te presegajo glavnico 3.832,14 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikoma 2.015,08 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“, sicer se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožnika sta dolžna nerazdelno toženi stranki povrniti 337,91 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma 5.763,23 EUR (prej 1.381.100,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 02. 2001 dalje (1. točka izreka); v presežku, to je glede plačila 2.215,41 EUR (prej 530.900,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 02. 2001 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti 2.446,07 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka. Navaja, da je sodišče tožnikoma za stroške čiščenja, ki sta jih uveljavljala v višini 175.000,00 SIT, priznalo 297.000,00 SIT. Poleg tega sta tožnika zahtevala povračilo stroškov iz naslova zamenjave strešne kritine, sodišče pa jima je priznalo stroške pranja strehe, ki pa niso bili predmet tožbenega zahtevka. Postavlja se tudi vprašanje, ali so bili stroški pranja sploh upravičeni, če je bila streha zamenjana. Prav tako stroški čiščenja odtočnih jaškov niso bili predmet tožbenega zahtevka, vendar je sodišče tožnikoma takšne stroške v višini 33.333,33 SIT, priznalo. Tudi sicer je obrazložitev sodišča glede posameznih odškodninskih postavk nerazumljiva. Sodišče navaja, da je izvedenec G. priznal strošek zamenjave odtočnih žlebov, kar je nepravilno. Izvedenec je ocenil le strošek zamenjave odtočnih cevi, ne pa tudi odtočnih žlebov. Nerazumljiv je izračun višine škode. Glede zamenjave kritine in odtočnih cevi ni razvidna višina škode, ki jo je sodišče priznalo toženi stranki. Seštevek odškodninskih postavk, ki jih je sodišče priznalo, ne da vsote 1.381.100,00 SIT oz. 5.763,23 EUR. Sodišče je tožnikoma priznalo škodo v času vložitve tožbe, kar je v nasprotju z določili 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Škoda bi na dan 02. 02. 2001 zapadla le v primeru, če bi tožnika na dan vložitve tožbe že vzpostavila prejšnje stanje in v ta namen vložila določena denarna sredstva. V tem primeru bi odškodninski zahtevek imel naravo čiste denarne terjatve. Tudi sicer tožnika nista dokazala, da je njuna terjatev zapadla na dan 02. 02. 2001. Sodišče se sklicuje na novejšo prakso, ki pa ni merodajna, ker takšna praksa v času veljavnosti ZOR, ni obstajala. Sodišče je tožnikoma neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od 02. 02. 2001 dalje, ne da bi upoštevalo, da so na dan uveljavitve novele Obligacijskega zakonika, OZ-A dne 22. 05. 2007, te že dosegle glavnico, in ne morejo začeti teči znova. Spet je napačno sklicevanje sodišča na sodno prakso iz leta 2008 in 2009. Nepravilno je sodišče stališča prve stopnje, da vprašanje razmejitve škode na obdobje pred 06. 02. 1996 in po tem datumu, ni relevantno, ker iz zaslišanja prič in priloženih dokumentov, ne izhaja, da bi bile prekomerne emisije podane tudi pred letom 1997. Iz listin izhaja, da so bile prekomerne emisije prisotne že pred letom 1997 (pritožba listine analizira). Sodba, ki je ugodila tožbenemu zahtevku izhajajoč iz nepravilnega dejstva, da je vsa škoda posledica prekomernih emisij od vključno leta 1997 dalje, je nepravilna in v nasprotju z dejanskim stanjem. Hiša tožnikov je bila zgrajena že leta 1980 in sta bila tožnika že tedaj seznanjena z dejstvom emisij, zato ne moreta zahtevati celotne nastale škode, takšna je tudi sodna praksa. Sodišče ugotavlja, da sta tožnika za škodo in za tistega, ki je škodo povzročil, izvedela decembra 2000. Odškodninska terjatev zastara v treh letih. Pred potekom 3-letnega roka se mora vložiti tožba, vendar pa sta tožnika upravičena le do odškodnine za škodo, ki je nastala v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe. Tožnikoma pripada tako odškodnina le za obdobje od 06. 02. 1998 do 06. 02. 2001 (dan vložitve tožbe). Terjatev za leto 1997 je torej že v celoti zastarala, zastarala pa je tudi terjatev za obdobje od 01. 01. 1998 do 05. 02. 1998. V postopku se ni ugotavljala škoda, ki presega normalne meje. Tožena stranka odgovarjale za tisto morebitno škodo, ki je nastala v obdobju januar 1998 do januar 2001 in le v obsegu, ki presega normalne meje, česar sodišče ni ugotovilo. Stališče sodišča, da je škoda, ki presega normalne meje, že zajeta v okviru običajne amortizacije, je nepravilno, sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko samo ugotovilo, da je znesek običajne amortizacije identičen znesku škode, ki ne presega normalne meje. Objekt tožnikov obstaja že 20 let in je normalno, da po takšnem obdobju nastanejo stroški vzdrževanja (čiščenje objekta, barvanje, pleskanje elementov nepremičnine). Teh stroškov tožena stranka ni dolžna plačevati, temveč, kot rečeno, le stroške, ki so posledica emisij, ki presegajo normalne meje, česar pa sodišče ni ugotovilo. Vzročna zveza ni ugotovljena, upoštevati je potrebno mnenje izvedenca kemijske stroke D., mnenje izvedenca Š., pa tudi Z., ki vsi povedo, da je potrebno izdelati natančne analize, iz katerih bo nesporno ugotovljeno, da je nastala škoda iz naslova obratovanja tožene stranke. Sodišče nima strokovne usposobljenosti za zaključek, da vzročna zveza obstoji. Pravna podlaga je podana le v primeru protipravnosti, to je, če je škoda posledica prekomernih emisij, ki presegajo normalno mejo, česar pa sodišče ni ugotavljalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je dokazovanje vzročne zveze v odškodninskem pravu varstva okolja, poseben problem. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru škoda na objektu tožeče stranke t.i. zapoznela posledica onesnaževanja. Posledice na stanovanjskem objektu tožnikov se niso pokazale takoj po dogodku (prekoračitvi dovoljenih emisij), ampak so posledica dalj časa trajajočih prekomernih emisij. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, pravna teorija izpostavlja, da v tovrstnih primerih vztrajanje pri dokazani vzročni zvezi pomeni hkrati zanikanje oškodovančeve pravice do odškodnine. Teorija zato skuša najti pot, ki olajša položaj oškodovancev. V literaturi je zaslediti stališča o obrnjenem dokaznem bremenu, o ugotavljanju vzročne zveze po prostem preudarku, o standardu verjetnosti pri dokazovanju vzročne zveze, o dokazu po statistični metodi (Stojan Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, I. - IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana; Ada Polajnar Pavčnik, Pravica do zdravega okolja, ZZR Ljubljana, 50, 1990). Upoštevaje navedene standarde ugotavljanja vzročne zveze v tovrstnih primerih, je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze povsem prepričljiv, razlogi zanj pa pravilni in zadostni (strani 7 in 8 sodbe).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta tožnika za škodo in storilca izvedela šele, ko se je škoda v zadostnem obsegu manifestirala na hišnem objektu (ko se je prah polegel in nabral v zadostni meri, da je bila škoda vidna tudi osebi, ki nima strokovnega znanja o učinkih emisij na objekte), ko sta torej mogla izvedeti za vse elemente, ki omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek, to pa je bilo konec leta 2000 (čemur pritožba ne nasprotuje). V decembru 2000 je tako začel teči 3-letni zastaralni (subjektivni) rok. Tožba je bila vložena 06. 02. 2001, torej pravočasno, pred iztekom zastaralnega roka. Prav tako tudi ni prišlo do absolutnega zastaranja. Odškodninska terjatev v skladu z določbo 2. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika – OZ oz. določbo 2. odstavka 352. člena OZ, absolutno zastara v petih letih odkar je škoda nastala. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tem, da je škoda nastala pred letom 2000 (ko se je prah, kot posledica dalj časa trajajočih prekomernih emisij, nabral v zadostni meri), že v letu 1996, glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se šele pričele emisije, ki so presegale običajno mejo (kar pritožbeno sodišče sprejema, kot bo razvidno iz nadaljevanja). Pa tudi, če bi škoda nastala že v letu 1996, do vložitve tožbe 06. 02. 2001, terjatev ni absolutno zastarala.

Sodišče prve stopnje je upravičeno izpostavilo, da je do največjih emisij prišlo predvsem zaradi težav na kupolni peči, v času od leta 1996 pa do sredine leta 2000 (2. odstavek stran 4 sodbe, strani 5, 6, 8 in 9 sodbe) in da je škoda na objektu tožnikov posledica prekomernih emisij prav iz tega obdobja. Takšen zaključek in razlage zanj pritožbeno sodišče sprejema, ne glede na pritožbene navedbe o obstoju emisij tudi že v letu 1995 in prej. Ker pa je škoda nastajala sukcesivno in se je manifestirala v takšni meri, da sta jo tožnika lahko zaznala šele po daljšem obdobju (kot je bilo že povedano), vprašanje razmejitve škode na obdobje pred 6.2.1996 in po 6.2.1996, ni pravno pomembno, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Iz istega razloga tudi ne dejstvo, da sta tožnika hišo postavila v letu 1980, ko je tožena stranka že obratovala.

Ne drži, da sodišče prve stopnje ni razmejilo škode na škodo, ki presega normalne meje in na škodo, ki je nastala kot posledica vplivov za katere tožena stranka ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je sledeč mnenju izvedenca B. G., zaključilo, da prisotnost prahu na objektu tožnikov, ni pogojena z izpuhi individualnih kurišč v naselju, morebitnih izpustnih plinov ali drugih okoljskih vplivov, ki so za podobno naselje tipični, pa tudi, da je škoda, ki sodi v okvir normalnih meja, zajeta v običajni amortizaciji elementov objekta tožnikov. Vse to pritožbeno sodišče sprejema. Tožnika pa uveljavljata le tisto škodo, ki presega običajno amortizacijo, torej povečane stroške vzdrževanja objekta, ki zajema predvsem čiščenje objekta, povečano intenziteto slikanja, barvanja in pleskanja elementov nepremičnine.

Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožnika sta zahtevala plačilo 7.978,63 EUR, sodišče jima je priznalo 3.763,23 EUR.

V času nastanka škode ta po višini še ni bila jasno opredeljena, zato gre za nečisto denarno terjatev. Takšna odškodninska obveznost postane čista denarna terjatev šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, ki je ekvivalenten nedenarni škodi, torej v konkretnem primeru dne 12. 01. 2001, ko sta tožnika na toženo stranko naslovila zahtevek za plačilo škode, in ne šele z izdajo sodbe. Nič ni narobe, če je sodišče škodo ugotavljalo po cenah na dan vložitve tožbe in ne po cenah na dan izdaje sodne odločbe (kar je tudi sicer bilo v korist tožene stranke). Drži pa, da seštevek posameznih odškodninskih postavk, ki jih je sodišče priznalo tožnikoma, ne da končne vsote 5.763,23 EUR. Sodišče prve stopnje je tožnikoma priznalo 720.000,00 SIT +165.000,00 SIT + 100.000,00 SIT + 33.333,33 SIT + 177.000,00 SIT + 120.000,00 SIT (strani 9 in 10 sodbe), kar je skupaj 1.315.333,33 SIT ali 5.488,79 EUR. Že zaradi navedenega, bi moralo pritožbeno sodišče pritožbi delno ugoditi. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje glede višine škode tudi sicer delno materialnopravno napačna. Tudi za toženo stranko je nesporno, da gre tožnikoma 720.000,00 SIT iz naslova „obnova fasade s postavitvijo odrov, čiščenje in odstranjevanje emisijskih snovi ter ponovnim pleskanjem fasade s fasadnimi premazi (glej točko III tožbe) ter 165.000,00 SIT iz naslova „čiščenja zunanjih okenskih polic, čiščenja in ponovnega pleskanja vseh stavbnomizarskih izdelkov (okna, vhodna vrata, balkonske ograje, leseni opaži) – glej III. točko tožbe. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da gre tožnikoma tudi 33.333,33 SIT iz naslova zamenjave odtočnih žlebov. Res je v ta znesek, kot je razvidno iz dopolnitve mnenja izvedenca G. (list. št. 184), vključeno tudi čiščenje odtočnih jaškov, vendar temu dejstvu tožena stranka, po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja, ni v ničemer ugovarjala. Ne gre pa tožnikoma kaj več in je v tem obsegu pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da zamenjava 30 % strešne kritine ni bila potrebna, zaradi česar jima torej vtoževanih 175.000,00 SIT iz tega naslova, ne gre. Sodišče prve stopnje jima je priznalo 100.000,00 SIT iz naslova pranja strehe, vendar tožnika povrnitve takšnega stroška nista zahtevala. Tožnika sta uveljavljala plačilo odškodnine v višini 175.000,00 SIT iz naslova vsakoletnega dodatnega čiščenja podstrešja, balkonov, teras ter neposredne okolice objekta, za pet let nazaj, hkrati pa priznala, da takšno čiščenje ni bilo opravljeno. Odškodnina iz tega naslova jima zato ne pripada. Povrnitve škode zaradi sesanja prahu (v notranjosti hiše) in slikanja notranjosti, za kar jima je sodišče prve stopnje priznalo 177.000,00 SIT, tožnika nista nikoli zahtevala. Tudi nista zahtevala povrnitve škode iz naslova čiščenja in pleskanja napuščev, zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da jima iz tega naslova prizna 120.000,00 SIT. Tožnikova gre torej skupaj 918.333,33 SIT oz. 3.832,14 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 02. 2001. Obresti pa so še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico. Zato so po samem zakonu prenehale teči, na kar odprava pravila „ne ultra alterum tantum“, s sprejemom OZ-A (22. 05. 2007), ne vpliva. Obresti od prisojenega zneska torej tečejo od 02. 02. 2001 dalje le dokler ne dosežejo glavnice in je zato tožena stranka dolžna tožnikoma skupaj plačati le dvojno glavnico, 7.664,28 EUR.

V gornjem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (358. člen, 353. člen ZPP).

Glede na spremembo uspeha pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Tožnika sta sedaj po višini uspela z 48 %, skupaj torej s 74 %, tožena stranka pa s 26 %. 74 % od 1.714,50 EUR priznanih pravdnih stroškov tožnikoma je 1.268,73 EUR, skupaj z izvedenino 1.225,15 EUR je to 2.493,88 EUR. 26 % od 1.841,57 EUR priznanih pravdnih stroškov tožene stranke je 478,80 EUR. Po medsebojnem pobotanju je sedaj tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti 2.015,08 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela z zneskom 1.931,09 EUR. Od tega zneska ji je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene pravdne stroške. Za sestavo pritožbe gre toženi stranki 375 točk skupaj z 20 % DDV 75 točk, je to 450 točk ali 206,55 EUR. Sodna taksa za pritožbo od vrednosti 1.931,09 EUR znaša 131,36 EUR. Skupaj sta torej tožnika dolžna toženi stranki povrniti 337,91 EUR pritožbenih pravdnih stroškov in sicer v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.