Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso za procesni sklep o stroških zadostuje kratka in strnjena obrazložitev in ni treba obširno navajati razlogov za odločitev, če se da na podlagi podatkov v spisu preizkusiti pravilnost odločitve.

Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke za priznanje višjih stroškov nagrad za zastopanje tožene stranke iz naslova 100-odstotnega povišanja tarife po tarifni številki 15/1c OT, ki predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno številko 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča je namreč ureditev v navedenem delu OT v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov. Naložitev plačila zvišanih pravdnih stroškov delavcu namreč temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c o 100‑odstotnem povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primeru, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, če bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ponudbo podpisa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas 40 ur tedensko za delovno mesto kuharski pomočnik II (20 ur) in čistilka II (20 ur), izdajo pisne pogodbe o zaposlitvi z navedeno vsebino za čas od 1. 9. 2004 ter obračun razlike od bruto plače za dejansko opravljeno delo za posamezni mesec, odvod davkov in prispevkov, plačilo 221,56 EUR razlike med skupnim neto zneskom mesečnih plač in že izplačanimi denarnimi prejemki ter plačilo stroškov postopka. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da med strankama velja pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 23. 12. 2002 dalje z navedeno vsebino, ter obračun razlike v plači za čas od 1. 5. 2013 do pravnomočnosti sodbe in povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške v znesku 3.297,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep v II. točki izreka vlaga pritožbo tožena stranka. Zatrjuje, da odločitev o stroških postopka, razen glede priznanega stroška odgovora na tožbo, v sodbi nima ustrezne obrazložitve. Navaja, da je tožnica v tožbi postavila tri povsem različne tožbene zahtevke, in sicer: 1) da se ji ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; 2) da tožena stranka prekliče obvestili o časovnem razporedu dela in o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja ter 3) da ji tožena stranka plača 1.125,86 EUR razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da navedeni zahtevki med seboj niso v neposredni zvezi in bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevati, da gre za dva zahtevka iz 3. alineje točke b) tarifne številke 15 OT in en dajatveni zahtevek iz točke a) tarifne številke 15 OT ter vrednosti nagrad zanje sešteti. Zavzema se za to, da bi se v skladu s c) točko tar. št. 15 OT tarifa zvišala za 100 % zaradi zastopanja delodajalca, za odgovor na tožbo bi torej pravilno znašala 1.400 točk. Sklicuje se na dejstvo, da je tožnica med postopkom naknadno dodala še podrejeni tožbeni zahtevek, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje vrednost spora ovrednotiti s skupno 2.200 točkami in ustrezno ovrednotiti nadaljnja opravila pooblaščenca. S sklicevanjem na določbe Odvetniške tarife se zavzema za to, da bi se ji za pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2018 in 25. 1. 2019 priznalo po 1.500 točk, za pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2019 in 13. 9. 2019 po 1.650 točk, za pripravljalni narok z dne 10. 5. 2019 1.600 točk, za narok za glavno obravnavo z dne 3. 9. 2019 1.600 točk, urnino v višini 150 točk za vsakega od narokov, za narok 19. 11. 2019 1.100 točk, za sestavo vprašanj za 5 prič skupno 500 točk, za posvet s stranko ob sprejemu zadeve 50 točk, za administrativne stroške 120 točk, skupaj torej 6.702,00 EUR, čemur bi moralo prišteti še 22 % DDV v znesku 1.474,44 EUR, skupni stroški tožene stranke, ki bi ji jih sodišče moralo priznati, pa bi tako znašali 8.176,44 EUR. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožnica dolžna toženi stranki povrniti, zvišajo na ta znesek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep o stroških preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sklep o stroških ni ustrezno obrazložen. Skladno z ustaljeno sodno prakso za procesni sklep o stroških zadostuje kratka in strnjena obrazložitev in ni treba obširno navajati razlogov za odločitev, če se da na podlagi podatkov v spisu preizkusiti pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je o stroških odločilo po stroškovniku pooblaščenca tožene stranke, na katerem je jasno označilo, katere stroške mu je priznalo in v kakšni višini, v samem sklepu pa je navedlo, da je pri priznanju nagrade za ostale storitve izhajalo iz izhodišča, da je za odgovor na tožbo priznalo pooblaščencu tožene stranke nagrado 600 točk. Taka obrazložitev zadostuje za to, da je odločitev o stroških mogoče preizkusiti, zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

6. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožene stranke za priznanje višjih stroškov nagrad za zastopanje tožene stranke iz naslova 100-odstotnega povišanja tarife po tarifni številki 15/1c Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT), ki predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno številko 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča1 je namreč ureditev v navedenem delu OT v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov. Naložitev plačila zvišanih pravdnih stroškov delavcu namreč temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c o 100‑odstotnem povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primeru, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, če bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec. Sodišče je že po Ustavi RS (Ur. l. RS/I, št. 33/93 – URS) pri odločanju vezano le na ustavo in zakon (125. člen URS). Na podlagi 156. člena URS mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Podobno določa tudi prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl. – ZUstS). Vezanost sodišča na nižje akte in dolžnost začetka postopka ustavne presoje za podzakonske akte iz URS ne izhaja. To pomeni, da sodišče teh aktov ne uporabi, če oceni, da so v neskladju z zakoni ali URS. S tem daje URS sodišču tudi pooblastilo (in mu hkrati nalaga dolžnost), da pri odločanju pravicah in obveznostih samo izloči nezakonite ali protiustavne podzakonske predpise. To ustavno skladno presojo je treba uporabiti tudi pri odmeri stroškov postopka v tem sporu, saj nalaganje plačila povišanih stroškov delavcu po tar. št. 15/1 OT nasprotuje načelu enakosti.

7. Tožena stranka v pritožbi navaja tudi, da bi bilo treba ovrednotiti odgovor na tožbo glede na različne tožbene zahtevke tožnice s 1.400 točkami, in ne s 600 točkami, kolikor jih je priznalo sodišče prve stopnje. Zavzemanje za to, da gre za tri različne tožbene zahtevke tožnice, ni utemeljeno. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači je namreč zgolj posledica tožničinega prizadevanja za ureditev spornega razmerja z ustrezno pogodbo o zaposlitvi, ki bi odražala po njenem mnenju pravilni obseg dela na kombiniranem delovnem mestu kuharske pomočnice II in čistilke II. Tudi v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom pritožbeno sodišče ugotavlja, da si je tožnica ves čas prizadevala za isto, to je za pravno ureditev razdelitve del za kuharsko pomočnico II in čistilko II, tako da ni mogoče govoriti o tožbenih zahtevkih, ki bi bili popolnoma med seboj nepovezani oziroma različni in bi zaradi potrebe po zatrjevanju drugega kompleksa dejstev in njihovega dokazovanja upravičevali nagrado za vsakega izmed navedenih tožbenih zahtevkov posebej (pri čemer v točkah 2 in 3 podrejenega tožbenega zahtevka v I. točki izreka sodbe niti ne gre za pravo razmerje pod in nadrejenosti). Poleg tega je bila tožba tožnice še pred pozivom na odgovor na tožbo zavržena v delu, ki se je nanašal na preklic obvestila o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja z dne 9. 4. 2018, del tožbenega zahtevka pa je umaknila.

8. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da je tožnica v tožbi postavila tožbeni zahtevek v zvezi z izstavitvijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za kombinirano delovno mesto po urah tedensko in posledično plačilo razlik v plači ter za preklic obvestila o časovnem razporedu ter obvestila o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno priznalo toženi stranki stroške za odgovor na tožbo v višini 600 točk, stroške za vsako izmed štirih pripravljalnih vlog po 450 točk, stroške za pripravljalni narok v višini 300 točk, za narok z dne 3. 9. 2019 v višini 600 točk in 150 točk iz naslova urnine, za narok z dne 19. 11. 2019 600 točk in 150 točk iz naslova urnine, 250 točk iz naslova sestave vprašanj za priče. Tako je sodišče prve stopnje pravilno priznalo toženi stranki nagrado v višini 4.450 točk oziroma 2.670,00 EUR, čemur je pravilno prištelo 32,70 EUR administrativnih stroškov in 594,59 EUR iz naslova 22-odstotnega DDV, tako da ni utemeljena pritožba tožene stranke, da bi ji tožnica morala povrniti stroške, višje od 3.297,29 EUR.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep o stroških sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. sodbo Pdp 460/2019.