Jedro

Predlog za obnovo postopka je časovno omejen. Za predlaganje obnove postopka in za začetek postopka po uradni dolžnosti veljata dva zakonita in nepodaljšljiva roka: subjektivni rok enega meseca in objektivni rok treh let. Tožnica zmotno meni, da zanjo velja le subjektivni rok iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki ga je spoštovala in predlog za obnovo postopka vložila v enem mesecu, odkar je izvedela, da je bila odločba izdana. V četrtem odstavku 263. člena ZUP je izrecno določeno, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Objektivni rok treh let torej veže tudi predlagatelja.

Ker je za odločanje o obnovi postopka pristojen tisti organ, ki je odločbo izdal, ponovno odločanje iste osebe ne more predstavljati kršitve pravil postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je dne 26. 3. 2013 vložila tožbo, ki jo je označila kot tožbo zaradi odprave sklepa št. 62221-19/2012/4 z dne 26. 2. 2013, v njej pa je navedla tudi, da jo vlaga na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s sklepom št. 00-97-ZRD-03-1404 z dne 19. 11. 1998 (ker je tožnica tožbi priložila sklep z navedeno številko in datumom 9. 7. 1997, sodišče ugotavlja, da gre pri navedbi datuma, ki ga tožnica večkrat navaja v tožbi, za pomoto v datumu) in odločbo št. Rkd-07-05-00148-03-0 z dne 10. 11. 2005. Glede na to, da je tožnica po vsebini uveljavljala dva zahtevka, temelječa na različnih dejanskih in pravnih podlagah, je sodišče tožbo razdružilo v dve zadevi, v skladu s tožničinim soglasjem. Pod I U 2010/2013 obravnava izpodbojno tožbo zoper sklep št. 62221-19/2012/4 z dne 26. 2. 2013. Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za kulturo št. Rkd-07-05-00148-03-0 z dne 10. 11. 2005. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi predloga Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, izdalo sklep o vpisu v ZRD št. 00-97-ZRD-03-1404 z dne 9. 7. 1997, s katerim je enoto dediščine A. (EŠD 8617) dne 19. 11. 1998 vpisalo v zbirni register kulturne in naravne dediščine. Na predlog Zavoda za varstvo kulturne dediščine je izdalo odločbo št. Rkd-07-05-00148-03-0 z dne 10. 11. 2005, s katero je v registru nepremične kulturne dediščine izvedlo spremembo vpisa za navedeno enoto dediščine zaradi uskladitve zarisa z digitalnim katastrskim načrtom in s sosednjo enoto dediščine. Tožnica je 11. 2. 2012 predlagala obnovo postopka, končanega z navedeno odločbo iz razloga, ker ji kot lastnici nepremičnine ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Upravni organ je štel, da je bil predlog za obnovo postopka vložen znotraj subjektivnega enomesečnega roka, vendar pa po preteku objektivnega triletnega roka. Zato je predlog kot prepozen zavrglo.

Tožnica v tožbi izpostavlja vprašanje izločitve uradne osebe, saj je ista oseba izdala odločbo z dne 10. 11. 2005 in sklep z dne 26. 2. 2013. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 35. člena ZUP. Meni, da je obnova postopka skladno s 6. točko 260. člena ZUP dovoljena, in bi se uradna oseba morala izločiti iz postopka, v katerem je bil izdan sklep z dne 26. 2. 2013. V zvezi s stališčem, da je prepozno vložila predlog za obnovo postopka, pa navaja, da postopek ni bil uveden po uradni dolžnosti, temveč je predlog vložila tožnica skladno s 5. točko 263. člena ZUP. Upravni organ je pri izdaji izpodbijanega sklepa kršil določbe postopka in zmotno uporabil materialno pravo in s tem posegel v njene ustavne pravice. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo (da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila prepozno). V zvezi z izločitvijo uradne osebe pa odgovarja, da je bil postopek voden skladno z drugim odstavkom 266. člena ZUP.

Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 10. 11. 2005, na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ki določa, da organ nepravočasen predlog zavrže. Predlog za obnovo postopka je časovno omejen. Za predlaganje obnove postopka in za začetek postopka po uradni dolžnosti veljata dva zakonita in nepodaljšljiva roka: subjektivni rok enega meseca in objektivni rok treh let. Tožnica zmotno meni, da zanjo velja le subjektivni rok iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP ki ga je spoštovala in predlog za obnovo postopka vložila v enem mesecu, odkar je izvedela, da je bila odločba izdana. V četrtem odstavku 263. člena ZUP je izrecno določeno, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Objektivni rok treh let torej veže tudi predlagatelja. Tudi za osebo, ki uveljavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, teče ta rok od dokončnosti odločbe, čeprav odločba njej ni bila vročena in je dokončnost nastopila kot posledica vročitve strankam v postopku (224. člen ZUP). Zato je tožbeni ugovor, da je upravni organ predlog za obnovo postopka nezakonito zavrel kot prepozen, pravno zmoten.

Neutemeljeni so tudi tožničini ugovori o izločitvi uradne osebe, ki je izdala sklep o obnovi postopka, kar po tožničinem mnenju ne bi smela, ker je vodila postopek, v zvezi s katerim je tožnica obnovo predlagala. Pri tem se tožnica opira na 4. točko 35. člena ZUP, ki določa, da ne sme odločati oseba, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Ta prepoved velja za odločanje v pritožbenem postopku (o pritožbi odloča organ druge stopnje oziroma organ, ki opravlja nadzorstvo na organom, ki je izdal upravni akt) in je sankcionirana s 6. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Obnova postopka pa ni devolutivno pravno sredstvo – o obnovi postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša (drugi odstavek 266. člena ZUP). Ker je za odločanje o obnovi postopka pristojen tisti organ, ki je odločbo izdal, ponovno odločanje iste osebe ne more predstavljati kršitve pravil postopka.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.