Jedro

Utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, kot razlog za pripor, kljub razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočne obtožnice, po kateri bo tekel postopek pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba obtoženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom, izdanim na podlagi sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da pri obtoženemu S. M., tudi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po petem in prvem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) ter kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči po prvem odstavku 328. člena KZ-1B, še vedno podan priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila obtoženčeva zagovornica iz vseh „pravno dopustnih“ razlogov ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obtožencu še vedno podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki bi jo bilo mogoče odvrniti le s priporom.

5. Obtoženčeva zagovornica izpodbija utemeljenost suma z navajanji, da naj bi kritično prometno situacijo povzročil motorist, ki je vozil z večjo hitrostjo, kot jo je ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke K., kar utemeljuje s pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje priloženim izvedenskim mnenjem izvedenca J. P.; z navajanji, da gre za nevarno križišče v katerem je obtožencu zastirala pogled na oškodovanca visoka živa meja ter z izvajanjem o neizkazanosti vzročne zveze med obtoženčevim uživanjem metadona, droge ter psihoaktivnih zdravil ter njegovo sposobnostjo za varno iz zanesljivo vožnjo.

6. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so podani razlogi za pripor kljub razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je presodilo, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, podan, kar izhaja iz pravnomočne obtožnice, po kateri bo tekel postopek zoper obtoženca pred sodiščem prve stopnje (sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v sojenje po razveljavitvi sodbe, vzame za podlago prejšnjo obtožnico, prvi odstavek 397. člena ZKP). V tej fazi postopka tako obstoj utemeljenega suma izkazuje pravnomočna obtožnica. Presoja obtoženčevega zagovora oziroma njegovih navedb, da dejanja ni storil ter ocena dokazov, pa sodi v presojo razpravljajočega senata na glavni obravnavi, kjer se dokazi neposredno izvajajo. V tej fazi postopka se presoja le, ali dokazi omogočajo oceno, da je utemeljen sum podan, to je, ali iz zbranih dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti - na ravni utemeljenega suma - omogočajo sklepanje, da je obtoženec storil kaznivo dejanje.

7. Ni se mogoče strinjati s pritožnico, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obtožencu ne obstaja več oziroma, da ga je sodišče druge stopnje napačno presodilo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo objektivne ter subjektivne okoliščine, pomembne za presojo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da obstaja realna in konkretna nevarnost ponovitve specifičnega, to je istovrstnega kaznivega dejanja. Pri presoji se je pravilno oprlo na okoliščine kaznivega dejanja kot objektivno komponento pomembno za presojo ali obstaja priporni razlog ter obtoženčevo dosedanje življenje. Obširnim, predvsem pa prepričljivim in pravilnim razlogom izpodbijanega sklepa navedenim pod točko 3 obrazložitve Vrhovno sodišče pritrjuje, ter tudi samo ocenjuje, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženi na prostosti ponovil kaznivo dejanje nevarne vožnje, torej, da bi kljub temu, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, vozil vozilo pod vplivom metadona, saj je v metadonskem programu in s takšno vožnjo povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe. Pritožnica skuša razloge izpodbijanega sklepa glede še vedno obstoječega pripornega razloga ponovitvene nevarnosti omajati z navedbo, da obtoženi že več kot tri leta ni bil udeležen v nobeni prometni nesreči, kar (da) kaže, da je sedaj drugačen voznik in da bo to nesrečo vedno obžaloval. Toda obtoženec dosedaj ni upošteval ukrepov, ki so mu jih v zvezi s storjenimi prekrški in kaznivimi dejanji izrekala sodišča oziroma policija, saj je vozil motorno vozilo kljub temu, da mu je bil izrečen ukrep prenehanja vozniškega dovoljenja in kljub temu, da mu je bila že trikrat pravnomočno izrečena kazenska sankcija za prekršek vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja, torej je s tovrstnostim protipravnim ravnanjem nadaljeval in dne 8. 7. 2013 ob tem, da je vozil tudi pod vplivom metadona in psihoaktivnih snovi, povzročil prometno nesrečo, v kateri je oškodovanec umrl. Zato je sodišče druge stopnje tudi pravilno sklepalo, da obtoženčeve ponovitvene nevarnosti ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom, kot je pripor.

8. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno tudi pravilno ocenilo, da je glede na težo obtožencu očitanega dejanja, stopnjo ogroženosti potencialnih oškodovancev ter predpisano kazen (od enega do dvanajst let zapora) pripor še vedno sorazmeren ukrep.

9. Iz navedenih razlogov je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena.