Jedro

Z oceno, da drugotoženčevemu ravnanju v primerjavi z zelo veliko prekoračitvijo hitrosti v razmerju do nastale škode ni mogoče pripisati nobene teže, sta sodišči ustrezno ovrednotili razmerje tožnika in drugotoženca. Na tej podlagi sprejet sklep, da je izključno tožnikovo ravnanje v pravnoupoštevni vzročni zvezi z nastalo škodo, je tako pravilno.

Izrek

Revizija se glede zneska 300.000 SIT zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.389.900 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo stroškov postopka vsakega od tožencev.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavzelo je stališče, da bi tožnik, če bi vozil s primerno hitrostjo, kljub predhodnemu drugotoženčevemu prehitevanju imel vse možnosti, da bi po umiku na bankino svoje vozilo preusmeril nazaj na vozišče, posledično pa ne bi prišlo do destabilizacije vozila in do njegovega poškodovanja.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je odločilni dejavnik, ki je imel za posledico nastanek škode, nepravilno prehitevanje in posledična vožnja po nasprotnem voznem pasu s strani drugotoženca. Iz ugotovitev sodišč namreč po njegovem mnenju ne izhaja, da tožnik kljub previsoki hitrosti ne bi varno izpeljal ovinka. Ker je bila hitrost s splošnim predpisom omejena na 90 km/h, ni bilo mogoče realno pričakovati in ni bila dolžnost voznika, da bi pred ovinkom znižal hitrost na 50 do 60 km/h zgolj zaradi tega, da ne bi nekdo v nasprotni smeri peljal po njegovem voznem pasu. Ker izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o teh vprašanjih, je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega si razlogi sodbe med seboj nasprotujejo: sodišče je navedlo, da je bila hitrost omejena na 90 km/h, na drugi strani pa je navedlo, da bi tožnik preprečil nesrečo, če bi vozil 50 ali 60 km/h. Sam je verjetno s svojo prehitro vožnjo prispeval, da je bila škoda večja, kot če bi vozil 90 km/h, vendar pa to ni vprašanje vzročne zveze, marveč deljene odgovornosti.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za nepremoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP), ki se glede na drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08) uporablja v obravnavani zadevi, je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 1.000.000 SIT. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode v skupni višini 300.000 SIT. Ker izpodbijani del ne presega revizijskega praga, revizija ni dovoljena.

7. Očitki o nejasnih in kontradiktornih razlogih v sodbi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, - da je tožnik v desnem nepreglednem ovinku na lokalni cesti iz smeri S. proti O. zapeljal desno na neutrjeno banko, ob njej vozil 12,2 m, nato zapeljal na travnato površino, poraščeno z grmičevjem, vozil po njej 55,6 m, nato trčil v kamen, zaradi česar je vozilo odbilo v zrak, trčilo v krošnjo borovca, ga odbilo v levo, kjer je trčilo v drugo drevo in nato pristalo na strehi, - da je drugotoženec pred trčenjem vozil s hitrostjo približno 60 km/h, - da je drugotoženec pred nezgodo že prehitel kolesarja in se vrnil na svoj vozni pas; četudi bi drugotoženec tik pred tožnikovim reagiranjem z umikom v desno (zaradi zaključevanja prehitevanja kolesarjev) še vozil po nasprotnem pasu, do nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik vozil s primerno hitrostjo, - da je še primerna hitrost na cesti, kjer je prišlo do nezgode, med 50 in 60 km/h, - da je bila hitrost tožnika pred njegovim reagiranjem z umikom v desno še precej višja od najvišje dovoljene in vsaj enkrat višje od primerne (sodišče citira izvedenca, da je bila hitrost blizu hitrosti, ki bi jo na tem odseku peljali rally vozniki in ne vozniki s povprečnimi vozniškimi sposobnostmi).

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je glede na zelo veliko hitrost tožnikovega vozila tik pred njegovim reagiranjem z umikanjem v desno na bankino in glede na to, da je drugotoženec vozil s primerno hitrostjo glede na razmere na cesti, vzrok za nastanek prometne nezgode le v preveliki oziroma neprimerni hitrosti tožnikovega vozila. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje in dodalo, da bi tožnik ob vožnji s primerno hitrostjo imel vse možnosti, da bi vozilo po umiku na bankino preusmeril nazaj na vozišče, ne da bi prišlo do destabilizacije vozila in posledičnega poškodovanja.

8. Z oporekanjem ugotovitvi, da je bila primerna hitrost glede na elemente ceste in pogoje preglednosti 50 do 60 km/h, tožnik izpodbija dejansko ugotovitev, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku). Neutemeljeno je tudi revidentovo uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da naj bi obstajalo nasprotje med ugotovitvijo, da je dovoljena hitrost na relevantnem cestnem odseku znašala 90 km/h, primerna hitrost pa med 50 in 60 km/h. Glede na to, da je govora o dveh različnih pojmih (kar je revidentu gotovo znano), ni jasno, v čem naj bi si ti dve ugotovitvi nasprotovali.

9. Odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Sodišči sta ocenili, da drugotoženčevemu ravnanju v primerjavi z zelo veliko prekoračitvijo tako primerne kot tudi dovoljene hitrosti glede uveljavljane škode ni mogoče pripisati nobene teže. Z drugimi besedami povedano: tako veliki tožnikovi prekoračitvi hitrosti, je moč pripisati, da je s tem prevzel nase tveganje za nastanek škodljive posledice. Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči ustrezno ovrednotili ravnanje tožnika in drugotoženca. Presoja o tem, ali bi tožnik kljub previsoki hitrosti varno izpeljal ovinek, v tem vrednotenju ni mogla biti odločilna že zato, ker pričakovanju udeleženca, da bo na cesti sam, ne more biti dana nobena teža. Da je vsak voznik dolžan hitrost vozila prilagoditi razmeram na cesti in da za presojo ustreznosti hitrosti ni odločilna najvišja dovoljena hitrost, pa izhaja že iz pravil ravnanja udeležencev v cestnem prometu (prim. prvi odstavek 27. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa). Brez vsake podlage so zato tožnikove navedbe, da od voznika ni mogoče realno pričakovati, da bo na cesti, kjer je najvišja dovoljena hitrost 90 km/h, vozil s hitrostjo med 50 in 60 km/h. 10. Ker sta sodišči pravilno kot edini pravno upošteven vzrok za nastalo škodo šteli ravnanje tožnika, uporaba pravil o deljeni odgovornosti ni bila potrebna.

11. Po ugotovitvi, da revizija zoper odločitev o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ni dovoljena, v ostalem pa revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče v nedovoljenem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP), v ostalem pa zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o tožnikovih stroških postopka je vsebovana v odločitvi o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).