Jedro

Glede na to, da so tožniku delo opravljali na območju Slovenije, se za presojo njihovih zahtevkov iz naslova plačila plač oz. nadomestil plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja uporabljajo kolektivne pogodbe, ki so veljale v RS v spornem obdobju, in ne srbska zakonodaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnikom S.S., M.Č., A.P., Ž.G., M.R. in M.M. plača v izreku navedene neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov zapadlosti do 1. 1. 2000 (pri tožniku S.S. pa do 1. 1. 2002). S sklepom o popravi, I Pd 1053/2008 z dne 10. 3. 2011, ki je pravnomočen, je sodišče prve stopnje popravilo napako v zapisu datuma tako, da zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov neto plač tudi za ostale tožnike tečejo do 1. 1. 2002. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnikom S.S., M.Č., A.P., Ž.G., M.R. in M.M. izplača regres za letni dopust za v izreku navedena leta z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do 1. 1. 2000. Tudi tek teh zakonskih zamudnih obresti je sodišče s popravnim sklepom z dne 10. 3. 2011 popravilo tako, da tečejo do 1. 1. 2002. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki tudi naložilo, da vsem zgoraj navedenim tožnikom povrne stroške postopka, pri čemer je glede tožnika M.M. navedlo, da je on dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka, vendar je to napako kasneje popravilo s sklepom o popravi I Pd 1053/2008 z dne 17. 3. 2011. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnika A.R. vrne nazaj na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in zavrnilo njegov zahtevek za plačilo nadomestila plače v znesku 246,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 1994 do plačila ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku, ki je naveden v izreku. S sklepom o popravi, I Pd 1053/2008 z dne 17. 3. 2011 je zavrnilni del popravilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 135,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 1994 do 1. 1. 2002. Z dopolnilno sodbo, izdano istega dne, ki je prav tako že pravnomočna, pa je toženi stranki naložilo, da tožniku A.R. plača razlike v plači za čas od aprila 1992 do decembra 1999 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti v izreku navedenih zneskov do 1. 1. 2002 ter da na navedene neto zneske obračuna in poravna prispevke in davke, ter mu plača regres za letni dopust za leti 1992 in 1993 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do 1. 1. 2002. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (dopolnilna sodba in sklep o popravi z dne 17. 3. 2011 in sklep o popravi z dne 10. 3. 2011 sta pravnomočna) se iz „vseh dovoljenih pritožbenih razlogov“ pritožuje tožena stranka. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna v tistem delu, v katerem sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh prihodkov, ki so jih tožniki ustvarili v spornem obdobju in ki niso strogo povezani z delovnim razmerjem in delovno dobo, vpisano v delovno knjižico, temveč so posledica nekih drugih oblik delovnega angažiranja. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti vpogled v bančne izpiske vseh tožnikov, iz katerih bi se natančno videlo, kolikšne prihodke so tožniki ustvarili v danem obdobju. Pri tem bi se tudi videlo, kolikšna škoda obstoji ali je ta sploh nastala. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je dosojeno odškodnino določilo po določbah OZ-UP (v izvirniku je uporabljena kratica OK-UP), ne pa po aktih in dejanskih zaslužkih tožene stranke. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožena stranka nima interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbena navedba, da tožena stranka uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka ni navedla, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni opravilo vpogleda v bančne izpiske vseh tožnikov. Ne le, da tožena stranka takšnega dokaznega predloga sploh nikoli ni podala, tudi sicer bi bil takšen dokaz povsem neprimeren za ugotavljanje, ali so tožniki v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja imeli kakšne druge prejemke iz naslova opravljenega dela. Tožena stranka bi takšen dokazni predlog morala podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ne pa, da to prvič stori šele v pritožbi. Nobene osnove pa ni za eventualno domnevo tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje takšen dokaz moralo izvesti po uradni dolžnosti.

Res je sicer, da se je tudi delavec, ki na podlagi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja uveljavlja reintegracijski in reparacijski zahtevek, dolžan prizadevati, da čimbolj zmanjša škodo, ki mu zaradi tega nastaja. Takšna obveznost izhaja iz splošnih načel obligacijskega prava. Vendar pa je dokazno breme v zvezi s tem kljub temu na toženi stranki. Ta je tista, ki bi morala zatrjevati in dokazovati, da so tožniki v spornem obdobju delali drugje oziroma da so v času brezposelnosti imeli druge dohodke. Tožena stranka je v zvezi s tem med postopkom podala le navedbe, da je njeno obveznost iz naslova izpadlih plač potrebno zmanjšati za prejemke, ki so jih tožniki prejeli iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti. Pritožbeno sodišče je glede tega vprašanja v tem sporu že zavzelo stališče v sodbi in sklepu Pdp 908/2006 z dne 21. 12. 2007. Opozorilo je, da je bil šele z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-D, Ur. l. RS, št. 69/98), drugi odstavek 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 12/92, 71/93) spremenjen tako, da je zavod od delodajalca lahko zahteval vrnitev škode v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Šele za čas po uveljavitvi ZZZPB-D so sodišča spremenila dotakratno prakso in dosojene plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja znižala za prejeta nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vsi tožniki, ki jim je bila z izpodbijano sodbo dosojena plača oziroma razlika v plači (razen M.M.), pa vtožujejo le zneske do uveljavitve ZZZPB-D. Ni izkazano, da bi tožnik M.M. v čas po uveljavitvi ZZZPB-D, to je po 24. 10. 1998 od Zavoda za zaposlovanje prejemal kakršnokoli nadomestilo iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Sicer pa tožnik M.M. vtožuje le razliko med plačo pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi mu šla pri toženi stranki. Pri tem tudi ni bistveno, da je morebitni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje napram tožnikom že zastaral. Drugih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba niti ne izpodbija. Pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikom dosodilo vtoževane zneske iz naslova plač oziroma razlik v plači za obdobje, ko so bili tožniki po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki brez zaposlitve oziroma zaposleni pri drugih delodajalcih. Glede na to, da so bili sklepi o prenehanju delovnega razmerja tožnikov v tem sporu že pravnomočno razveljavljeni, so tožniki za čas, ko so bili po prenehanju delovnega razmerja brez zaposlitve, upravičeni do plač, kakršne bi prejemali, če jim delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo oziroma do razlike v plači za čas, ko so pri drugem delodajalcu prejemali manjšo plačo od tiste, ki bi jim jo bila dolžna izplačati tožena stranka. Višino pripadajočih plač je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo ob upoštevanju določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG/90, Ur. l. RS, št. 31/90 s spremembami), Splošne kolektivne pogodba za gospodarstvo (SKPG/93, Ur. l. RS, št. 39/93 s spremembami), Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97 s spremembami). Tožena stranka se je med postopkom sicer zavzemala za to, da bi sodišče prve stopnje glede višine plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja upoštevalo srbsko zakonodajo, vendar za kaj takšnega ni nobene pravne podlage. Tožniki so delo za toženo stranko opravljali v Sloveniji, zato je potrebno upoštevati določbo prvega odstavka 1. člena takrat veljavnega zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Ta je določal, da se delovna razmerja delavcev, ki delajo pri organizacijah in delodajalcih v Republiki Sloveniji, urejajo v skladu z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, tem zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Sicer pa je tudi v uvodnih določbah SKPG oziroma SKPGD bilo določeno, da te kolektivne pogodbe veljajo tudi za vse organizacije oziroma delodajalce iz področja gospodarstva, ki niso člani GZS, če pri njih zaposleni delavci trajno opravljajo delo na območju Republike Slovenije (stvarna veljavnost) oziroma, da velja za vse delavce, zaposlene pri organizacijah in delodajalcih, članicah GZS in delavce, zaposlene pri organizacijah oziroma delodajalcih s področja gospodarstva, ki niso člani GZS, če trajno opravljajo delo na območju Slovenije (osebna veljavnost). Pritožbena navedba o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odškodnino določilo po določbah OZ – UP oziroma OKUP je sicer nekoliko nejasna, vendar je očitno, da tožena stranka s tem neutemeljeno izpodbija uporabo določb SKPG/90, SKPG/93 oziroma SKPGD.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikom regres za letni dopust za leto 1992 dosodilo na podlagi 38. člena SKPG/90, za leto 1993 pa na podlagi 44. člena SKPG/93. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob že pravnomočni odločitvi o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika A.R. (sodba I Pd 414/94 z dne 30. 6. 1999), odločilo tudi o njegovem reintegracijskem zahtevku. V kolikor je prenehanje delovnega razmerja nezakonito, ima delavec pravico, da zahteva vrnitev k delodajalcu. Res je sicer, da tožnik A.R. tega verjetno ne bo zahteval, saj se je medtem že upokojil, vendar pa to ne pomeni, da nima več pravnega interesa za ta del tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.