Jedro

Ob ugotovitvi, da je pred storitvijo kaznivega dejanja obtoženka delala dvajset let v upravi podjetja, v času storitve pa opravljala tudi blagajniške posle v sindikalni organizaciji, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dobro vedela, čemu služijo virmanski čeki, na katerih je ponaredila podpis upravičenke ter s tem izpolnila vse zakonite znake kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic po čl. 169/3 in 1 KZ SFRJ. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo njenega zagovornika, ki je menil, da ji naklepa ni mogoče dokazati, zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženke D. G. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženko se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženi D. G. in I. K. spoznalo za krivi storitve kaznivih dejanj ponarejanja vrednotnic po čl. 169/3 in 1 KZ SFRJ in napeljevanja k temu kaznivemu dejanju ter jima izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je ob uporabi omilitvenih določil izreklo vsaki kazen 6 (šest) mesecev zapora ter preizkusno dobo 2 (dveh) let, plačila stroškov kazenskega postopka pa ju je oprostilo. Z isto sodbo je zavrnilo obtožbo zoper obtoženo I. K. za storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja po čl. 244/1 KZ ter s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper sodbo sta se glede obtožene D. G. pritožila njena zagovornika iz "vseh pritožbenih razlogov" ter predlagala izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Višji državni tožilec je tako v pisnem mnenju, kot tudi na seji senata predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje po proučitvi dokaznega gradiva in pritožbenih navedb ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa so tudi pravilno uporabljene določbe v času storitve kaznivega dejanja veljavnega kazenskega zakona. Nikakršnega dvoma ne vzbujajo ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, da je obtožena D. G. v okoliščinah in na način, kot je to opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, na predlog soobtožene I. K. na sedmih virmanskih čekih neupravičeno podpisala V. G. z namenom, da je nato soobtožena K. te vrednostne papirje uporabila kot prave, ko jih je predložila v izplačilo na SDK v Z... Priznanje obtoženke, da je na virmanskih čekih podpisala V. G., ki je bila za razliko od obtoženke sicer upravičena takšne čeke podpisovati, je bilo tekom postopka potrjeno z mnenjem izvedenca grafologa, pa tudi z zagovorom soobtožene K., ki je tudi potrdila, da je vse čeke G. podpisala po njenem naročilu. Ker je obtoženka v svojem zagovoru sama povedala, da je pred storitvijo kaznivega dejanja kar dvajset let delala v upravi podjetja, v času storitve pa je opravljala tudi delo blagajnika sindikalne organizacije, so pravilni tudi nadaljni zaključki sodišča prve stopnje o obtoženkinem vedenju, da je virmanski ček vnovčljiv le ob podpisu obeh sopodpisnikov in da je tedaj v vseh naštetih primerih vedela, da navedene čeke podpisuje zato, da bodo kasneje tudi vnovčeni. Ob povedanem tudi ni dvoma, da se je obtoženka zavedala, da podpisuje V. G. neupravičeno in da torej opremlja virmanske čeke s ponarejenim podpisom ter zato ni dvoma, da se je storitve kaznivega dejanja zavedala in ga hotela storiti ter je tako ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa. Zato v zbranih podatkih nima nikakršne podlage razlogovanje obtoženkinih zagovornikov, po katerem naj obtoženka ne bi vedela, da takšno podpisovanje ni dovoljeno, pri čemer ni mogoče prezreti, da je priča V. G. preiskovalni sodnici dejala, da sploh ni vedela, da jo je kdo drug podpisoval. Sicer pa tudi drugačna izpoved navedene priče ne bi odvezovala obtoženke kazenske odgovornosti, pač pa bi lahko pomenila zgolj dodatno olajševalno okoliščino. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje tedaj ugotovilo pravilno tako v objektivnem, kakor tudi v subjektivnem delu.

V razlogih izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo do spremenjene izpovedi priče V. G. na glavni obravnavi dne 13.4.1999 (list.št. 160, 161), ko je poudarilo, da glede na spremenjeno izpoved te priče sploh ni jasno, na kaj naj bi se nadomestno podpisovanje nanašalo ter istočasno ugotovilo, da je ista priča na obravnavi izrecno dejala, da bo bolj držalo tisto, kar je povedala preiskovalnemu sodniku, ker so bili tedaj dogodki bolj sveži. Ker je ob povedanem sodišče prve stopnje svoje zaključke o obtoženkinem naklepu gradilo tudi na podlagi naknadno spremenjenih trditev imenovane priče, oba pritožnika neutemeljeno menita, da je sodišče prve stopnje nezakonito obšlo izjavo prič na glavni obravnavi, s čimer naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.

Ker pritožnika kljub pavšalni navedbi, da se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov, preostalih pritožbenih razlogov nista obrazložila, je sodišče druge stopnje v preostalem delu sodbo preizkusilo še po uradni dolžnosti ter pri tem ugotovilo, da izpodbijana sodba nima kršitev zakona iz 1. odst. 383. čl. ZKP.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo in ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter zato tej obtoženki določilo in izreklo v okviru pogojne obsodbe primerno kazen in preizkusno dobo v okviru zagrožene kazni za to kaznivo dejanje. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožba ni utemeljena in je sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Čeprav obtoženkina zagovornika s svojo pritožbo nista uspela, je sodišče druge stopnje ob pooblastilu iz 4. odst. 95. čl. ZKP obtoženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, ker je enako kot sodišče prve stopnje ocenilo, da bi ob skromnih denarnih prejemkih naložitev plačila stroškov lahko bistveno poslabšalo življenske razmere obtoženke.