Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le v korist obdolženca, ne more pa je zagovornik, ki je opravljal storitev brezplačne pravne pomoči, vložiti zaradi varstva izključno lastnih premoženjskih interesov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom odvetniku D. Š. odmerilo nagrado in potrebne izdatke za zagovor obdolženega D. Š. v skupnem znesku 208,91 EUR, v presežku pa je predlog odvetnika zavrnilo. Okrožno sodišče v Krškem je pritožbi zagovornika delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odvetniku D. Š. poleg že priznane nagrade in stroškov v višini 208,91 EUR, odmerilo in priznalo še nadaljnjo nagrado v višini 199,91 EUR. Predlog odvetnika za odmero nagrade za pritožbo je zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da obdolžencu za zagovor po odvetniku D. Š., poleg že priznane nagrade in stroškov v višini 208,91 EUR in 199,91 EUR, odmeri in prizna še nadaljnjo nagrado v višini 433,03 EUR, ki se plača v roku 30 dni, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpostavlja, da zagovornik izpodbija sklep sodišča o stroških, ki predstavlja t.i. drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper tako odločbo je dovoljena le pod določenimi pogoji, ki pa jih vložnik ni utemeljil. Vrhovni državni tožilec zato Vrhovnemu sodišču predlaga njeno zavrženje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o odgovoru izjavil in navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti odpira pomembno pravno vprašanje kolizije med določbami ZKP in določili Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) glede plačila stroškov za zagovornika.

B.

5. Obdolženi D. Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem dne 7. 12. 2016 spoznan za krivega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine. Zoper sodbo se je pritožil njegov zagovornik D. Š. in Višje sodišče v Ljubljani je 7. 6. 2017 prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je bil obdolženec dne 7. 11. 2017 ponovno spoznan za krivega. Višje sodišče je 30. 5. 2018 ugodilo zagovornikovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe. Odločilo je tudi, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

6. Po pravnomočnem končanju kazenskega postopka je obdolženčev zagovornik okrajnemu sodišču predložil stroškovnik. V stroškovniku je pojasnil, da so bile obdolžencu za posamezne faze kazenskega postopka izdane odločbe o brezplačni pravni pomoči, in sicer za zastopanje pred prvostopenjskim sodiščem med prvim sojenjem ter za vložitev obeh pritožb zoper prvostopenjski sodbi. V tem obsegu je torej zagovornik izvajal storitev brezplačne pravne pomoči. Za te faze postopka so bili s sklepi strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem zagovorniku odmerjeni nagrada in stroški zastopanja. Ob uporabi četrtega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je bil zagovornik plačan v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Za del postopka, ko je izvajal brezplačno pomoč, je zagovornik predlagal, da mu sodišče dodatno prizna še drugo polovico zneska, ki mu gre po odvetniški tarifi, oziroma še razliko do zneska, ki ustreza celotni nagradi po odvetniški tarifi. Skliceval se je na določbe 96. in 97. člena ZKP, po katerih je v primeru oprostilne sodbe obdolženec upravičen do popolnega plačila za opravljeno storitev oziroma zagovor obdolženca. Za zastopanje v ponovljenem sojenju pred prvostopenjskim sodiščem, ko zagovornik ni izvajal brezplačne pravne pomoči, pa je sodišču predlagal, da mu prizna celotno nagrado in stroške, ki mu gredo po odvetniški tarifi.

7. Zagovornik je s predlogom delno uspel. S pravnomočnim sklepom mu je sodišče priznalo skupaj 408,82 EUR nagrade in stroškov. Za fazo postopka, ko ni opravljal storitve brezplačne pravne pomoči mu je priznalo plačilo za delo, ki ustreza celotnemu znesku po odvetniški tarifi. Sodišče pa zagovorniku ni priznalo dodatne nagrade za faze postopka, ko je izvajal brezplačno pravno pomoč. Tej odločitvi zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje. Do povrnitve stroškov je namreč v primeru oprostilne sodbe upravičen obdolženec, in ne zagovornik, zato je na podlagi določb 96. in 97. člena ZKP upravičen do celotnega poplačila.

8. V primerih, ko obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve kazenskega postopka v zvezi s stroški kazenskega postopka, je bistveno razlikovati med zahtevami, vloženimi v korist obdolženca ali obsojenca, in tistimi, ki so vložene izključno v korist zagovornika. Slednje namreč niso dovoljene. Po pravnomočnosti sodbe lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti le osebe, ki so navedene v prvem odstavku 421. člena ZKP. Zagovornik je naveden med temi osebami, vendar je upravičen to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obsojenca - ne pa tudi v (izključno) svojo korist. Zagovornik torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste pravnomočne odločbe, izdane v kazenskem postopku, ki ne zadevajo obsojenca in njegovih pravic ali dolžnosti, temveč se nanašajo izključno na zagovornika. Odločbe, ki se tičejo izključno interesov zagovornika, so na primer sklep o disciplinskem kaznovanju zagovornika1 ali sklep, s kateri je bilo odločeno o nagradi in potrebnih izdatkih zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti2. 9. Za smiselno enako situacijo gre v predmetni zadevi. Zagovornik se z zahtevo za varstvo zakonitosti zavzema, da bi tudi za faze postopka, ko je izvajal storitev brezplačne pravne pomoči, prejel plačilo po celotni odvetniški tarifi, ne pa le polovičnega zneska. Ta njegov interes se v primeru izrečene oprostilne sodbe v ničemer ne prekriva z interesi obdolženca. Če sodišče odloči, da gre zagovorniku za faze postopka, ko je opravljal storitev brezplačne pravne pomoči, nagrada le v polovici odvetniške tarife, tak zagovornik ne more dodatnega plačila v nobenem primeru zahtevati od svoje stranke, v tem primeru od obdolženca. Zagovornik, ki opravlja storitev brezplačne pravne pomoči, se namreč skladno z določbo četrtega odstavka 17. člena ZOdv s stranko ne more dogovoriti za višje plačilo, saj je tak dogovor ničen. Zagovornik zato za zahtevani znesek, ki predstavlja razliko do celotne nagrade po odvetniški tarifi, v nobenem primeru nima regresnega zahtevka do obdolženca. Izkaže se, da zato zahteva v ničemer ne zastopa interesov obdolženca, pač pa je vložena izključno v zagovornikovem interesu in je zato nedovoljena.

C.

10. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 421. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

1 Sklep VSRS I Ips 48056/2014 z dne 2. 3. 2017. 2 Sodba VSRS I Ips 290/97 z dne 12. 12. 1997 in sodba VSRS I Ips 116/96 z dne 2. 4. 1998, enako tudi mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 913.