Jedro

Pritožba utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka, kar je utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo.

Višina odškodnine za premoženjsko škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico; torej od števila ur, ki ustreza uram več opravljenega dela zaradi kršitve delodajalca, tj. neplačanim uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe (točki I in III izreka) in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka plača 9.439,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2018 do plačila (točka I izreka sodbe). V presežku, tj. za plačilo zneska 749,03 EUR in zneska 1.643,17 EUR iz naslova dodatka za poveljevanje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Toženki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožnika v znesku 886,74 EUR (točka III izreka sodbe) in nadaljnjih stroškov postopka v znesku 255,87 EUR (sklep z dne 23. 12. 2021).

2. Zoper odločitev v točkah I. in III. izreka sodbe ter zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mora po drugem odstavku 53. člena ZSSloV nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU v zadevi C-742/19 in navaja, da je tožnikovo delovno mesto izvzeto iz področja uporabe Direktive, saj je tožnik pripadal enoti A., ki je v glavnem poizvedovala in zbirala informacije (obveščevalno delo). Narava tožnikovega dela neizogibno nasprotuje načrtovanju delovnega časa, ki spoštuje zahteve, ki jih nalaga Direktiva, zato posledično tožniku 11-urnega počitka ni bilo treba zagotavljati. Izpostavlja, da je tožnikova trditvena podlaga nezadostna, saj bi moral navesti, katere naloge je na posamezen dan opravljal in ne zadostuje le pavšalna navedba vseh teh funkcij in nalog, ki jih je opravljal kot enotovni podčastnik. Graja dokazno oceno. Tožniku zaradi večernih sestankov s poveljnikom B. B. ni bila vsak dan kršena pravica do dnevnega počitka. Sestanki niso nujno potekali vsak dan do 23.00 ure. Ugotovitev, da je tožnik v večernih urah skrbel za red in disciplino pripadnikov svoje enote, je v nasprotju z ugotovitvijo, da je bil na sestanku pri B. B. Na dveh mestih hkrati ni mogel biti, poleg tega pa pozno zvečer ni mogel skrbeti za red in disciplino, saj so takrat pripadniki že spali. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri dnevnem počitku za enovito pravico. Odškodnino bi moralo prisoditi za manjkajoče ure dnevnega počitka, ne za vseh 11 ur. Ker je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o glavni stvari, nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in nadaljnjih stroških postopka. Priglaša stroške pritožb. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe in izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovilo in sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti zahtevka ter posledično stroških postopka.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko toženki ni dodelilo roka za izjavo o navedbah tožnika, ki jih je podal na naroku dne 5. 10. 2021 v zvezi z disciplinskimi kršitvami, vzdrževanju reda na misiji, prisotnostjo alkohola in duševnimi stiskami pripadnikov. Takšni odločitvi toženka na naroku ni nasprotovala (286.b člen ZPP), niti ni v pritožbi navajala, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla pravočasno storiti, zato kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji zahtevka, ki se nanaša na nezagotovljeni dnevni počitek na mednarodni misiji na Kosovu, ki je trajala od 26. 10. 2017 do 27. 4. 2018 (KFOR 36) in na kateri je tožnik opravljal tako delo vodje patrulje v A. kot tudi delo enotovnega podčastnika, pravilno izhajalo iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami), ki daje pravico do dnevnega počitka delavcem na obrambnem področju. Glede na navedeno ureditev pravice do dnevnega počitka v nacionalni zakonodaji, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je bila toženka na podlagi določb Direktive št. 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu in Direktive št. 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa razbremenjena dolžnosti zagotovitve dnevnega počitka na mednarodnih misijah. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Sodišča EU C-742/19, saj se ta ne nanaša na vprašanje zagotovitve dnevnega počitka.

8. Neutemeljena je pavšalna pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 158. člen ZDR-1, ki določa, da se minimalni dnevni počitek lahko zagotavlja v daljšem časovnem obdobju, ki pa ne sme biti daljše od šestih mesecev. Toženka v pritožbi ni konkretizirala (prav tako ne v postopku na prvi stopnji), da je tožniku (in kako) v referenčnem obdobju zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka.

9. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pripada tožniku odškodnina za celotnih zakonsko predpisanih 11 ur dnevnega počitka in ne zgolj za manjkajoče ure dnevnega počitka, kar je utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo (prim. sklepa VSRS VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021). Po zavzetem stališču VS RS je predmet spora torej premoženjska škoda. Višina odškodnine za premoženjsko škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico; torej od števila ur, ki ustreza uram več opravljenega dela zaradi kršitve delodajalca, tj. neplačanim uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

10. Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da premoženjsko škodo uveljavlja na način, kot izhaja iz zgoraj predstavljenih stališč VS RS, tj. zaradi kršitve pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela (opravljenih takrat, ko bi tožnik moral počivati oziroma takrat, ko bi mu toženka morala zagotoviti dnevni počitek), in ne zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do dnevnega počitka). Zato so nebistvene pritožbene navedbe o tem, da pripadnikom v času opravljanja dela v tujini na podlagi drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) pripada (zgolj) pravica do potrebnega počitka. Pritožbena trditev, da sta tožnikova nadrejena C. C. in B. B. na misiji očitno smatrala, da je tožniku potreben počitek zagotovljen, sicer bi mu odmerila daljši počitek, pa tudi sicer predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da trditvena podlaga tožnika v tem sporu ni zadostna, ker bi moral navesti, katere naloge je na posamezen dan opravljal. Tožnik je podal časovno in vsebinsko konkretizirane trditve o glavnih delovnih nalogah, ki jih je opravljal na misiji kot vodja skupine A., izrecno je navedel tudi dela, ki jih je moral opravljati kot enotovni podčastnik, in navedel, da je v okviru tega dela imel vsak dan po 20. uri do 23. ure zvečer sestanke in usklajevanja z nadrejenim poveljnikom B. B. Toženka je zgolj pavšalno ugovarjala neustreznosti trditev tožnika.

12. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo, pri čemer je upoštevalo vsebino predloženih listin ter izpovedi tožnika in prič, ki so potrdile velik vsebinski in časovni obseg dnevnih zadolžitev, ki jih je opravljal tožnik (jutranji sestanek, delo na terenu, pisanje poročil, vsakodnevni večerni sestanki s poveljnikom, na katerih ga je seznanjal s situacijo na terenu in stanjem v enoti, spremljanje poveljnika pri njegovih aktivnostih, skrb za pripadnike v bazi, za njihovo moralo, usposobljenost, zdravje, psihofizično stanje, delo na področju discipline in reda, disciplinski postopki). Vendar pa so dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini in trajanju delovnih nalog v času predvidenega dnevnega počitka zgolj splošne: tožnikove naloge v okviru skupine A. naj bi potekale približno od 7.30 ure do približno 18.00 ali 19.00 ure, potem ko je opravil te obveznosti, pa je izvajal naloge enotovnega podčastnika pretežno v večernih urah okrog 20.00 ure do 23.00 ure oziroma vsaj do 22.00 ure, zaradi česar ni imel 11-urnega počitka. Sodišče prve stopnje namreč tožnikovih nalog, zlasti tistih, ki jih je opravljal v okviru funkcije enotovnega podčastnika, ni vsebinsko dovolj konkretno opredelilo, da bi bilo mogoče zaključiti, da zaradi njih tožnik ni mogel imeti zagotovljenega dnevnega počitka. Prav tako manjka časovna opredelitev nalog, in sicer ob kateri uri je tožnik te naloge moral opraviti in koliko časa je to delo trajalo, kar je relevantno tako z vidika presoje, ali mu je bil dnevni počitek (vsaj delno) zagotovljen, kot tudi z vidika odločitve o višini odškodnine.

13. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče utemeljenima pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe (I. in III. točko izreka) in sklep o povrnitvi nadaljnjih stroškov postopka, ki je odvisen od odločitve o glavni stvari, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku konkretno ugotoviti, kakšna je bila vsebina delovnih nalog tožnika v funkciji enotovnega podčastnika, ki jih je opravljal na račun vsakokratnega dnevnega počitka, kdaj (po dnevih in urah) jih je opravljal in v kolikšnem trajanju oziroma obsegu ur, pri tem pa upoštevati, da bo tožnik upravičen do višine odškodnine (le) glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano. Za ure, za katere bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik koristil dnevni počitek, pa mu ne bo mogoče hkrati priznati odškodnine zaradi več opravljenega dela.

14. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim obsegom tožnikovega dela, za katerega ni prejel plačila (višino premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, s tem pa bi poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega odločanja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.