Jedro

Bolezni v okoliščinah po 12. členu ZTPVI ni mogoče obravnavati kot poškodbo po 11. členu tega zakona. Kadar gre za bolezen v okoliščinah po 12. členu ZTPVI velja petletni materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za priznanje statusa in pravic mirnodobnega vojaškega invalida po določbah 1. odstavka 97. člena tega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo Sekretariata za občo upravo občine z dne 01.12.1993 je bil tožniku priznan status vojaškega invalida IV. skupine zaradi 80 % vojaške invalidnosti ter od 01.06.1993 dalje priznana pravica do vojaške invalidnine IV. skupine v mesečnem znesku 24.366,00 SIT in ostale pravice po zakonu o vojaških invalidih priznane od dneva izdaje odločbe. V postopku obvezne revizije je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila to odločbo in odločila, da tožniku ne gre status vojaškega mirnodobnega invalida. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni upravni organ ugodil tožnikovi zahtevi z dne 26.05.1993 za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida zaradi bolezni, ki naj bi verjetno nastala kot posledica poškodbe pljuč zaradi vdihavanja strupenih delcev med opravljanjem obvezne vojaške službe v oboroženih silah. Svojo odločitev je prvostopni upravni organ oprl na izvid in mnenje Zdravniške komisije prve stopnje dne 07.07.1993, v katerem je navedeno, da mezoteljom plevre (maligno potekajoč) z restrikcijsko ventilacijsko motnjo srednje težke stopnje tožniku povzroča trajno 80% invalidnost po zadnjem odstavku 10. člena in 16. členu pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82). V postopku revizije je bilo ugotovljeno, da je prvostopni upravni organ tožniku priznal status in pravico do osebne invalidnine v nasprotju z materialnim predpisom. Glede na določbo 4. odstavka 105. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (ZTPVI, Uradni list SFRJ, št. 31/86 - prečiščeno besedilo, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90)) je tožena stranka zahtevala mnenje Zdravniške komisije druge stopnje o tem, ali je v konkretni zadevi kot podlago za priznanje vojaške invalidnosti šteti bolezen ali poškodbo in o morebitnem odstotku vojaške invalidnosti. Zdravniška komisija je zadevo obravnavala dne 08.03.1994 in po proučitvi medicinske dokumentacije v spisu ugotovila, da se maligni plevralni mezoteliom (desno epiteliomskega tipa, progres je počasen, stanje po eksplorativni torakotomiji desno) pri tožniku ne upošteva za priznanje vojaške invalidnosti. V obrazložitvi izvida in mnenja je navedla, da gre pri tožniku za bolezen, ki se je pojavila že leta 1976, torej pred služenjem vojaškega roka in takrat "v svojem začetku ni bila razpoznana". Vsi nadaljnji pojavi bolezni so lokalizirani prav na tem prvem mestu pojava bolezni. Tožena stranka je v celoti sprejela ta izvid in mnenje. V odpustnici Vojne bolnice je namreč navedeno, da se je tožnik od 14.02.1978 do 09.03.1978 zdravil zaradi bolezni. Tudi iz sklepov Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja je razvidno, da je bil tožnik obravnavan kot invalid III. kategorije zaradi bolezni. Iz druge medicinske dokumentacije, npr. potrdila dispanzerja za pljučne bolezni in tuberkulozo izhaja, da se tožnik zdravi že od leta 1970, večkrat zaradi infektov dihal, torej zaradi bolezni. Tožnik je služil vojaški rok od 12.03.1977 do 15.03.1978, kar potrjuje Oddelek za obrambo občine v dopisu z dne 10.05.1993. Vlogo za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida zaradi bolezni pa je tožnik vložil dne 16.05.1993, torej po poteku petih let od odpusta iz oboroženih sil. Po določbah 12. člena ZTPVI je mirnodobni vojaški invalid državljan Republike Slovenije, ki je kot vojaška oseba po 15. maju 1945 zadobil bolezen, ki je neposredna posledica opravljanja obvezne vojaške službe v oboroženih silah oziroma je v teh okoliščinah nastalo poslabšanje bolezni, ki jo je imel, preden je vstopil v oborožene sile in je zato njegov organizem okvarjen najmanj za 60 %. Po določbi 97. člena ZTPVI se zahteva za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida na podlagi okvare organizma, ki je nastala zaradi bolezni, zadobnjene v navedenih okoliščinah, lahko vloži takoj po odpustu iz oboroženih sil, vendar najpozneje v petih letih od dneva odpusta, zato tožniku ni mogoče priznati statusa mirnodobnega vojaškega invalida. Tožena stranka še ugotavlja, da tožniku tudi ne gre status mirnodobnega vojaškega invalida po določbi 11. č lena ZTPVI, ki določa, da je mirnodobni vojaški invalid državljan Republike Slovenije, ki je v miru kot vojaška oseba pri opravljanju vojaške službe v oboroženih silah ali v zvezi s to službo brez svoje krivde zadobil rano ali poškodbo in je zaradi tega njegov organizem okvarjen najmanj za 20 %. Po določbi 93. člena ZTPVI se dejstvo, da je bila rana ali poškodba zadobljena v okoliščinah iz 11. člena tega zakona ugotavlja samo s pismenimi dokaznimi sredstvi. Po določbi 98. člena ZTPVI izda pristojna vojaška oseba ali vojaški zavod pravno zainteresirani osebi potrdilo o okoliščinah, v katerih se je pripetil primer po 11. členu tega zakona, da bi uveljavila pravice po tem zakonu.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka premalo pozorno proučila zdravstveno dokumentacijo, zato je izdala napačno odločbo. Iz obširne zdravstvene dokumentacije izhaja, da se je v Vojni bolnici zdravil od 14.02.1978 do 09.03.1978 in da je bila ugotovljena diagnoza "pleuropneumonia bas. dex.". Nikjer ni zabeleženo, da je bolezen nastala pred služenjem vojaškega roka. Prav zato, ker je zbolel, je bil predčasno odpuščen iz vojske, leta 1983 pa je bil zaradi diagnoze "maligna neoplazma respiratornega sistema" določen za trajno nesposobnega za vojaško službo. Iz dokumentacije prav tako povsem jasno izhaja, da je bil popolnoma zdrav, ko je začel s služenjem vojaškega roka. Vse navedeno je tudi natančno opisano v strokovnem mnenju specialista pulmologa z dne 07.07.1993, ki ga tožena stranka sploh ne omenja. Leta 1970 se je zdravil samo za pljučnico, ki ni pustila nobenih posledic. Tožena stranka je napačno tolmačila podatke iz zdravstvene dokumentacije, ko je ugotovila, da je bil bolan že pred začetkom služenja vojaškega roka. V odločbi ni nikjer obrazloženo, da obstoji kakršnakoli povezava med prebolelo pljučnico in med boleznijo, ki jo je pridobil med služenjem vojaškega roka. V posledici navedenega je tožena stranka prišla do napačnega zaključka, da naj bi zamudil petletni rok po 97. členu ZTPVI. Uporaba te določbe ne pride v poštev, saj se nanaša na primere iz 12. člena ZTPVI o posledicah poslabšanja bolezni, ne pa nastanka bolezni (poškodbe). Uporabiti je treba 11. člen ZTPVI, za uveljavljanje pravic po tej določbi pa zakon ne določa nobenega roka za vložitev zahteve za priznanje statusa vojaškega invalida. Zato je tožena stranka neupravičeno odpravila povsem pravilno odločbo organa prve stopnje. Odločba organa prve stopnje je bila odpravljena tudi iz razloga, da ni bil predložen pismeni dokaz za ugotavljanje dejstva, da je bila poškodba zadobljena v okoliščinah iz 11. člena ZTPVI. To ne drži. V obširni zdravstveni dokumentaciji je namreč množica primernih dokazov, ki dokazujejo, da je zadobil poškodbo med služenjem vojaškega roka, ko je opravljal delo v skladišču, kjer so bila azbestna vlakna, ki so bolezen povzročila. Od tega nastane mesotheliom pleure. Potrdilo po 3. odstavku 98. člena ZTPVI ni bilo izdano, saj postopek po 98. členu ni bil izveden, ker ga pristojna enota JLA zanj ni začela. Tožnik meni, da to dejstvo in dejstvo, da vojne pošte, kjer je služil vojaški rok, ni več in zato ne more dobiti potrdila, da je delal z azbestom, ne more in ne sme negativno vplivati na njegove pravice, ki jih ima po zakonu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča tožnikove bolezni ni mogoče obravnavati kot poškodbo po 11. členu ZTPVI, kar je storil organ prve stopnje. Sodišče se strinja z razlogovanjem tožene stranke, da gre pri tožniku za bolezen po 12. členu ZTPVI in da je tožnik zamudil petletni materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za priznanje statusa in pravic mirnodobnega vojaškega invalida po določbah 1. odstavka 97. člena tega zakona. Zato v tej zadevi ni pravno pomembno izpodbijano nepravilno stališče tožene stranke, da se po določbi 93. člena ZTPVI dejstvo poškodbe iz 11. člena tega zakona ugotavlja samo s pismenimi dokaznimi sredstvi. Določbe 93. člena ZTPVI namreč niso v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, saj slovenski predpisi tudi, ko se sklicujejo na ZTPVI, določajo glede dokazovanja uporabo zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), upoštevati pa je treba tudi splošno veljavna načela mednarodnega prava (8. člen ustave Republike Slovenije). Zaradi zamujenega roka v tej zadevi tudi niso pravno pomembni tožbeni ugovori, da je tožnik prišel na služenje vojaškega roka povsem zdrav in da ni obrazloženo, zakaj ni upoštevano drugačno mnenje specialista pulmologa in zdravniške komisije prve stopnje; prav tako zaradi zamujenega roka v tej zadevi ni pomembna okoliščina, da se v postopku revizije ni ugotavljalo morebitno poslabšanje tožnikove bolezni pred služenjem vojaškega roka v smislu 12. člena ZTPVI v okoliščinah služenja vojaškega roka.

Iz navedenih razlogov je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZTPVI, ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).